Razpad imaginarija: Morfinistka

Zgodovina 20. stoletja prepričljivo kaže, da se je treba, ko se skupnostna ladja nevarno nagiba v viharju preoblikovanj predstavnih svetov, močno oprijeti skupnih ladijskih okvirov in vanje na milost in nemilost položiti vse upe na lastno fizično in simbolno preživetje, saj ne obstajajo varna zatočišča, ko se lomijo imaginariji.

Ni dvoma, da s cepljenjem proti bolezni covid-19 zdravstveno tvegamo - kako naj bi bilo drugače, če vemo, da bodo dokončne raziskave covid cepiv opravljene šele čez nekaj let. Vendar z zavračanjem cepljenja, ki nam v okoliščinah prostega teka iztrošenih potrošniških družb edino zagotavlja prekinitev dolgotrajnega družbenega zastoja, zdravstveno tvegamo neskončno več: pristanemo na to, da se v nas bolj in bolj razraščajo nepojasnjen odpor, nezaupanje in strah pred svetom in ljudmi, ki nas obkrožajo. Primer duševnih stisk in patologij zakoncev Tofan nazorno priča, da je življenje posameznika, ki je v času nestabilnih kolektivnih identitetnih oprijemališč namesto prilagoditve izbral osamo in socialno smrt, neznosno.

Konstanca Tofan se je s soprogom Hilarijem leta 1919 naselila v Mariboru, potem ko njuno bivanje v rodnih Črnovicah, središču avstro-ogrske zgodovinske pokrajine Bukovine, z razpadom imperija in razpletom prve svetovne vojne ni bilo več mogoče. Upokojenega profesorja zgodovine in zemljepisa na mariborski realni gimnaziji in Konstanco je leta 1929 le nekaj tednov po nastopu šestojanuarske diktature v Kraljevini SHS, ko je državo pestila tudi katastrofalno huda zima, čakalo sojenje: Hilarija zaradi posilstva služkinje Cecilije Miško, Konstanco pa zaradi mazaštva - domačega zdravljenja in posledične smrti petnajstletne služkinje Margarete Dobaj.

Ljudi, kot sta bila Tofanova, je bilo z razpadom avstro-ogrskega imperija na milijone. To so bili preživeli očividci in pričevalci prve svetovne vojne, ki jih velikanske družbene spremembe, povzročene z razpadi imperijev in nastankom novih evropskih držav, niso fizično uničile, a so globoko in dokončno poškodovale njihovo notranjost. Za večino od njih prihodnje generacije ne bomo nikoli izvedele, saj so se njihove življenjske usode izgubile v silovitih družbenih premikih in zastojih.

V obeh kazenskih spisih, ki ju hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru, se razpira kompleksna usoda beguncev, ki sta v sebi prepletala nemško, rusko, ukrajinsko, poljsko, slovensko in romunsko zavedanje, kar je edinstvena ilustracija avstro-ogrskega imaginarija. Z razpadom velikanske države in njunega miselnega sveta je pričel pospešeno razpadati tudi notranji svet zakoncev, ki se je v naslednjem desetletju kljub hlastanju za novimi miselnimi oprijemališči popolnoma sesul sam vase.

Zakonca Tofan sta v Mariboru prebivala v Marijini ulici 10, v drugem nadstropju mogočne stanovanjske hiše, ki bi zlahka stala tudi v središču Črnovic v današnji Ukrajini, saj je bila - zgrajena tik pred koncem 19. stoletja - tudi sama ponosna predstavnica avstro-ogrskega imaginarija. Kako značilno, da niti ulica niti hiša v bližini frančiškanske cerkve danes ne obstajata več; prvo sta prekrila mestna vpadnica in novejši trgovinski kompleks, medtem ko je bila hiša številka 10 močno poškodovana v zavezniškem bombardiranju Maribora in kasneje porušena.

Januarja 1929 točno opoldne so pred vrati Tofanovih obstali dva zdravnika in dva policijska agenta, ki sta zahtevala hišno preiskavo v zvezi s smrtjo služkinje Margarete Dobaj. Prišleki so imeli kaj videti: poleg velikega števila stekleničk s tekočinami različnih barv, praškov, pilul, injekcijskih brizgalk in podobnega so zakoncema zasegli pištolo s sedemnajstimi naboji. V domači lekarni sta se med učinkovinami nahajala opij in morfij, medtem ko so bile številne stekleničke s tekočinami brez oznak zgolj s pripisanimi skopimi navodili za uporabo.

Vse je kazalo na to, da ju je z zdravili oskrboval nekdo, katerega identitete nista bila pripravljena razkriti. To bi utegnil biti mariborski zdravnik Mirko Černič, ki je v preteklosti operiral Konstanco Tofan, v nadaljevanju kazenskega procesa pa se je ključno zavzel zanjo. Čeprav je ni poimensko omenjal, je Černič o razkriti "morfinistki" pisal tudi v svojih spominih, ko je opisal nenavaden zaplet ob načrtovanem operativnem posegu na stegnu, ki je bil potreben zaradi ognojka, povzročenega po rednem injiciranju. Z morfijem so si v letih po prvi svetovni vojni duševne stiske lajšali številni sodobniki, Černič pa je pisal, da je odvisnica od morfija želela biti operirana na točno določen dan in uro, ko je bila ugodna napoved njenega horoskopa.

