(ŠESTI DAN) Golobove poletne romance in jesenske pripovedi

Slovenska politika je šele z eno nogo na poletni pavzi, kajti uvod v olimpijske igre 2024 je bil zadosten razlog, da se je tam službeno znašlo nekaj političnih reprezentantov, tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar in premier Robert Golob. Ob tem času tradicionalno naraščajočo kislokumarično atmosfero je slednji ogrel, ker se je v Parizu pojavil sam, brez Tine Gaber, četudi je bila ta pred poletom, s plačano letalsko vozovnico, že na brniškem letališču. A se je nekje očitno zapletlo in malo pokvarilo sliko premierjeve zdaj že precej več kot poletne romance. V Sloveniji je, da vsaj nekdo "čuva očetnjavo", tako od "prve lige" ostala le neprikrito užaloščena, prezrta šefinja DZ Urška Klakočar Zupančič. Golob je potoval v Francijo po eni od razlag tudi zato, da se zahvali zavezniku in v marsičem vzorniku Emmanuelu Macronu - mimogrede, njun odnos ostaja domala brez prask - za pomembno napoved pol milijarde evrov težke francoske investicije v Revozu v Novem mestu, kjer naj bi proizvajali električnega twinga. Novica je bila pomemben pospešek vladnim interpretacijam, da gospodarsko okolje kljub drugačnim ocenam nekaterih interesnih združenj in opozicije ne stagnira, ampak nasprotno. Kazalci (gospodarska rast, zaposlenost, inflacija ...) ta hip za Golobovo vlado v resnici niso slabi. Četudi je denimo sindikalistka Tea Jarc v Mladini opozorila, da sicer vzpodbudni podatki o rekordno nizki brezposelnosti ne razkrijejo celotne slike, lahko so varljivi. Kajti goli, brez konteksta ne povedo nič ne o višini plač novozaposlenih, (ne)prekarnosti novih služb in tako dalje. Gotovo pa je na večje zadovoljstvo z življenjem vplivalo, da je zadušljiv objem draginje vsaj malo popustil, čeprav to ne pomeni, da zasoljene cene v turističnih središčih marsikoga tudi letos niso vrgle na rit. Poleg teh okoliščin bodo smer in mirnost vladne plovbe do rednih volitev 2026 slej ko prej v pomembni meri določile tudi druge vitalne stvari. 

Namreč ravno eno leto je od katastrofalnih poplav, v sanacijski bilanci pa so, kot je zapisala naša regijska urednica Petra Lesjak Tušek na tem mestu teden nazaj, plusi in minusi, pogled na brutalne dogodke lanskega poletja pa je vse prej kot nekompleksen, enoznačen, a s svojo emocionalno platjo pač priročen za poenostavljene politične sodbe. Je pa neizpodbitno, nadaljnji koraki na popoplavnih terenih, ki jih vmes brazdajo nove ujme, bodo pomemben del tukajšnjih notranjepolitičnih enačb. Ključno polje, kjer se bodo določale politične koordinate, ostajajo reforme. Na prvem tiru je zdravstvo in z njim nikakor ne nepovezano seveda plačna pogajanja. Četudi so vlada in sindikalisti podpisali dokument, s katerim so potrdili pregled usklajenih zadev, kar so vsi tolmačili kot dobro popotnico za jesensko nadaljevanje pogajanj, to ni končna postaja, ki bi pomenila razelektritev. Jeseni bosta na mizi vsaj še davčna in pokojninska reforma. "To do" lista, seznam napovedanih "opravil", še kar čaka mnoge kljukice, nekatera si je vlada ali bolje Golobova Svoboda dodala še z referendumi. Na prvi julijski dan so ministri dobili predvideni proračunski razrez, iz česar nastajata proračuna za leti 2025 in 2026, ki ju bo jeseni potrjeval državi zbor. To so dokumenti, ki bodo v bistvu zabetonirali vse potenciale in omejitve življenja Golobove vlade do konca mandata. Da, zabetonirali bodo tudi količino betona, s katerim (med drugim) vlade prepričujejo volivce. Proračuna nastajata brez ključne (ne)znanke: koliko bo stal končni dogovor z javnim sektorjem. Vemo le eno: ne bo poceni. Kar bi ob nerazrešeni aferi Litijska lahko (raz)burkalo politično jesen, je izpraznjeno mesto obrambnega ministra. Temeljno vprašanje je, ali bi Golob v svoji siceršnji samozaverovanosti lahko tvegal konflikt v koaliciji s stavo, naj bo Šarčev naslednik kar Damir Črnčec, ki (vsaj) v Levici in SD nima ravno oboževalcev. 

Po evalvaciji evropskih volitev in izrisanih razmerij moči strankarska jesen ne bo mirna. Janez Janša, ki je te dni SDS tradicionalno zbral na taboru na Bovškem, je tudi od tam klical na predčasne volitve. A ti pozivi so seveda - kar Janša ve - prazni, dokler ostaja poslanska skupina Svobode homogena in konsolidirana. Razen odslovitve Mojce Šetinc Pašek so tam notranje konflikte doslej uspešno krotili. V resnici se le tam skriva ključ morebitnih bolj naglih političnih premikov, razkolov, ki bi predčasno presekali mandat, in to zaradi obsega poslanskih sedežev, ki jih Svoboda obvladuje. Evropske volitve so poleg ostalega potrdile, da Janša ostaja ključni faktor desnice in determinanta slovenske politike. Pomembnejše dogajanje na desnici bo povezano z iskanjem kombinacij, kako bi večni šef SDS sestavil zgodbo, po kateri bi se najkasneje 2026. še tretjič vrnil na oblast. NSi ima volilni kongres, ki naj bi potrjeval kontinuiteto vodenja novopečenega evropskega poslanca Mateja Tonina. Določnejše obrise (ali pa sklep) bi moral dobiti projekt Logar, epilog pa tudi konflikti v SLS, ki je na evropskih volitvah s Petrom Gregorčičem nakazala potencial za rehabilitacijo, a se je hitro pogreznila v notranje spore, kako naprej. SD so evropske volitve preživeli, a več od tega ne, zato se je konsolidacija šele začela. Po izrednem volilnem še statutarni kongres jeseni bo nakazal, ali se je v stranki vse streslo in pretreslo, da se ne bi spremenilo nič. Ali bo naposled le (marsi)kaj drugače. Povolilni nastopi Matjažev, Hana in Nemca, so sicer nakazali, da bi lahko bili Golobu manj podložen in nekoliko ostrejši partner, a v SD ponavadi prevladajo pragmatične linije. Zadnje javnomnenjske ankete za manjše stranke sploh ne prinašajo dobrih vesti, ker potrjujejo trend politične polarizacije z dvema izstopajočima igralcema, SDS in Svobodo. Za nekaj nepredvidenih začimb v tem političnem koktajlu je poskrbel pozabljeni Karl Erjavec. Kar izpred Ruske kapelice na Vršiču - od kod pa!? - je slovenski rekorder po poteh v Moskvo sporočil, da se vrača. Ni bil niti vročinski udar niti šala, načrt comebacka je ponovil tudi dan kasneje. A saj v slovenski politiki ni nič nemogoče, niti vrnitev odpisanih ne.