Razmere v znanosti: Kdaj, če ne zdaj, ko je že skoraj prepozno

Kar nekaj praznovanja si bo lahko privoščila slovenska znanost v tem letu. Ljubljanska, naša največja in najstarejša univerza, bo 100-letnico slavila v decembru, Institut Jožef Stefan je s slavnostno akademijo zaznamoval 70 let delovanja v minulem tednu. O tem, kako ponosni smo lahko na dosežke njihovih znanstvenikov in raziskovalcev, je bilo mogoče slišati iz ust slovenske politike. Da so bili težki časi za znanost, sicer tudi. "Pa vendarle ta vlada ima posluh za znanost, za raziskave, za razvoj," je dejal predsednik vlade Marjan Šarec in med drugim povedal, da lahko vlada za razvoj prispeva denar in poskrbi, da bo ta pravilno razdeljen in smotrno porabljen. Res je že prejšnja vlada ustavila padanje denarja za znanost, tudi zato, ker so znanstveniki tako množično protestno zakorakali na ulico, in res je zdajšnja vlada v rebalansu proračuna znanosti podarila nekaj več denarja, ko "prvič v zgodovini" področju namenja 200 milijonov evrov. Kako dobro se sliši!
Pa vendar, kaj to pomeni v luči razmer, ki trenutno vladajo v znanosti? Slovenija je bila v zadnji ekonomski krizi v skupini tistih držav, ki so, kljub drugačnim priporočilom Evropske komisije, zategnile pas tudi ali pa predvsem pri znanosti, s čimer smo se še bolj odmaknili od skupnega evropskega cilja, da stara celina postane vodilna na znanju temelječa družba. Neskladja med bolj in manj razvitimi državami pa so se še povečala. Kam sodimo, je najbrž jasno. Na to, da slovenska znanost že dolgo ni bila deležna večjih ambicioznih iniciativ od države, so v pismu predsedniku vlade pred dobrimi tremi meseci opozorili vodilni slovenski znanstveniki, ki so za svoje delovanje prejeli denar Evropskega raziskovalnega sveta. Primerjave z državami okoli nas nam lahko vzamejo sapo. Češka je zgradila več centrov odličnosti in vsakega financirala z okoli 200 milijoni evrov, Hrvaška je za enega od inštitutov namenila polovično vsoto, samo medicinska univerza na Dunaju bo do leta 2025 od države prejela 339 milijonov evrov, ob tem, da je Avstrija za razvoj univerz namenila milijardo evrov. Cel spisek investicij okoli nas je dolg, celo Romunija in Bolgarija se lahko pohvalita z njimi. Pa mi?
Najkrajšo na vrtiljaku varčevanja so potegnili mladi. Več kot polovici so bila zaprta vrata inštitutov, ker denarja zanje ni bilo več. Pa tudi za tiste, ki je še ostal, ga ni kaj prida. Ob tem, ko lahko v gospodarstvu prejmejo več kot dvakrat višjo plačo kot v javnih inštitucijah, in ob tem, ko jih tujina sprejema z odprtimi rokami, ni več veliko entuziastov, ki bi z veseljem raziskovali za državo. Zakaj pa bi jo? Nekateri, ki odhajajo v tujino, z domovino celo raje prekinejo vse stike, kot da bi se borili z birokratskimi nesmisli, do uspešnih raziskovalcev in znanstvenikov na izpopolnjevanju v tujini, ki se spopadajo z neprijazno domačo davčno zakonodajo. Tisti, ki ostajajo, pa nikakor ne slikajo rožnate podobe. Od tega, da zaradi pomanjkanja državnega denarja večinoma živijo od evropskih projektov in so se primorani "prodajati" ali - z drugimi besedami - rezultate svojih raziskav predstaviti všečno. Pa do tega, da so pogosto ravno najmlajši raziskovalci najbolj obremenjeni z delom pri projektih in pisanjem znanstvenih člankov, medtem ko se njihovi mentorji pehajo za denarjem in točkami. Najbolje je pač izkoristiti poceni delovno silo, ki si želi pridobiti čim več izkušenj in še ni izgubila upanja, da bo kdaj doma deležna ustreznih delovnih pogojev, najprej z dobrimi odnosi, s tujino primerljivo raziskovalno opremo in spodobno plačo.