(REPORTAŽA) Vukovar, 30 let kasneje. Mesto stoji, kaj pa ljudje?

Trideset let mineva od vukovarske tragedije. Hrvaško mesto ob Donavi je 18. novembra 1991 po trimesečnem obleganju padlo. Zapustilo ga je 22 tisoč prebivalcev, kar je bila polovica takratnega prebivalstva. Agresorska Jugoslovanska ljudska armada, paravojaške enote srbskih četnikov in lokalni uporniški Srbi so se kruto znesli nad hrvaškimi prebivalci, ki so se odločili ostati v svojem mestu. Iz vukovarske bolnišnice so odpeljali 260 ranjencev, večinoma hrvaških braniteljev, in jih internirali v hangarju svinjske farme na polju Ovčara, kakih osem kilometrov južno od Vukovarja. V noči z 19. na 20. november so jih pobili in zakopali v skupno grobnico. Slednje velja za vojni zločin, kajti po ženevski konvenciji je vojne ujetnike prepovedano ustreliti. Med ubitimi je bil tudi novinar Radia Vukovar Siniša Glavašević, ki svojega mesta ni želel zapustiti in je od tam poročal tudi po tem, ko je Vukovar padel. Razočaran nad hrvaškimi oblastmi, ki so mesto po mnenju mnogih Vukovarčanov prepustile na milost in nemilost agresorju, je v slogu Zolajevega J'Accuse objavil tekst z naslovom Obtožujem, v katerem je za smrt mesta obtožil ​politike. Ker so oblasti besedilo cenzurirale, ga je predvajal le neodvisni zagrebški Radio 101. Zaključna misel enega od Glavaševićevih zadnjih tekstov po padcu mesta se je glasila: "Ne skrbite za mesto, ves čas je bilo del vas. Le skrito je bilo, da ga krvnik ne bi našel. Mesto, to ste vi." Vukovar je bil Hrvaški vrnjen v sklopu mirne reintegracije hrvaškega Podonavja leta 1998.

Mesto s posebno pieteto, a ne za ljudi

Vukovar ima na Hrvaškem status mesta s posebno pieteto. Je hram spomina, domoljubja, hrvaške narodne zavesti in vsega povezanega z vojno in domovino. Četudi so se v vojni zgodile pomembnejše stvari, kot na primer operacija Nevihta, v sklopu katere so hrvaške enote avgusta 1995 pod poveljstvom generala Anteja Gotovine zavzele oziroma osvobodile Knin in sprožile vsesplošni srbski eksodus z ozemlja srbske krajine na Hrvaškem, Vukovar še zmeraj pooseblja vojno in največjo Hrvaško tragedijo nasploh. Pustimo povojne poboje, tega se spomnijo le ob obletnici, pa še zanimanje za to, potem ko so jim Avstrijci prepovedali ustaško srečanje v Pliberku, vsako leto bolj upada. Tudi Vukovarja se bolj ali manj spomnijo le okoli obletnice, a vlada v mesto vlaga milijone kun, ki gredo večinoma v spominska obeležja.

Sabor je že leta 1999 izglasoval zakon o razglasitvi dneva spomina vukovarskih žrtev 18. novembra. Ob 30. obletnici tragedije je vlada Andreja Plenkovića objavila pregled dosedanjih investicij in donacij v mesto herojev od začetka svojega mandata 2016. Iz državnega proračuna je v Vukovar šlo več kot 525 milijonov kun, s pojasnilom, da želijo "ohraniti kulturni spomin na Vukovar, ampak hkrati usmeriti svoje aktivnosti na družbeni in gospodarski razvoj mesta," so zapisali. V preteklosti so bili sprejeti tudi zakoni o proglasitvi Vukovarja kot mesta posebne domovinske pietete, pa o prenosu ustanovitvenih pravic vukovarske bolnišnice na državo ... Največ vladnih vlaganj v Vukovar je bilo na področju gospodarstva in prometne infrastrukture. Do leta 2024 je predvidenih še dodatnih 475 milijonov kun za to. Kako so ta vlaganja uspešna, za zdaj (še) ni popolnoma jasno. Vukovar namreč nima neposredne železniške povezave s prestolnico, stari kolodvor pa je popolnoma porušen in kot tak stoji še iz vojnih časov.

