V državah s trdnejšo demokracijo in višjo politično kulturo, s prepričljivejšo in manj vase sesuto opozicijo, bi imela neprimerno več težav oblast, ki ima v drugem valu tako porazno bilanco upravljanja epidemije in se je ob tem zapletla v toliko afer, konfliktov z državnimi podsistemi in družbenimi skupinami, pravzaprav z množico državljanov zelo različnih poklicnih, socialnih profilov. Katere predsednik se je trumpistično (s)kregal z evropskimi politiki, novinarji, na volitvah zmagovito Bidnovo administracijo, raznimi diplomati, državo pa potiska vstran od jedrne Evrope. Ki odreja kaznovanja dijakov, ki zahtevajo šolanje v šoli, kaznuje dostavljavce hrane, ki na cerkvenih stopnicah jedo burek, vladajoči pa ukrepe vmes mirno kršijo. V njej bi zelo verjetno pokalo, vrstili bi se odstopi, prevzemanje odgovornosti, razpadale bi koalicijske vezi. A ne v Sloveniji 2020/2021. V resnici gre za politično agendo populističnega vladanja po učbenikih, uporabljenih pred časom v ZDA, v vzhodni Evropi. Epidemija, ki je suspendirala državljanske svoboščine, tudi pravico do javnega zbiranja z izražanjem političnih stališč, je v imenu varovanja zdravja postala ščit pred večjimi izbruhi nezadovoljstva družbe, zdaj že globoko pogreznjene v pandemično utrujenost. Svojevrstna simbolna demonstracija pristopa sta (bila) zaprtje ljudi v regije/občine in policijska ura, trajajoča kot nikjer v Evropi. Znano je, da ne gre za epidemiološka ukrepa zajezitve virusa, Mario Fafangel je to večkrat poudaril, ampak je igra drugje. Služi za počasno premikanje družbene strukture, njeno treniranje, kaj lahko prenese, seveda tudi v njeno škodo. Epidemiološko ključni ukrepi, kot so izdajanje karantenskih odločb, učinkovito sledenje okužbam in pretrganje virusnih verig, so razpadli že oktobra, ko so nato eksplodirale okužbe v domovih starostnikov in se prelile v hitro vrtenje števca smrti.
Filozof Mladen Dolar je stanje na nacionalki povzel kot razdiranje družbenega tkiva spodobnosti in kapitaliziranje družbenega gneva. Slednje je že dlje časa Janševa taktika stalne mobilizacije njegove volilne baze. Pred kratkim je dejal, da je SDS na nove volitve pripravljena bolje kot kdajkoli. Po svoje bi pričakovali, da bo to izzvalo večjo reakcijo na drugi strani, v politiki in civilni družbi leve provenience, a Janša dobro ve - fiasko s konstruktivno nezaupnico je to pokazal -, da je politični center razbit, razdrobljen, skregan, kadrovsko izpraznjen, obremenjen tudi z negativno selekcijo in veliko napakami, pod katere so se podpisali v preteklosti. Zato se bolj kot s trenutno formo in sestavo slovenske leve sredine ukvarja s preventivno vojno, da se v politični tekmi ponovno ne bi pojavil kakšen močnejši nov obraz, med katerimi na prvo mesto "najnevarnejših" Janša pozicionira Aleksandra Čeferina.
Spomin slovenskih volivcev ni posebej dolg, vajeni so že politične vsebinske praznine kot posledice amaterizacije politične elite. Razdiralna politika njegov pomembni del, ki ni izrazito ideološko profiliran, potiska v individualizacijo, izčrpavanje in tako posledično pasivizacijo. Vsi (samooklicani) liberalni korektivi te vlade, torej SMC in Desus, so po enem letu poti skozi znamenito Janševo politično "salamoreznico" prerezani in spremenjeni, predvsem pa vdani v pozicijo, kjer politiko vodijo le še pragmatični, celo premoženjski interesi posameznikov. NSi zaradi (samo)zadovoljnega vodstva z delitvijo plena in tudi zaradi zahtev pomembnega dela volilne baze, ki pričakuje kooperativnost z Janšo, (p)ostaja ministrant vladajoče stranke. Janša pravzaprav ni imel še nikoli tako ugodnih "izrednih" okoliščin za uveljavljanje agende, ki jo je nekoč poimenoval projekt "druge republike".
Ni nas le virus pripeljal do novih družbenih, razvojnih prekretnic, križišč. Procese je le izjemno pospešil
Ni nas le virus pripeljal do novih družbenih, razvojnih prekretnic, križišč. Procese je le izjemno pospešil. V resni državi bi se politika in družba morali biti sposobni dogovoriti, kako bomo živeli v pocovidnem času, kako bomo investirali evropske, v pomembni meri dolžniške milijarde. Smo daleč od tega, da bi bili politika in širša družba tega sposobni. Na tem mestu velja zato z MMC citirati še dolgoletnega politika LDS Pavla Gantarja. Polarizacija lahko pripelje "celo do tega, da bo Slovenija postala tako imenovana failed state, spodletela država, kjer ni mogoče nič več sprejeti, nič več dolgoročno zasnovati, kjer je vse predmet takojšnjega polariziranega pristopa in ni iskanja skupnih imenovalcev".
Obiščite spletno stran brez oglasov.
