Razhudil ga je zapis organizacije Amnesty Slovenije, da je Amnesty nepolitična organizacija, ki se ukvarja s človekovimi pravicami, te pa so pomembna tema volitev. Amnesty Slovenije je ena od 100 civilnodružbenih organizacij, zbranih v iniciativo Glas ljudstva, ki s kampanjo na spletu in na terenu spodbuja ljudi, naj se udeležijo volitev. Poleg rekordne udeležbe si želijo, da bi ljudje volili vsebino, ne obrazov. Zato so vsem političnim strankam, ki bodo kandidirale na volitvah, poslali 138 iztočnic - od tega, da bi bilo treba zvišati minimalno plačo, do tega, da bi bilo treba do leta 2030 zgraditi 30.000 neprofitnih stanovanj - in jih prosili, da se do njih opredelijo. Odgovore strank so objavili na spletu, pripravili pa so tudi poseben vprašalnik - volitvomat - s katerim lahko vsakdo preveri, s katero od sodelujočih političnih strank se najbolj ujema.
Spodbujanje k udeležbi na volitvah in informiranosti ni zmotilo le Kovšce. Predsednik vlade že nekaj časa prešteva javni denar, ki so ga organizacije iz iniciative Glas ljudstva prejele v zadnjih 20 letih. Nezaslišano, na prsih smo gojili kačo, ki bi rada, da se volitev udeležijo kar vsi z volilno pravico! In kar ga najbolj pekli: nekatere od sodelujočih organizacij so odkrito kritične do njegove vlade. To se od neodvisnih organizacij pač ne spodobi. Politiko naj pustijo politikom!
Gospoda predsednika sta s svojimi anahronističnimi predstavami o politiki seveda zgrešila vsaj stoletje.
Od prve svetovne vojne o politiki odločamo vsi
Politika je v osnovi odločanje o pravilih, po katerih bomo skupaj živeli. Je odločanje o tem, kam bomo namenili denar, ki ga skupaj zberemo z davki. Zato je politika stvar vseh in se tiče čisto vsakega od nas. Vsak od nas financira državo. In vsi moramo živeti po pravilih, ki v njej veljajo. Vsak ima zato pravico, da pove nekaj o tem.
Zgodovina je slehernikom to pravico dolgo odrekala. Velik del zadnjih štiri tisoč let, kar poznamo države, so o politiki odločali le najbogatejši. V meščanskem novem veku so se jim pridružili še najbolj izobraženi. A še vedno so lahko sodelovale zgolj elite. Potem je prišla prva svetovna vojna, najbolj množična in najbolj krvava vojna dotlej. Delavski in kmečki fantje so v strelskih jarkih v milijonih umirali na obeh straneh. Ko so se vrnili domov, so udarili po mizi. Za pravico odločati o politiki so plačali s svojo krvjo.
Naša ustava in zakoni so jasni. Nikomur ne prepovedujejo izražanja mnenja o politiki ali spodbujanja ljudi k udeležbi na volitvah. Prav tako nikjer ne piše, da se smejo v predvolilnem času oglašati samo politične stranke. Naša ustava je demokratična. Vsakdo sme imeti politična stališča, pa ne le to: vsakdo lahko poskuša vplivati na politične odločitve, tudi v času pred volitvami.
Gospodje, ki menijo, da je politika stvar elit in političnih strank, vsem drugim pa so dovoljene zgolj kokice pred televizijskimi zasloni, se globoko motijo.
Kdo se boji visoke volilne udeležbe?
Udeležba na državnozborskih volitvah se znižuje s praktično vsakimi volitvami. Prvih volitev v samostojni državi se je udeležilo rekordnih 86 odstotkov ljudi. Leta 1996 jih je na volišča prišlo 13 odstotkov manj. Leta 2018 pa je volila zgolj dobra polovica vseh volilnih upravičencev. Politiki so ta trend opazovali in tarnali o nizki udeležbi. Naredili niso popolnoma nič.
"Volitve so praznik demokracije!" so vzklikali. Ko pa se nekdo končno loti organizirane kampanje za povečanje udeležbe na volitvah, jih to moti. Zakaj?
Gospod Kovšca je stopil v bran ministru Počivalšku, ki se ni udeležil prvega volilnega soočenja na nacionalni televiziji. Nekateri so v oddajo povabljeni kot gostje, drugi pa za tarče, je zapisal na twitterju, in dodal, da bi se kdo še kdaj odzval, če bi v oddaji dovolili izreči vsaj kakšen stavek brez prekinjanja, opazk in vrednostnih sodb voditeljice. To je zapisal v istem nizu odzivov, v katerem se je jezil nad Amnestyjem in Glasom ljudstva. Pri tem pa je pozabil na ključno razliko med televizijsko oddajo in kampanjo Glas ljudstva: v slednji so vsem strankam poslali ista vprašanja, brez presenečenj. Zakaj se kdo ne bi želel javno opredeliti glede zahteve, da bi bilo treba do leta 2030 zgraditi 30.000 neprofitnih stanovanj? Če nočejo odgovoriti, lahko sklepamo, da si novih neprofitnih stanovanj ne želijo, a si tega ne upajo javno priznati.
