Pri triintridesetih je Rožle Mitkovič utrpel možgansko kap: Telefon. Saša. Nič. Tema.

Takrat je imel 33 let, bil je vojak v Slovenski vojski, vsak dan se je iz Slovenske Bistrice vozil v službo v Celje. Skupaj z gručo prijateljev in sodelavcev, ki so se zjutraj dobivali na parkirišču. Enkrat je vozil eden, drugič drugi. S Sašo sta bila zaročena, načrtovala sta poroko - ampak kakšna naj bo? Sto povabljencev? Sorodnikov in prijateljev je veliko. Majhna, intimna poroka brez stresa? Nista se mogla odločiti. Njuna Tara je imela 18 mesecev. Rožle je užival v športu. Bil je nor na avtomobile, na vožnjo. Tako se spominja dneva, ko se je predvidljiva vsakdanjost sesula kot hišica iz kart:

"Hm. Slabo. Zdravnik. Domov. Spim. Govorim nič. Telefon. Saša. Nič. Tema."

"Če je kaj narobe, prekini klic"

"Zjutraj se ni dobro počutil, slabo mu je bilo," pripoveduje Saša. "Prejšnji večer je jedel 'poliko'; da je bila mogoče pokvarjena, je razmišljal. Tisti dan je bil on na vrsti za voznika v Celje - odpeljala sva se vsak v svojo službo."

Že kmalu dopoldne je klical - da ga bodo iz službe z reševalnim avtom pripeljali domov. Da je bruhal, da je za kratek čas izgubil zavest, da mu je zdravnica v kasarni izmerila visok pritisk, mu dala zdravilo proti slabosti.

"Tudi če mu je rekla, naj gre na urgenco ... Poznam Rožleta. K zdravniku? Neeeeee! Okoli 11. ure je bil doma in da bo legel, mi je razložil po telefonu. Rekla sem, da ga bom naročila pri osebni zdravnici, delala je popoldne. Razmišljala sem, da se je mogoče res zastrupil s klobaso ali pa da je kriva kakšna viroza, bil je čas viroz, Tara pa v vrtcu ... Okoli pol tretje me je klical ponovno, slišim ga, da je na drugi strani, a nobene besede. Nič. Ne vem, od kod jemlje človek razsodnost v takih trenutkih, a takoj sem rekla: 'Če je kaj hudo narobe, prekini klic.' Prekinil je. Poklicala sem ga in spet: 'Če naj pošljem rešilca, prekini klic.' Prekinil je. Spet kličem. 'Takoj pošljem nekoga k tebi. Kličem rešilca. Prihajam.' Telefonirala sem očetu, ki je šel po Taro v vrtec, in mu rekla, naj gre pogledat, kaj je z Rožletom. Da sem na poti domov.

Kmalu oče na telefonu. Da ga vidi ležati v spalnici, a ne more do njega ... Da ga kliče, trka na šipo, vse zaman."

"Ključ."

"Oče je imel ključ od vhodnih vrat, ampak kaj, ko je Rožle svojega pustil v ključavnici. Vrata pa ohoho! Protivlomna; prej vlomiš v trdnjavo kot v našo hišo. Ključavničar je bil nedosegljiv. Naj razbije šipo v spalnici, sem rekla očetu. Takrat je tja prišla že tudi Rožletova mama ... Taro je prestrašilo njuno vpitje, razbijanje po oknu in začela je glasno jokati ... Ga je to priklicalo iz teme? Ne vem. Ampak začel se je po tleh plaziti proti vratom, prijel je ključ in ga potegnil iz ključavnice ..."

'Če preživi današnji dan, ima možnost ...

Potem se je v trenutku odvilo vse. Hkrati so na dvorišče pripeljali Saša, pritulil je rešilec in prišli so prijatelji iz vojske.

"Zdravnik v rešilcu me je najprej vprašal, ali morda jemlje drogo. Je mogoče, da bi delal samomor? Ne, nikakor! Naložili so ga v reševalno vozilo, tudi jaz sem začela lesti vanj ...

'Kam, gospa?!'

Ni tako, kot vidiš v filmih. Ko se pol družine zbaše v rešilca in odtulijo proti urgenci. Simon, najin prijatelj in Rožletov sodelavec, me je vzel v avto in ... no, nisva bila počasnejša od rešilca."

Spominja se, da je vstopila v urgenco in da si je vrtela scenarij, ki je bil daleč od realnosti. Zastrupitev, bruhanje, dehidracija in posledično kolaps ... To bo. Dobil bo infuzijo in lahko bosta šla domov. Najprej pa še po Taro, ki jo je prevzel Sašin brat, oče je šel na obisk k mami, ki je ležala v bolnišnici zaradi levkemije.

"Slišim zdravnico v urgentni ambulanti, ki pravi starejši ženski: 'Gospa, stopite, prosim, za trenutek ven. Dobimo kritičnega pacienta, vaše stanje ni kritično ...' In mimo mene pripeljejo v ambulanto Rožleta. Je mislila njega? mi je šlo po glavi. Kritičen? Gospa, ki je morala ven, se mi je glasno pritoževala, da jo je 'nesramna' zdravnica zabrisala iz ambulante. Jaz sem jo tolažila: 'Saj bo hitro ... boste videli ...'

Potem me pokličejo noter, medicinska sestra mi da v roke Rožletove nogavice in zdravnica reče: 'Če preživi današnji dan, potem ima možnost ...' Preživi? Kaj je narobe z njim?

'Kap ga je,' sem slišala."

In bilo je, kot da bi se cel svet malo stemnil.

"Tara" je bila njegova prva cela beseda

Zvečer tistega dne, se spominja Saša, je dala Taro v posteljico, in ko je mala zaspala, "... sem se izjokala do onemoglosti. Potem pa nikoli več. 'Prvih pet dni bo kritičnih,' je dejal njegov zdravnik na oddelku. Potem je bil 8. februar, praznik, pet dni je minilo, dežurni zdravnik je ravno prišel od Rožleta, smešno, kako mi je ostalo v spominu, da je bil zelo visok in da je imel ful prekratke hlače. Pogledal me je in dejal: 'Bo, bo.'"

Logopedinja jo je opozorila, da bo zelo verjetno posledica kapi afazija, nezmožnost govora.

"Ampak Rožle je bil prepričan, da govori. Ko je videl, da nič ne razumem tega njegovega neznanega jezika, je pokazal, da mi bo napisal. Piše tako počasi z levo roko, desnica je bila paralizirana, in mi da napisano: križce, krogce, vijuge, pike ... Spet nič. Naj mu prinesem računalnik. Tipka, tipka ... vse brez smisla, nobene besede ni. Ni mogel razumeti, kaj zdaj pomeni ta moj 'hmmmm ...', ko je ekran računalnika obrnil proti meni, češ, preberi ..."

Afazija je izgubljena možnost govora in možganska kap je daleč najpogostejši razlog zanjo. Kaže se v neštetih oblikah. Besede izginejo ali pa jih je preveč. Besede so lahko spremenjene ali pa nimajo nobene povezave z iskano besedo. Nekdo zamenjuje zloge, nekdo drug niza samo samostalnike brez veznikov, uporablja t. i. telegrafski govor. Človek z afazijo morda nenehno ponavlja en sam zlog. Ne more poimenovati določenega predmeta, čeprav natančno ve, za kaj pravzaprav gre. Včasih je podobna temu, kar je vsak od nas že doživel: da imaš besedo na koncu jezika, pa ti uide. Zdravim ljudem se to zgodi občasno, ljudem z afazijo se to dogaja nenehno. Pisana beseda mu včasih nič ne pomeni in je ne more prebrati, včasih jo lahko prebere in razume. Afazija je pri vsakem človeku drugačna.

​Ljudje pogosto ne razumejo, da ima nekdo, ki trpi za afazijo, običajno na razpolago svoje celovite intelektualne sposobnosti. Ni čuden, le njegov možganski center za govor je poškodovan.

"Okej, sem si rekla. Lahko bi bilo veliko slabše," pravi Saša. "V centru Naprej, kjer se družijo osebe s pridobljeno poškodbo glave, sva videla ljudi, ki se jim je identiteta izmuznila iz rok, ne vedo, kdo so, ne spoznajo domačih, videla sva ljudi, ki sedijo na stolu, dokler jim kdo ne reče, naj vstanejo, joj, kaj vse sva videla ..."

"Kaj si nor!"

"Lahko bi perfektno govoril, pa ne bi vedel, kdo sva midve s Taro ... 'Tara' je bila njegova prva cela beseda. Dobro je tako, kot je. Hej, to ima tudi svoje prednosti: jaz imam zmeraj prav, težje se kregamo, s Taro ga lažje prepričava ..."

"Točno."

"Pol telesa nič. Ma nič. Sploh."

Rožle, je težko vstopati v družbo?

"Prvič. To pa ja."

"Kjer naju ne poznajo, zmeraj poveva, kaj se je zgodilo, poveva, da je utrpel možgansko kap in da ima poškodovan center za govor. Če je sam, reče: 'Kap. Govor. Malo.' Nekateri zelo stopijo nazaj, se umaknejo, da jim ni treba komunicirati, ker ne vedo, kako, drugi povsem razumejo, da je njegova težava zgolj govor, nič drugega, in so sproščeni. Pripravljeni so se sporazumevati z njim. Takrat je tudi Rožle sproščen in najde več besed. No, včasih se najde kdo, ki vpije vanj, kot da je gluh, ali pa mu govori kot majhnemu otroku. Ali pa mimo njega govori meni. 'Kaj se mu je zgodilo?' 'Ja vprašaj ga, saj je tu.' Začenjaš razumevati, zakaj lahko afazija pomeni tudi popolno izključitev človeka iz pogovora, iz druženja."

Kako se je spopadal z ohromelostjo desne strani telesa?

"Uuuu, pol telesa nič. Ma nič! Sploh."

"Desna roka mu je opletala, kot da je iz gume. Zmeraj je bila plava, ker je kam treščil z njo. Neobčutljiva za bolečino, mrzla. Tara ga nikoli ni hotela držati za tisto roko. V Soči so v treh mesecih naredili, kar so naredili, a še zdaleč ni bilo dobro. Dobil je napotnico za fizioterapijo v Slovenski Bistrici, ampak nama je fizioterapevtka iskreno povedala, da bi si vedela kaj z njim početi, če bi bil otrok z možgansko poškodbo, z odraslimi pa nima izkušenj. Slišala sva za zelo uspešno fizioterapevtko po možganski kapi tukaj pod Pohorjem, a kaj, ko ni imela koncesije. Imela pa je 'vesoljske' naprave, simulatorje, kakršnih vsaj v tistem času niti v Soči niso imeli. No, takrat so skupaj stopili najini prijatelji, sodelavci, sorodniki, celo njihovi prijatelji ... in zbrali denar. Zato danes Rožle obvladuje svoje telo. Roka še ni čisto stoodstotna, je pa blizu temu. Seveda so ga invalidsko upokojili, vsak dan je hodil po Taro v vrtec, imela sta svoje obrede in igre. On je Taro naučil voziti kolo, rolkati, in včasih raje ne gledam, kaj počneta, ko se odpeljeta s kolesi. Zdaj je njegova velika ljubezen les, lepe in praktične stvari žaga, zabija, sestavlja ... Iskala sva kakšnega upokojenega mizarja, ki bi imel dovolj časa in potrpežljivosti, da ga nauči osnov, a zgleda, da imajo vsi preveč dela. "

Kaj, če reče 'ne'?

"Avto. Zmaga."

"Ja, avto. To je bila ena Rožletovih res velikih zmag. In njegova velika nesreča, dokler ni mogel voziti. Ko je bila roka že malo boljša, je sedel v avto in po prazni cesti smo se počasi odpeljali do njegove mame na kosilo. Z obema rokama sem prežala nad volanom, ali bo treba zagrabiti. Tako se mu je smejalo ... ne da se opisati, kako je žarel na koncu poti."

Takrat je dobil motivacijo, da v Soči opravi test v laboratoriju za ocenjevanje vozniških sposobnosti; vmes ga je moral za nekaj časa odložiti, ker so se pojavili epileptični napadi, pogost pojav po možganski kapi. Z zdravili so jih ukrotili. Ko je z inštruktorjem opravil testno vožnjo, je bilo tudi uradno zapisano, da lahko vozi in da avto ne potrebuje nikakršne prilagoditve in predelave.

Sedem mesecev po usodnem februarskem dnevu sta se poročila. Bila je majhna poroka z najbližjimi sorodniki in najboljšimi prijatelji. Ne povsem brez drame.

"Moker."

"Res je, čisto moker je bil na matičnem uradu od nervoze. Zato, ker k njegovi obliki afazije sodi tudi to, da velikokrat reče 'ne', hoče pa reči 'ja'. In nasprotno. Strašno ga je žrlo, kako bo pri obredu. Kaj, če nehote reče 'ne'? Saj sva matičarki pojasnila, kaj se lahko zgodi, ampak to ga ni pomirilo. In komaj je vprašanje 'ali vzamete Sašo ...' povedala do konca, je kar planilo iz njega. 'Ja!'"

"Uf! Sreča."