Ob vseh vladnih vlaganjih se nihče ne zmeni za še vedno od nabojev prerešetane fasade in porušene hiše v središču mesta in na to, da Srbom še zmeraj ni priznan status manjšine ter da srbski in hrvaški otroci hodijo v ločene šole. Kot je v za desničarje in vojne veterane sporni kolumni Jebo vas Vukovar, objavljeni na portalu hrvaške televizije N1, zapisal priznani novinar in publicist Boris Dežulović, se je v desetih letih iz Vukovarja odselilo okoli 5500 ljudi, predvsem mladih. Večina vladajočih politikov to ignorira.

"Mlade moramo zadržati v mestu. Mora nam uspeti"

Vukovarski župan Ivan Penava, ki je hkrati tudi predsednik radikalne desne stranke Domovinsko gibanje, je v uradni izjavi na slovesnosti povedal, da mora v spominskih dneh biti v središču pozornosti le vukovarska tragedija. Ob tem je zanemaril spomin na tragedijo v dalmatinski Škabrnji, kjer je bil istega dne kot v Vukovarju zagrešen prav tako hud zločin nad Hrvati. O prihodnosti in perspektivi mladih v mestu ni povedal nič.

Penavin svetovalec za vprašanje braniteljev Tomislav Josić nam je povedal, da meni, da so padli heroji bili boljši ljudje, kot so to danes živeči. "O politiki nima smisla izgubljati besed. Lahko bi o njej govorili ure in ne bi ničesar dosegli. Kar nekaj ljudi v Vukovarju je nezadovoljnih z življenjem. Sploh vojni veterani smatrajo, da to ni Hrvaška, za katero so se borili. Na nas je, da nekaj spremenimo in naredimo družbo kvalitetnejšo. Mlade moramo zadržati v mestu. Mora nam uspeti, čeprav bo težko," razlaga. Povedal je še, da si vsi želijo, da bi živeli v družbi, kjer bodo vsi enaki. "Žal veliko mladih odhaja zaradi želje po boljšem življenju. To je krivda vseh nas, ker nismo naredili dovolj, da bi jim omogočili pogoje, kakršne si zaslužijo. Nismo opravili svojega dela in na žalost nas je vsak dan vse manj," je bil še samokritičen Josić.

Vukovarski branitelj, upokojeni polkovnik Ivan Dinkozdrav nam je pri spomeniku na nabrežju Donave ob spominih na tragedijo dejal, da se je mesto popravilo in uredilo, a da za mlade ni poskrbljeno. "Mladi ljudje odhajajo in to je žalostno. Za njih ni služb, kar je največje zlo na Hrvaškem. Službo dobijo le tisti z dobrimi zvezami ali tisti, ki se včlanijo v katero od političnih strank. To je sramota," je povedal. Vojni veteran Branko Matešić, ki smo ga srečali v koloni spomina, je bil poln hvale na račun župana Penave. "Odkar je na oblasti Penava, Vukovar cveti. Najpomembneje je, da se spominjamo herojev, ki so padli za svobodo. Mesto je dobro urejeno za mlade. Veliko se vlaga v razvoj mesta," je povedal in zanemaril množično izseljevanje mladih. "To govorijo tisti, ki ne marajo Hrvaške." Kolono je s strani spremljala srednješolka Maja Galović, ki pravi, da je Vukovar sicer lepo mesto, večje perspektive za mlade pa nima. "Radi bi ostali tu, saj je to naš dom, ampak če se ne bo nič spremenilo na področju mladih, ne vem, kako bo z našo prihodnostjo. Ne bi želela zapustiti mesta."