Zakaj? Ker vedo, da je to narobe. Ker jih je sram.
Na Nizozemskem vedo, da je nevednost mati neumnosti in da kolektivno odločanje nevednih ne bi imelo posebnega smisla
Mimogrede, podoben volitvomat ali StemWijzer, kot ga imenujejo, poznajo tudi na Nizozemskem. Pripravijo ga za vse nacionalne in lokalne volitve. Model je v osnovi identičen: za vsake volitve objavijo do 30 stališč, politične stranke pa odgovorijo, ali se z njimi strinjajo ali ne. Na lanskih državnih volitvah si je s StemWijzerjem pomagalo 7,8 milijona volivcev. Svoj volitvomat so Nizozemci zagnali že leta 1989 in je torej celo starejši od naše države. A starost ni edina razlika med našim in njihovim volitvomatom. Na Nizozemskem nobenemu politiku ne pade na pamet, da bi StemWijzer kritiziral. Še več, ko ga pred volitvami javno predstavijo, se predstavitve praviloma udeležijo vsi vodilni politiki, s premierji vred. Nizozemski politiki pač razumejo, da je zagon volitvomata kot orodja informiranega odločanja za demokracijo prav takšen praznik kot same volitve. Vedo, da je nevednost mati neumnosti in da kolektivno odločanje nevednih ne bi imelo posebnega smisla. Ceneje bi bilo vreči kocko.
Zakaj torej pri nas ob volitvomatu tak vik in krik, ko pa bi ga moral biti vsak demokrat iskreno vesel? Kaj imata gospoda predsednika proti visoki udeležbi volilnih upravičencev, ki so se povrh vsega še pozanimali o vsebini programov tekmujočih političnih strank? Vsi poznamo ponarodelo šalo, da Janez resda lahko izstopi iz partije, a partija ne more iz Janeza. Če v enačbo dodamo še Alojza, to pojasni vse.
Ne potrebujemo civilne družbe, ki se ukvarja sama s seboj
Ko je vlada pred dvema letoma hotela ukiniti dodatek za delovno aktivnost, je predstavnik Karitasa poklical eno od parlamentarnih strank, da bi jim na podlagi izkušenj s terena razložil, zakaj moramo dodatek ohraniti. "Kaj se pa greš?" so vprašali klicatelja. "Kaj pa nevladniki sploh veste o politiki?"
Veliko. Pogosto mnogo več od politikov. Nevladniki, ki se ukvarjajo na primer z revnimi, na lastne oči vidijo, kaj je narobe. Vedo, da jim je treba pomagati tako na praktični kot na sistemski ravni. In vedo, da je včasih preprosto treba spremeniti zakon, na primer o minimalni plači, ki ob visokih življenjskih stroških ne zadostuje za nakup osnovnih živil. To, da se nevladniki ukvarjajo s politiko, ni neskladno z opravljanjem njihovega temeljnega poslanstva, ki je odpravljanje revščine. Še več: to je praviloma edini način za odpravo revščine.
Na področju človekovih pravic ni nič drugače. "Spoštujem poslanstvo in delo Amnesty International, kritiziram pa politikantstvo Amnesty Slovenija," je napisal Kovšca. Dokler pišejo peticije, s katerimi opozarjajo na kršenje človekovih pravic, je torej vse v najlepšem redu. Amnesty, tako kot Karitas, pa se zaveda, da pozivi niso dovolj. Da je treba probleme reševati na sistemski ravni. In da s peticijo proti absurdnim zaračunavanjem stroškov za policijsko varovanje protestov - spomnimo: od protestnika hočejo 34.000 evrov, ker so nad 27 mirnih bralcev ustave poslali 274 policistov - ne bodo dosegli prav dosti. Zakaj neki bi vlada, ki se posmehuje celo ugotovitvam in zapovedim ustavnega sodišča, upoštevala podpise državljanov? Pokvarjenega režima se ne da spremeniti. Lahko pa se ga zamenja na volitvah.
