(KOMENTAR) Macron je mrtev, ampak ali lahko preživita francoska peta republika in EU?

Francoskih parlamentarnih volitev še ni konec - država ima zapleten dvokrožni volilni sistem -, a srhljivo sporočilo prvega kroga pomeni pretres per excellence, tudi onkraj meja te velesile. Prvič v zgodovini je skrajna desnica, na njenem čelu je Nacionalni zbor, politična firma Marine Le Pen, na pragu prevzema oblasti. Le res močna mobilizacija klinično mrtve sredine, macronistov, levice in morda zmerne desnice ji lahko prepreči absolutno večino. Pokeraški eksperiment Emmanuela Macrona, proslulega čudežnega dečka francoske politike, reformista, ki je po hudem porazu na evropskih volitvah razpustil parlament, se ni obnesel, ni presekal zmagovitega marša Marine Le Pen in njenega inštaliranca na čelu stranke, verjetnega novega premiera Jordana Bardelle. Nacionalni zbor je tretjič zapored zmagal na evropskih volitvah, Marine Le Pen je bila dvakrat v drugem krogu predsedniških, zelo blizu so triumfu na drugih najpomembnejših volitvah v državi; vse to veliko pove o premikih v političnem prostoru, v katerem nekoč toksična skrajna desnica postaja novi mainstream. Macron je politično mrtev, četudi je pred prvo volilno nedeljo napovedal, da kot predsednik ne bo odstopil, zato je temeljno vprašanje, ali in kako bosta ta politični šok preživeli peta francoska republika in EU.

Izjemna, eksistenčna pomembnost francoskih volitev ni bila le fraza, Francija ni katerakoli članica EU. Ob Berlinu je Pariz politični, gospodarski, tudi ideološki motor povezave, gre za stalno članico VS OZN. Linija držav, kjer so skrajno desničarske sile prevzele oblast ali se ji bližajo, se daljša, Francija je po Italiji in Nizozemski lahko le nova, a močna koordinata v novi, iliberalni politični sliki. Politični center, ki je dominiral povojno politično življenje, je na aparatih, razsut in diskreditiran do konca, očitno brez rešitev za reanimacijo. Ali kot je v biltenu Politico zapisal John Lichfield, 20 let dopisnik Independenta iz Pariza, te politične sile danes spominjajo na prepirljive tribute bande. Nacionalni zbor, dolgo izoliran s sanitarnim kordonom proevropskih skupin, je stranka s Putinove plačilne liste, ne skriva velike skepse do Bruslja, zato bi zmanjšali prispevek Francije v EU-proračun, ne izključuje možnosti francoskega umika iz vojaškega dela Nata, napoveduje izrazito protimigrantsko politiko. Računati, da se radikalci začnejo na oblasti obnašati bolj pragmatično, je po svoje naivno, saj volk dlako menja, narave nikoli. Res je, da je v francoskem političnem sistemu - v polpredsedniški republiki - predsednik bistveno močnejši igralec kot v parlamentarnih demokracijah, tudi varovalka, a le do določene mere. Realna ustavna, politična moč je vseeno tudi v parlamentu, vladi, pri premierju. Morebitna kohabitacija bo nepredvidljiva, Francija gre v zlovešči krizni čas.

Lahko da zveni dramatično, a zmaga lepenovskega desničarskega populizma na pogon nacionalizma, tudi ksenofobije, zadnja leta kozmetično zavitega v prozorni celofan manjše radikalnosti, je znamenje tektonskih sprememb v francoskem in evropskem političnem mindsetu, ustroju in temeljnih vrednotah. Na preizkušnji je več kot ena država, gre za povojni globalni red, ki je na zahodu temeljil na liberalni demokraciji in pridobitvah razsvetljenstva. Ta pred našimi očmi pospešeno izginja. Sploh če v (geo)politične enačbe dodamo še vse bolj verjetno vrnitev Donalda Trumpa v Belo hišo, kajti Joe Biden je na prvem soočenju pogorel.