Dan po hišni preiskavi pri Tofanovih je bila v zvezi s smrtjo služkinje Margarete Dobaj na mariborskem mestnem fizikatu (urad za higieno in preprečevanje bolezni) zaslišana Konstanca Tofan. Povedala je, da je dekle že ob prihodu v službo tožilo zaradi otekanja nog. Konstanca je bila nejevoljna zaradi nesrečne izbire služkinje, a se je vseeno odločila, da ji bo pomagala, zlasti ko se je med božičnimi prazniki njeno zdravstvo stanje tako poslabšalo, da ni več zmogla vstati iz postelje. Dva dni zaporedoma je služkinji zdaj v eno, zdaj v drugo roko vbrizgavala odmerek zdravila Omnadin. Dekletove okončine so bile iz dneva v dan bolj otekle.

V začetku marca 1929 je bila Konstanca Tofan v zadevi smrti služkinje zaslišana še na mariborskem sodišču. Tam je trdila, da se je ob slabem počutju služkinje zbala španske gripe, zato ji je priskrbela med, aspirin in limone. Pozimi leta 1929 je gripa resnično ponovno dobila epidemične razsežnosti po Evropi, na Slovenskem zlasti v Ljubljani in okolici, medtem ko je bilo v Mariboru sredi februarja 1929 le dobrih dvajset primerov obolelosti. Vprašanje pa je, ali bi bila Konstanca Tofan ob bojazni pred nalezljivo gripo bolno dekle resnično pripravljena požrtvovalno zdraviti na svojem domu, posebej še, ker so sorodniki umrle Konstanco Tofan obremenili s pričevanji o slabem ravnanju s služkinjo, ki je bila pred smrtjo močno podhranjena.

Inkriminirana je tedaj sodišču predložila srhljivo izjavo, v kateri je služkinja delodajalko odvezala odgovornosti za svoje zdravstveno stanje. Komaj berljiv, slovnično hudo pomanjkljiv in skorajda povsem zmeden rokopis brez ločil, pisan s tresočo roko tedaj že močno oslabljene služkinje, je sodniku nemudoma porodil vprašanje, kako je Konstanca pridobila izjavo. Medlost in nejasnost njenega odgovora sta kazali na to, da sodnik ne bo izvedel veliko o poslednjih urah življenja Margarete Dobaj.

Medtem je kazenski primer Hilarija Tofana razkril presenetljivo podrobnost, da so se v njuni kuhinji kot abonenti redno prehranjevali vidni mariborski funkcionarji: srezki poglavar Marko Ipavec, njegov brat, sicer pa pionir ginekologije v Mariboru Benjamin Ipavec in sekcijski svétnik Franc Ratej. Vsak od njih je imel na jedilnem listu drugačen obrok, zato je odlična kuharica Konstanca Tofan skrbno vodila služkinjo s krožniki zdaj k enemu, zdaj k drugemu obedovalcu: "To kosilo dajte gospodu zdravniku na desni strani, drugo gospodu okrajnemu glavarju v sredini, tretje pa gospodu svétniku na levi strani."

Dva dni po božiču leta 1928 se je revna viničarska mati iz Jelovca pripeljala v Maribor, da bi hudo bolno petnajstletno hčer Margareto odpeljala iz službe proč od odmaknjenih zakoncev, ki so ju hišne pomočnice zaradi trpinčenja zapuščale kot po tekočem traku. Dan zatem je bilo dekle prepeljano v mariborsko bolnišnico zaradi akutnega revmatizma, visoke temperature in oslabelosti srca. Zdravnik, ki je bolnico obiskal na domu materine sestre, je preiskovalnemu sodniku Leonu Štuklju povedal, da je imelo dekle pomodrele noge in roke. V bolnišnici je 22. januarja 1929 ponoči umrlo zaradi zastrupitve krvi.

Kako sta zakonca doživljala mariborsko okolico, slikovito ilustrira devet strani dolgo pismo v nemščini, ki sta ga napisala policijskemu komisarju Vekoslavu Kerševanu. Pojasnjevala sta, da sta žrtvi zarote, in poudarila, da razumeta kazenska primera kot vrhunec zlonamernega delovanja proti njima. Takšno razumevanje pojasni, zakaj sta drug drugemu z vso silovitostjo stopala v bran kljub temu, da je bil njun medsebojni odnos sovražen ter psihično in fizično nasilen. Argumentacija zapisa je zvesto sledila valu Tofanovih paranoidnih motenj, ki so nastopile skorajda sočasno z njegovim begunskim statusom.

