Pred natanko letom dni, 13. marca 2020, se je v začetnem koronavirusnem primežu ekspresno odvrtela državnozborska seja, po kateri je Slovenija dobila 14. vlado. Dan po razglasitvi epidemije, ko je bilo v državi nekaj manj kot sto aktivnih koronavirusnih okužb, se je po Marjanu Šarcu prvak SDS Janez Janša tretjič v svoji politični karieri podal v premierstvo. Tokrat za obdobje dveh let mandata do predvidenih rednih volitev, v katerem je v drugi polovici letošnjega leta na sporedu tudi predsedovanje Svetu Evropske unije. Zasedba NSi, SMC, Desus in SDS je skovala koalicijsko pogodbo, nad katero je že v izhodišču visela težka epidemična realnost. Po letu dni so razmere daleč od takrat zamisljivih: vladna konstelacija je predrugačena in ošibljena, konflikt med koalicijo in opozicijo privit do konca in zdravstvena kriza po dveh valih poglobljena. Čeprav sta vlada in državni zbor sprejela kar osem težkih zakonskih paketov za omilitev posledic epidemije in čeprav se v primerjavi z drugimi državami pri ohranjanju gospodarskih aktivnosti nismo odrezali slabo, pa so ljudje od ukrepov, ki še kar trajajo, utrujeni in jih naveličani.
Po prvem valu uničujoč drugi
Vlada bi morala v razmerah pandemije delovati predvsem kot krizna menedžerka tega izrednega pojava, druge vsebine bi morale biti v ozadju, je prepričan zgodovinar in politični analitik dr. Aleš Maver, ki meni, da ji je to uspevalo le delno. "Po eni strani je dosegla lepe uspehe v prvem valu, ko je uživala tudi precejšnjo javno podporo. Na roko ji je v tej fazi šel precejšen strah prebivalstva pred epidemijo, ki so mu v veliki meri botrovale podobe iz bližnje severne Italije." Kot pozitivno izpostavlja, da je bila vlada uspešna pri pridobivanju denarja za pokoronsko okrevanje, tudi domači protikoronski ukrepi so omilili gospodarske posledice krize. "Tisti prvi paketi pomoči, tudi primerjalno znotraj evropskega konteksta, so šli izrazito v pravo smer. V tistem trenutku je vlada zelo jasno razumela prevladujoč občutek v družbi, ki je zahteval večji finančni vložek države za premagovanje stiske," je prepričan zgodovinar in politični analitik Luka Lisjak Gabrijelčič, ki v tem vidi največji vladni dosežek. To je po njegovem ustvarilo močno sinergijo med tem, kar so ljudje želeli in kar je vlada ponudila.
Prvi v Evropski uniji smo razglasili konec epidemije, junija so nas zmagoslavno preletavala vojaška letala. A razmeroma blagi potek prvega vala je, kot nekatera druga srednjeevropska okolja, tudi Slovenijo nekoliko uspaval, zato je bil drugi v vseh pogledih drugačen, pravi Maver: "Ker 'prvinskega' ali 'začetnega' strahu ni bilo, se je bilo bistveno teže ponovno odločiti za zapiranje, javnost pa je ukrepe sprejemala z veliko večjo nejevoljo, kar je vplivalo predvsem na jezo prinašalcev slabih novic iz vladnih vrst." Meni sicer tudi, da odločevalci niso v celoti dojeli bremen, ki jih je vnovično zaprtje javnega življenja v jesenskem in zimskem času prineslo za ljudi. Največ kratkih stikov je po njegovem povzročil obremenilni vpliv dolgotrajnega šolanja na daljavo, zlasti v osnovni šoli, za učenke in učence, morda še bolj za njihove starše. Spomnimo, da so bile naše šole na ravni EU zaprte rekordno dolgo, slovenski odziv na drugi val pa je bil ob številu umrlih zaradi virusa – števec zdaj kaže skupno 3918 smrti - med najslabšimi na svetu.