Nerešeno vprašanje pogrešanih

Na spominski slovesnosti je bil celoten hrvaški politični vrh. V primerjavi s kontroverznim predsednikom Zoranom Milanovićem, ki ni dal izjave in se je s tem izognil neprijetnim novinarskim vprašanjem, je premier Plenković ob spominih na tragedijo in hvaljenju z investicijami spomnil na vprašanje še vedno več kot 1800 pogrešanih Vukovarčanov. "Od srbskih oblasti terjamo podatke o pogrešanih in padlih, ki jih je agresor pokopal v skupnih grobnicah. Pri tem bomo vztrajali," je povedal novinarjem. K rešitvi vprašanja pogrešanih je tako Hrvaško kot Srbijo pozvala tudi evropska komisarka za človekove pravice Dunja Mijatović. V pozivu je zapisala, da žrtve obleganja že trideset let iščejo pravico in resnico, in politične vodje pozvala k odprtju policijskih in vojaških arhivov, ki bi lahko vsebovali podatke o pogrešanih. "Samo tako se bo lahko izboljšalo sodelovanje med Hrvaško in Srbijo," je še zapisala.

Ima vse, kar mesto potrebuje, le razvoje ne

O Vukovarju danes smo se pogovarjali s priznanim in večkrat nagrajenim hrvaškim preiskovalnim novinarjem in publicistom Dragom Hedlom, ki Vukovar spremlja več kot 30 let. Povedal je, da je Vukovar danes v primerjavi z obdobjem mirne reintegracije urejeno in lepo mesto. "Urejeni so ceste, parkirna mesta, kolesarske steze, otroška igrala. Ima vse lastnosti mesta. Je pa težava v tem, da se mesto ne razvija. Pri tem uporabljam metaforo, da Vukovar spominja na zelo dragoceno vazo, v kateri cvet, ki ima vse, kar je potrebno, torej vodo in svetlobo, ne raste, temveč veni in propada," razlaga. Omeni upad prebivalstva, potem ko se je v dvajsetih letih število prebivalcev s 35 tisoč znižalo na okoli 18 tisoč.

"V dvajsetih letih silnih skrbi in vlaganj se je število prebivalcev prepolovilo. Ljudje so zaprti vase in nezadovoljni. Veliko hiš se prodaja po bagatelnih cenah, novi stanovanjski objekti se ne gradijo, ker je praznih ogromno starih gradenj. Za Vukovar lahko rečemo, da mu v času katerekoli vlade nič ni manjkalo, ker je urejen, ampak mu primanjkuje življenja. Zdi se mi kot mesto duhov, sploh zvečer," pove Hedl, ki v neposeljenosti mesta vidi poraz politike. Pove še, da se strinja s tezo publicista Borisa Dežulovića, da je Vukovar vsem zanimiv le na datum obletnice in ko se pridejo slikat na kakšni otvoritvi. "Nihče se pa ne zmeni za to, kako to mesto živi in kako mu povrniti dušo in perspektivo." Hedlovo tezo potrjuje vsakoletno romanje domoljubov v Vukovar v času obletnice. Letos, ob 30., še toliko bolj. Po grobih ocenah je v koloni spomina sodelovalo približno 50 tisoč ljudi. O gneči priča tudi to, da sva s fotoreporterjem prenočila v vasi Karanac, 67 kilometrov oddaljeni od Vukovarja. Vsi bližji ponudniki prenočitev so bili zasedeni. Turizem na račun tragedije cveti.

O tem je na slovesnosti spregovoril tudi podpredsednik hrvaške vlade iz vrst srbske manjšine Boris Milošević. "Naj bo Vukovar na obletnico tragedije mesto pietete, preostale dni pa naj bo mesto radosti in veselja vseh, ki tam živijo in imajo radi svoje mesto," je bil jasen.

Vukovarski lokalni oblasti razdvojenost ustreza

Glede razdeljenih šol za hrvaške in srbske otroke sogovornik Hedl spomni na pilotni projekt medkulturne šole Donava, ki ga je financirala norveška vlada. Ta je v projekt vložila več kot milijon evrov, kar je bilo kasneje zaradi propada projekta stornirano in Hrvaška je Norvežanom morala vrniti denar. Hedl o tem pove, da projekt ni zaživel, ker zanj ni bilo ustrezne politične podlage. "Hrvaška ni uspela zagotoviti primernih političnih pogojev, da bi se lahko vsi učenci enakopravno šolali skupaj. Današnja situacija z ločenimi šolami je neprijetna. Pred šolami za srbske otroke nemalokrat stojijo policijske patrulje, ker vedno obstaja možnost provokacij in incidentov. Takšna slika Vukovarja ne prinaša nič dobrega. Zdi se mi, da lokalni vukovarski oblasti takšna razdvojenost ustreza, saj na tak način lažje mobilizirajo svoje volilno telo in se prikazujejo kot zaščitniki nacionalnih interesov," nezaživitev dvojezičnih šol komentira Hedl. Omeni tudi, da se srbski otroci, ko končajo osnovno šolo, ne znajdejo najbolje, kajti srbskih srednjih šol na Hrvaškem ni. "Ko končajo osnovno šolo, so izolirani in hendikepirani pri nadaljnjem šolanju," razlaga.

