Saša Britovšek
V Turjaku, streljaj od italijansko-slovenske meje, so pred kratkim odprli kolesarsko in sprehajalno pot Carra. Za tem so zbrani gostje poslušali in debatirali o filozofiji življenja Raffaelle Carra, nato pa so sledili nastopi plesnih šol na glasbo Raffaele, ki so ji Italijani rekli kar naša Raffa. Prav tako maja je na italijanskem kulturnem inštitutu Dante Alighieri v Sydneyju potekal večer v čast Raffi, italijanski pop senzaciji prejšnjega stoletja. Zbrani kulturni teoretiki in poznavalci pop kulture so v daljni Avstraliji iskali odgovor na vprašanje, ali je bila Raffaella Carra italijanska Taylor Swift.
Leta 1943 rojena Bolognčanka je bila več kot petdeset let ljubljenka televizijskih gledalcev in postala TV-ikona. Rekli so ji kraljica televizije, celo medgeneracijski in transnacionalni fenomen. Bila je pevka, igralka, voditeljica, skratka popolna show girl.
Kraljica televizijskega šova
Že med letoma 1970 in 1980 je postala pionirka feminizma in izražanja spolne svobode v televizijski industriji, ob tem pa tudi v hitro razvijajočem se glasbenem svetu. Kot ikona LGBT je rušila tabuje in ne glede na prepričanja različno mislečih množic je bila ena redkih, ob imenu katere se Italijani še vedno strinjajo: Raffaella Carra je bila in ostaja nacionalna ikona.
Zakaj bi jo torej primerjali s sodobno ameriško zvezdnico? Zavoljo karizme, ustvarjanja spektakla, morda petindvajsetih studijskih albumov ali ker se je v svet zabavne industrije podala, preden je dopolnila deset let? Govorci na omenjenem dogodku, čeprav daleč stran od nacije, ki Raffo še vedno časti, so primerjavo s Swiftovo ovrgli.
Carra se nikoli ni poročila, saj ni verjela v zakon.
Raffaella Carrà je pustila neizbrisen pečat v glasbeni in zabavni industriji ne samo v Italiji, ampak po vsem svetu. Za razliko od Taylor Swift, ki je znana po svojem izpovednem pisanju pesmi, je Raffaella v večini svojih vabila k zabavi, uživanju in presegala jezikovne meje.
Njen čut za združevanje pop glasbe z elementi spektakla, plesa in televizijskih možnosti jo je ločil od drugih v dobi, ko se je glasbeni šov v Italiji razvijal skoraj s svetlobno hitrostjo. Preostala Evropa pa je počasi capljala zadaj in poskušala kopirati "dolce vito".
Na nek način uči zabave in uživanja tudi današnje generacije, saj se po družbenih omrežjih, ki jih uporabljajo mladostniki, ponovno vrtijo njene največje uspešnice Pedro, Fiesta, Tuca tuca in druge.
Lahko je na javni televiziji pokazala sredinec
Raffaella je omrežila celo najbolj konzervativne televizijske gledalce. Kot bi se prav nihče ne mogel upreti njenemu šarmu. Lahko je na javni televiziji pokazala sredinec, pela o dotikih in seksu, pokazala popek (kar prej še ni nobena televizijska voditeljica), a na samem vrhu je ostala šest desetletij. Morda je bila javnost tako zelo zagledana vanjo, v njene dolge noge, v platinaste vihrave lase in prikupen razmik med zobmi, da nihče sploh ni opazil, kako napredne so njene izjave ter še boj razmišljanje, ki ga je ob tem širila, celo v politiziranem televizijskem sistemu sedemdesetih let. Doma v Italiji, v njej ljubi Španiji in po Latinski Ameriki, kjer je bila Argentina njen drugi dom. "Uporabi spevno melodijo in ljudje bodo peli s teboj," je bil menda njen priljubljeni odgovor na vprašanje, kako ji uspeva.
Njen čut za združevanje pop glasbe z elementi spektakla, plesa in televizijskih možnosti jo je ločil od drugih.
Da bi njeno zgodbo poznale tudi nove generacije in bi se ob njej z nostalgijo spominjali zlatih časov, je poskrbel italijanski režiser dokumentarnih filmov Daniele Lucchetti. Ustvaril je dokumentarec v treh delih in ga opisal kot "mala uspešnica, posvečena eni najbolj svobodomiselnih ikon". Med ustvarjanjem serije se je potopil v Carrin svet in kot sam pravi doživel občutke, ki bi jih lahko primerjal z vznemirjenjem, kot če se približaš vulkanu ali pa občutiš vročino termalnega vrelca. "Pri Raffaelli je šlo za usodno kombinacijo talenta, potrebe in genetike." Pri nastajanju serije, ki bo premierno predvajana na Disney +, biografske pravice pa je odkupila italijanska mednarodna filmska Lucisano & Kubla Khan, so sodelovali tudi njeni sorodniki in bližnji prijatelji, tudi njena največja ljubezen Sergio Japino.
Ljubezen so uničili trači
Carra se nikoli ni poročila, saj ni verjela v zakon. Otrok ni imela, čeprav si jih je želela. Ko je izvedela, da ne bo mogla postati mama, se je odločila na daljavo posvajati sirote preko programa Amore. Naj bi jih "posvojila" kar okoli 150 tisoč.
Imela je desetletno razmerje z uspešnim televizijskim avtorjem Giannijem Boncompagnijem in številna druga romantična razmerja z znanimi pevci in športniki, dvoril ji je celo Frank Sinatra. Kasneje pa je spoznala devet let mlajšega koreografa Sergia Japina, s katerim je sodelovala v dveh televizijskih šovih. Čeprav se je njuno razmerje sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja končalo, sta ostala povezana osebno in poklicno. Sergio je 5. julija 2021 javnost seznanil, da je Raffaella Carra umrla.
"In odšla v boljši svet, kjer bodo njena človečnost, njen nepogrešljiv smeh in njen izjemen talent sijali za vedno," je zapisal v sporočilu.
Če kdo, potem jo je poznal on. Spoznala sta se leta 1981 na snemanju oddaje Millemilioni. Bila je sveže samska po pravkar končani zvezi z Giannijem Boncompagnijem, a iskrica se je menda zanetila ob njunem prvem pogledu. Tudi njuni prijatelji so menili, da sta se našla kot v filmu. Celo kot ljubezen med lepotico in zverjo, saj ni veljal za najbolj čednega med italijanskimi mačoti. Njuno zvezo so menda pokopali paparaci in poplava rumenih tračev, ki so širili govorice o varanju takoj, ko so koga od njiju ujeli v objektiv s kom drugim.
Tisti, ki so Raffo poznali osebno, se je še danes spominjajo kot ženske s presenetljivo preprostostjo in prikupnostjo. Tudi zato se je pred dvema letoma na dan njenega pogreba po rimskih ulicah vila dolga vrsta oboževalcev, ki so se ji hoteli pokloniti. Umrla je v devetinsedemdesetem letu starosti z željo, da njen pepel razsujejo na krajih, kjer je bila najbolj srečna.