Kako vešča je bila opozicija
Na opozicijskem polu so ob SNS stranke LMŠ, SAB, SD in Levica v tem letu prešle več faz. Prvotnim bolečinam prej koalicijskih partneric in “zunanje” Levice še od razpusta vlade Marjana Šarca je sledilo večmesečno odbijanje očitkov o zamerah, nekompatibilnosti in nezmožnosti ponovnega povezovanja. Poenotenje in delovanje za isti cilj, to je želja po zamenjavi vlade Janeza Janše, je nato vendarle prišlo na vrsto v začetku jeseni. Oktobra jih je pod pobudo Koalicija ustavnega loka povezal ekonomist Jože P. Damijan, kar je sprožilo večmesečno nabiranje 46 glasov, ki so jih potrebovali za uspeh konstruktivne nezaupnice. Vseskozni očitek vladajočih, da je levosredinska opozicija rušilna in razdiralna v časih, ko se je treba najbolj povezovati, ni izostajal.
Zgrešene priložnosti
Maver opominja, da je Šarec ideje o konstruktivni nezaupnici izrekel prvič že pred koncem aprila, še v vroči fazi prvega vala in zgolj tri mesece po lastnem odstopu: “Potem je ideja o hitri zamenjavi vlade obvladovala praktično ves čas do letošnjega pusta.” Naveza je v procesu zamenjala mandatarja in na čelo združene opozicije postavila Karla Erjavca, za katerega so ocenili, da bo lažje prinesel glasove svojih poslancev in tudi dela SMC. Namesto z mandatarstvom se je nato prvak Desusa po spodletelem tajnem glasovanju, na katerem ga ni podprla večina njegovih poslancev, ukvarjal z reševanjem lastne stranke, ki se je na tem projektu zlomila. Ob tem, da niso znali izkoristiti “kolobocije z nepreklicnim (ne)odstopom notranjega ministra Aleša Hojsa”, je zato Maver prepričan še: “Druga katastrofalna napaka je bila izbira Karla Erjavca za mandatarskega kandidata, kar je izviralo iz popolnoma zgrešene ocene razmerij v Desusu, kjer so razhod z Aleksandro Pivec očitno razumeli kot idejni in ne osebni spopad. Obenem strank leve sredine ni izučila slaba izkušnja z nekritično blokovsko podporo novincu Šarcu po zadnjih volitvah, saj so se tudi tokrat celo etablirani Socialni demokrati kot stranka s tradicijo dali vpreči v voz precej problematičnega kandidata (oziroma dveh, če štejemo še Jožeta P. Damjana).”
O dediščini SDS
Po neuspeli konstruktivni nezaupnici je leva sredina, ki je določeno mero zrelosti z združevanjem pod isti projekt vendarle pokazala, vse sile uprla v vlaganje interpelacij in zatrjevala, da to ni konec njenega vsebinskega sodelovanja. Hkrati je poenoteno odbila vnovič ponujeno Janševo roko sodelovanja, ki jo je videla kot figo v žepu. Kako srdito se utegnejo liderji strank majhnih razlik spopasti v tekmi predvolilnega leta, bo jasno zelo kmalu. Sta si pa tako Maver kot Lisjak Gabrijelčič edina, da opozicija ni znala biti opozicija. “Očitno je zadnjih sedem let, ko je bila SDS v političnem getu, pri na oblast običajno abonirani levi sredini ustvarilo vtis lastne nezamenljivosti. Zato lahko govorimo o skoraj trajni abstinenčni krizi, ki se je pojavila praktično takoj, ko so se stranke nekdanje Šarčeve koalicije zavedele, da so v opoziciji,” ocenjuje Maver. Kako naj opozicija deluje, so v veliki meri posnemali od načina delovanja opozicijske SDS, presoja Lisjak Gabrijelčič: “Nabor tega, kaj naj opozicija počne, namreč ni dan sam po sebi, je del politične prakse in to je zanimiva dediščina stranke SDS.” Ocenjuje, da so se stranke v opozicijskih vlogah znašle različno, najbolje je po njegovem šlo Levici, najslabše pa LMŠ, ki da je izrazito “izgubila in še vedno izgublja iniciativo, kar je verjetna posledica tega, da razen predsednika nimajo nekih karizmatičnih politikov s kilometrino”.