Poskus razdelitve Srbov in Hrvatov

Na Hrvaškem se od osamosvojitve 1991 vsakih deset let opravi popis prebivalstva. Letošnji je bil izveden v septembru in oktobru, uradnih rezultatov še ni. V hrvaških medijih se je veliko pisalo o popisu v Vukovarju, ki naj bi ga oblasti želele prirediti in prikazati, da je tam živečih Srbov manj kot tretjina in jim ji ne bi bilo treba priznati statusa manjšine. Če bi jim ga, bi po zakonu morali postaviti dvojezične table, torej tudi v cirilici, kar je za nacionalističnega župana Penavo nedopustno. O dvojezičnih tablah v Vukovarju se je v preteklosti veliko govorilo, odvili so se tudi protesti na obeh straneh. So pa dvojezične table v okoliških vaseh nekaj čisto običajnega. Tudi pravoslavne cerkve in pokopališča. V Vukovarju je pravoslavno pokopališče imenovano grškokatoliško.

Nekaj kilometrov severno od Vukovarja je vas Borovo, kjer je v času vojne prav tako pokalo. Tam je srbsko prebivalstvo s skoraj 90 odstotki v absolutni večini. Table v cirilici, srbske zastave in grafiti s štirimi S so samoumevne stvari, pa čeprav je Borovo le streljaj od središča hrvaškega domoljubja. Drago Hedl o spornem popisu prebivalstva v Vukovarju pove, da je to politika župana Penave. "Županu je glavna skrb, da se prikaže kot zaščitnik hrvaških interesov. To je smešna kratkovidna politika, saj bi moral biti župan vseh ljudi, ki živijo v tem mestu. Vztrajno tudi pogreva razdvojenost in želi preprečiti tisto, kar bi srbski manjšini v vsaki normalni državi pripadalo. Sam ne vidim težave, da bi v Vukovarju na javnih ustanovah bile dvojezične table," pove in še pojasni, da je srbska manjšina v Vukovarju za svoje pravice prikrajšana zgolj zaradi vojne. "Seveda so se med vojno dogajale grozne stvari, ampak to ne sme biti razlog, da se nedolžnim ljudem kršijo njihove pravice zgolj zaradi njihove etnične pripadnosti. Politika Penave preprosto poskuša antagonizirati Srbe in Hrvate, rezultat tega pa je, da oboji živijo slabo."

O mladih in njihovi perspektivi v mestu Hedl pojasni, da jim je dovolj zgodb o vojni in negativizmu. "Pred kratkim sem govoril z nekaj mladimi Vukovarčani, ki so mi povedali, da se ne želijo vrniti v devetdeseta leta. Nezadovoljni so z zdajšnjim stanjem, torej delitvijo na Srbe in Hrvate. Želeli bi, da gredo naprej in preteklost pustijo za seboj. Ne tako, da jo pozabijo, saj je to nemogoče, a želijo živeti brez nenehnega spominjanja na vojno grozote, ki so prisotne v skoraj vsaki razpravi. Mladi se želijo obrniti k prihodnosti, ki pa je v svojem mestu ne vidijo. Prav zaradi tega se je veliko mladih odselilo v druge hrvaške kraje ali v tujino. Niso odšli samo zaradi ekonomskih razlogov, temveč bolj zaradi nezadovoljstva nad političnim stanjem," razlaga priznani hrvaški novinar. Poleg Vukovarja omeni še podobno stanje v Slavoniji nasploh. "Slavonija je nekoč bila zatočišče lačnih in tistih, ki so tja v želji za boljšim življenjem prihajali iz 'pasivnih' krajev. Danes je na žalost situacija popolnoma drugačna," zaključi.