Predstavljajte si nepredstavljivo. Las Vegas – mesto greha, mesto luči, znano po igralnicah, hotelih, restavracijah, koncertih in predstavah, zabavna prestolnica sveta – je v samo mesecu dni postal mesto duhov. Nekoč sem obiskala mesto duhov v severni Kaliforniji in praznina Las Vegas Stripa in Fremont Streeta me je spomnila na tisto zapuščeno mestece sredi puščave. Če bi mi kdo januarja letos rekel, da bi se to lahko zgodilo, mu nikoli ne bi verjela. Toda zgodilo se je.
Nevada je prvi primer koronavirusa potrdila 5. marca. Ne zavedajoč se dejstva, sem še isti dan odpotovala z letališča McCarren, da bi obiskala svojega sina v Charlestonu v Južni Karolini. Tako sem nadomestila vsakoletno "rojstnodnevno" potovanje v Slovenijo. Zadnjih 25 let imam v Las Vegasu majhno arhitekturno podjetje in pred recesijo, ki se je začela leta 2008, je podjetju šlo dobro. Las Vegas je zdaj končno začel doživljati razcvet, kar je dobro tudi za naše podjetje. Ko sem se 10. marca vračala v Las Vegas, sem na letališčih v Charlestonu in Dallasu ter celo na letalu opazila nekaj ljudi, ki so nosili maske, a to ni bilo nič vzemirjujočega. A se je življenje, kakršno sem v Vegasu poznala, odkar smo se preselili sem, kmalu spremenilo. Guverner Nevade je 16. marca odredil zaprtje vseh nepomembnih podjetij, ki vključujejo letovišča na Las Vegas Stripu, epicentru turizma. Hotelska in igralniška letovišča, ki so samo februarja gostila več kot tri milijone turističnih obiskovalcev, so morala zapreti svoja vrata (česar večina sploh nima, saj so bili vedno odprti 24 ur na dan in vse dni v tednu), vsi turisti pa so se morali odjaviti in zapustiti hotelske prostore.
Čeprav mojega podjetja ni na seznamu tistih, ki jih je treba zapreti, sem se s svojimi zaposlenimi odločila, da se lotimo dela od doma. Mislim, da imamo po svoje srečo, ker imamo še vedno svoje službe, a te ločitve ne bo mogoče vzdrževati v nedogled. Tak način dela je za ekipo je naporen, zamuden in zelo neproduktiven.
Verjamem, da vsi pogrešamo vsakodnevno interakcijo med seboj, "dobro jutro" ob kavi, sodelovanje pri projektih, srečanja s strankami, tračanje in smejanje. Delo na domu zame trenutno ne pomeni načrtovanja novih stavb ali ogromnih dvorcev v zaprtih skupnostih, po katerih je Vegas tako poznan. Čas trenutno namenjam vladni birokraciji pri prijavi za državno podporo za mala podjetja. S pomočjo te dotacije bom lahko v podjetju v teh nemirnih časih vsaj za nekaj mesecev obdržala svoje zaposlene. Zagotavljanje prihodnosti in dobrobiti mojih zaposlenih je zame v tem času zelo pomembno.
Novost, da sem se samo "zvalila" iz postelje in bila v službi za mizo v jedilnici v nekaj sekundah, je bila prvih nekaj dni privlačna. Zdaj, po 14 dneh karantene, sem skoraj že navajena na nenavadno tišino, ki visi nad celotnim mestom. Nočno nebo pa je dovolj temno, da lahko vidimo zvezde, kar pa ni bilo mogoče, ko so se zvečer prižgale luči. A se mi zdi zdaj tudi hladno in čudno, ko sedim na svojem dvorišču in pijem jutranjo kavo, pa ne slišim, kako se otroci igrajo, smejijo, kako se pogovarjajo s starši, ko gredo v šolo.
Nenavadno je videti nebo brez letal, ki so se nekoč v ravni liniji poravnala za pristanek, včasih tudi do sedem ali osem naenkrat, in v desetminutnih intervalih neprekinjeno pristajala podnevi in ponoči. Nenavadno se mi zdi, da čakamo v vrsti pred trgovino, vsi smo narazen šest metrov, nosimo maske in rokavice in čakamo, da nas spustijo v trgovino, nato pa odkrijemo, da je večina polic praznih in brez zelenjave, mesa, kruha, toaletnega papirja. Še vedno ne razumem te skrajne potrebe, da bi morali pokupiti ves toaletni papir.