Konec marca 1929 je imelo mariborsko državno tožilstvo dovolj dokazov za vložitev obtožnice proti Konstanci Tofan. A zagovornik je sredi aprila 1929 na okrožno sodišče v Mariboru vložil pritožbo in v imenu stranke zahteval laboratorijski pregled notranjih organov umrle, ki naj bi pokazal, da služkinja ni umrla zaradi zastrupitve krvi po injiciranju. Tej zahtevi pa ni bilo mogoče ustreči, saj so bili notranji organi Margarete Dobaj po opravljeni obdukciji uničeni.

Kaj je pripovedovalo telo Konstance Tofan, ko se je konec aprila 1929 ob deveti uri zjutraj na mariborskem sodišču začela glavna obravnava proti njej v primeru smrti Margarete Dobaj? Se je odmaknjena ženska prisotnim zdela hladna in zadržana ali morda razburjena in nemočna? Po kratki obravnavi zaradi prestopka zoper varnost življenja je bila obsojena na dva meseca zaporne kazni in plačilo odškodnine staršema umrle. Razlogi za nizko kazen so kljub dejstvu, da je bila že obsojena zaradi nasilja nad služkinjami, tičali v olajševalnih okoliščinah: priznanje, splošna živčna razdraženost in siceršnji dober ugled.

Vendar obsojenka razsodbe ni sprejela mirno - njen zagovornik je sodišče še isti dan obvestil, da se bo na razsodbo pritožil višjemu sodišču, Stolu sedmorice v Zagrebu. Na njegovo razsodbo pa je Konstanca Tofan čakala do novembra 1930, ko zakoncev ni bilo več v Mariboru. Od začetka septembra 1929 sta živela v središču Šentjurja, na kar je morda vplivalo znanstvo z bratoma Ipavec, aboniranima obedovalcema v njuni kuhinji. Skupna selitev zakoncev je bila presenetljiv obrat tudi zato, ker je Konstanca Tofan julija 1929 vložila tožbo za ločitev. O njej je aktivno razmišljala že ob koncu avgusta 1928, oba ločitvena zahtevka pa sta v podrobnostih razgalila uničujoč odnos. V Marijini ulici 10 je bila vsakodnevno deležna telesnega in psihičnega trpinčenja. Mnogokrat je soprog nenadoma planil proti njej s kosom pohištva in z grožnjo, da jo bo pretepel ali ubil. V ženi je videl nemoralno žensko in ji očital, da živi življenje vlačuge in si tako kopiči premoženje. Tofanova obsedenost z idejo, da ga želi žena zastrupiti, je šla tako daleč, da so morale ona in služkinje vselej pred njim poskusiti jed, ki so mu jo ponudile. Verbalno jo je napadal vpričo služkinj in jo zmerjal s ksantipo, zato je v času bivanja v Mariboru tudi sama zbolela za nevrozo in srčno oslabelostjo. Kot tožeča stranka bi se morala Konstanca udeležiti spravnega poskusa, česar pa ni želela, saj ni videla možnosti za pomiritev. Pritožila se je na ljubljansko Višje deželno sodišče, ki je v začetku oktobra 1928 izdalo sklep, da se neprihod na spravni poskus razume kot umik tožbe. Le dober teden za tem je v Marijino ulico 10 prispela služkinja Margareta Dobaj.

Zagrebški Stol sedmorice, ki je novembra 1930 razveljavil prvostopenjsko sodbo, je med drugim naložil mariborskemu sodišču ugoditev zahtevi Konstance Tofan o zaslišanju zdravnika Černiča. Januarja 1931 je tako na mariborskem sodišču opisal zdravilo Omnadin: učinkovina znanega zdravila nemške tovarne zdravil Bayer za dvigovanje telesne odpornosti ni mogla škodovati zdravju obnemogle služkinje, je trdil, če pa bi bilo zdravilo vbrizgano z nesterilno injekcijo, bi morali znaki okužbe nastopiti v nekaj urah in ne šele po mesecu dni. Zdravniško mnenje Mirka Černiča je bržkone odločilno pripomoglo, da je državno tožilstvo v Mariboru februarja 1931 umaknilo obtožnico zoper Konstanco Tofan.

Ob verjetno nič mirnejšem življenju je Hilarij Tofan sredi januarja 1937 v Šentjurju umrl za posledicami pljučnice, medtem ko je Konstanca po pisanju zgodovinarja in publicista Jana Šedivyja ob vdoru Nemcev v Šentjur leta 1941 skupaj s služkinjo izpila strup. Podatka danes ni mogoče preveriti, a se zdi organski zaključek kalvarije, ki jo je preživljala na Slovenskem. Njen vsakdan je bil srhljiv, mračen in hladen, a bi lahko bil vsakdan kateregakoli preobčutljivega posameznika, zaznamovanega z razpadom imaginarija. Človeško stisko in nazadnje patologijo zakoncev je povzročilo silovito družbeno dogajanje, ki mu ni bilo mogoče uiti brez konflikta in frustracije, vendar bi ju morda premostila, če bi se vključila v nastajajočo družbeno stvarnost. Izbrala sta beg v osamo in duševni propad.