Pred kratkim smo v CNVOS prejeli novinarsko vprašanje za prispevek o pričakovanjih do prihodnje vlade. Novinarka nas je prosila, da naštejemo izzive, povezane s civilno družbo. Kaj bi morala nova vlada po volitvah narediti za boljše delovanje civilne družbe? Verjamemo, da lahko na takšno vprašanje - kaj lahko vlada naredi za vas? - brez problema odgovorijo gospodarstveniki: potrebujemo nižje davke, gospodarske spodbude … Mi tega ne moremo storiti. Glavni izziv za civilno družbo in nevladnike je namreč vse tisto, kar je glavni izziv za družbo in našo državo nasploh. Če bi se ukvarjali sami s seboj, potem nas družba res ne potrebuje. Največ, kar lahko vsaka vlada naredi za civilno družbo, je, da se obnaša normalno demokratično ter da se resno loteva izzivov, pred katerimi stojimo kot skupnost, smo odgovorili. Ali drugače povedano: če se ne bomo zelo kmalu vsi skupaj lotili družbenih problemov, bo povsem vseeno, ali nevladniki obstajajo ali ne, ker nam je očitno že spodletelo. Ne samo nevladnikom, ampak družbi kot celoti.
Množična udeležba na volitvah je prvi korak
Civilna družba ima, jasno, svoja stališča in idejne nazore. Zato bi moralo biti samoumevno, da lahko podpira določene programe in politike. A zakaj se je v 30-letni zgodovini države tokrat prvič zgodilo, da nevladniki ne le komentirajo politične programe, ampak tudi organizirano, s kampanjami, nagovarjajo ljudi k udeležbi na volitvah?
Odgovor je jasen. Ker v Sloveniji ne vlada normalno stanje. Ker vladajoči politiki v zadnjih dveh letih poskušajo vzpostaviti režim, v katerem politika ni stvar vsakega posameznika. Režim, v katerem ni politika v resnici dovoljenja nikomur razen tistim pri koritu. Zato te volitve niso samo tekmovanje idej, kot naj bi volitve bile, pač pa odločajo o tem, ali bomo z idejami sploh še lahko tekmovali. Ali jih bomo sploh še smeli imeti. Zato se te volitve tičejo prav vsakogar.
Kaj imata gospoda predsednika proti visoki udeležbi volilnih upravičencev, ki so se povrh vsega še pozanimali o vsebini programov tekmujočih političnih strank?
Civilna družba, vključno z iniciativo Glas ljudstva, zato za začetek hoče nazaj vse, kar je v normalnih, zrelih demokratičnih državah samoumevno. Pri nas pa v zadnjih dveh letih več ne. Nazaj želi demokracijo. Nazaj želi upoštevanje odločitev nadzornih institucij, kot so informacijski pooblaščenec, računsko sodišče in komisija za preprečevanje korupcije. Nazaj želi spoštovanje sodstva. In neodvisno javno RTV. Nazaj hoče, da uradni vladni komunikacijski kanali niso privatno trobilo šefa vlade. Hoče, da nam vladajo demokrati. Ne pa, da se odločanje dogaja v zaprtih krogih, medtem ko vladni predstavniki kritične glasove, od novinarjev do predstavnikov civilne družbe, prestreljujejo s tviti. V razvitih zahodnih državah je kritika zaželena, pri nas pa jo preganjajo. Ne samo na twitterju. Vladni predstavniki se redno srečujejo in pregledujejo, kdo od državno financiranih nevladnikov je rekel kaj grdega o njih. Kazen ni le grožnja, ampak realnost: s tistimi, ki jim ne aplavdirajo, prekinjajo pogodbe ali pa jim - kot smo v medijih v preteklih dneh spremljali v primeru naravovarstvene organizacije Lutra - usklajene pogodbe sploh ne podpišejo, čeprav jih k temu zavezujejo predpisi.
"Kako je mogoče, da toliko ljudi, toliko vasi, toliko mest, toliko narodov trpi enega samega tirana, ki nima druge moči kot tisto, ki mu jo dajejo sami; ki jim lahko škodi le, če so sami pripravljeni to trpeti; ki jim ne more prizadejati nobenega zla, razen če raje trpijo, kot da se mu zoperstavijo?" je Étienne de La Boétie leta 1549 zapisal v Razpravi o prostovoljnem suženjstvu. Volitev takrat niso poznali. Za svobodo in pravice so morali prelivati kri. Danes je dovolj, da se 24. aprila sprehodimo do volišč. Množična udeležba na volitvah je prvi korak, ki ga lahko naredimo sami. Če tega ne storimo, smo si za življenje v avtokraciji krivi popolnoma sami.
Ali kot je pred kratkim izjavil premier v intervjuju za eno od glasil v lasti vladajoče stranke: "Diktature nikoli prostovoljno ne sestopijo z oblasti. Njihovo dediščino je treba v demokraciji razgraditi." Z njegovo izjavo se lahko samo strinjamo.
≈
CNVOS, Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij
