Skušajmo skicirati ta novodobni profil. V novih razmerah, ko je Slovenija članica EU, je opustil venetsko teorijo, ki bi Slovencem dala ozemeljske pravice do velikega dela severovzhodne Italije, najbrž kar do Benetk. Z obžalovanjem se je odrekel tudi etruščanski teoriji, s pomočjo katere bi se morda lahko polastil rimskega prestola: ali ni bil Tarkvinij Ošabni Etruščan? Toda časi so se spremenili in naš narodno zavedni historiograf se je moral že zaradi politične spodobnosti omejiti na sedanji teritorij države. Zdaj razmišlja takole. Mi Slovenci smo starodavni prebivalci Alp in Norika. Staroselci. Preseljevanja ljudstev na prehodu med antiko in srednjim vekom so konstrukt, katerega osrednji namen je bil, da nazadnje pristanemo v Jugoslaviji.
Razlika med resnim in amaterskim raziskovalcem zgodovine naših krajev pa ni samo v tem, da prvi razume procese etničnega mešanja, ki spremljajo množične selitve, drugi pa bi staroselsko raso najrajši očistil slovanske krvi. Naš popoldanski Mommsen je smelejši, saj je poleg trdoživega mita o selitvi ljudstev razkrinkal še enega: mit o Rimljanih na Slovenskem. Kajti če naj bo slovenski staroselec rasno čist, je logičen sklep, da Emone in Petovione ni bilo. Če pa sta že bili, si našega Praslovenca predstavljajmo takole: nekega popoldneva leta 14, ko je umrl Avgust in je bila ustanovljena rimska Emona, po skromnem obedu ponosno ždi pred svojo preprosto alpsko kočo in prezirljivo zre tja dol na preobjedeni imperij, ki izgublja čas s prazno filozofijo, nekoristno umetnostjo, nemoralno poezijo, sprevrženim gledališčem, puhlo retoriko in politično sumljivim zgodovinopisjem.
Tak staroselec seveda ni "plemeniti divjak". Ni podoben tistemu Germanu, ki ga Tacit nastavlja kot zrcalo rimski dekadenci, še manj Rousseaujevemu prvinsko nepokvarjenemu človeku. Ni metafora, ki pomaga pri kritiki skvarjene družbe ali pri prizadevanju za boljše človeštvo. Je zgolj to, kar je: pripadnik ljudstva na nizki stopnji razvoja. Če prototip slovenskega rovtarja sploh prinaša kakšen nauk, potem tegale: "Pazite se padca v zaostalost."
Toda Slovenija je že preveč razvita, da bi jo lahko kdo potisnil nazaj v predrimski Norik. Prebivalci te države sploh nismo tako zabiti. To bo fabula docet dogajanja, ki smo mu bili priča ob letošnjem razpisu za študij.
≈
Marko Marinčič je profesor za rimsko in grško književnost na ljubljanski filozofski fakulteti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