Sporno ni bilo zgolj porazno upravljanje epidemije v drugem valu, pač pa tudi drugi ideološki manevri in posegi v družbene podsisteme, neodvisne institucije
Premierjeve kaplje čez rob
Sporno ni bilo zgolj porazno upravljanje epidemije v drugem valu, pač pa tudi drugi ideološki manevri in posegi v družbene podsisteme, neodvisne institucije. Kadrovska manevriranja na vrhu NPU, vladne depeše političnemu vrhu EU o sodstvu in medijih, favoriziranje poraženega bivšega ameriškega predsednika Trumpa in vnaprejšnje minimiziranje Bidnovih sposobnosti. Slovenski premier, ki se ga je v evropski javnosti prijel vzdevek "maršal Twitto", je na Slovenijo pred obdobjem predsedovanja Svetu EU vrgel veliko senco. Vztrajno še naprej neti vojno proti medijem, pritiska na javno radiotelevizijo, z zaustavitvijo dotoka finančnih sredstev še močneje na STA. Lisjak Gabrijelčič opominja, da Janševa vlada ni nastopila z občutkom apriornega sovraštva v javnosti: "Zelo jasno je bilo zaznati občutek, da se ji poskusi dati možnost, tudi med njenimi kasnejšimi kritiki. To se je odrazilo v javnomnenjskih anketah, podpora vlade je bila na začetku precej visoka in se je potem zaradi njenih dejanj začela slabšati." Ljudska nejevolja se je ob postopnem padcu javnomnenjske podpore izražala s protivladnimi kolesarskimi protesti, ki so si sledili več tednov zapored. Poleg nejevolje nad potezami največje parlamentarne stranke so protestniki problematizirali delovanje levosredinskih SMC in Desusa, ki sta paktiranju z Janševo SDS pred volitvami izrazito nasprotovala, nato pa svoje obljube požrla. Maver je sicer prepričan, da so protivladni protesti z zgodnjim vznikom po eni strani ostali neuspešni, po drugi strani pa da so prispevali k pregrevanju družbene atmosfere. Čeprav niso imeli takšne socialne podstati kot začetne mariborske vstaje leta 2012, so pa, tako sogovornik, vseeno sprožali stalno nervozo pri vladajočih, ker so jih spominjali na scenarij iz jeseni in zime 2012, ki sta se končali s padcem druge Janševe vlade. "Mislim, da je glavna dinamika, da smo bili vendarle sredi epidemije in da je ta realnost radikalno otežila normalno delovanje civilne družbe. Vprašanje je, kaj bi bilo brez tega," razmišlja Lisjak Gabrijelčič.
Koalicija v parlamentu ni dovolj
"Ob zunanjih okoliščinah so na to leto vplivale tudi slovenske posebnosti. Vsekakor je mogoče reči, da se je politična razdvojenost Slovencev v krizi zelo pokazala," je prepričan Maver. Podobno kot pri nas je bilo v EU po njegovem nemara zgolj še v Romuniji, kjer je že v prvih mesecih pandemije prišlo do poskusa zamenjave vlade in kjer so nekatere delitve podobne kot v Sloveniji: "Na svetovni ravni je bilo primerljivo stanje v ZDA; tudi tam je bila (ne)uporaba mask nekaj časa stvar politične pripadnosti." Medtem Lisjak Gabrijelčič izpostavlja, da si je Janševa vlada s tem, ko ji je uspelo sestaviti koalicijo, ustvarila utvaro, da je to za vladanje dovolj. Po njegovem je bilo namreč že od volitev dalje jasno, da imamo opraviti z zelo razdrobljenim parlamentom in da bo moral, kdorkoli bo vladal v teh okoliščinah, pokazati veliko spretnost, pa ne samo pri sestavljanju koalicij v matematičnem smislu, ampak v sestavljanju tudi družbenih koalicij in politične ponudbe, okoli katere se lahko zgoščuje večina. Izpostavlja še, da "Janša osebno in SDS politično" nista primerna za to: "V času, ko bi vsaka pragmatična politika zahtevala večji smisel za iskanje kompromisov, so se radikalizirali. Enačba, ki temelji na prepričanju, da lahko ohranijo svoj način retorike, temeljno geopolitično usmeritev desno od EPP in izrazito destruktivno naravnanost do konstitutivnih evropskih vrednost, istočasno pa vodijo široko koalicijsko politiko sodelovanja, je shizofrena politika, ki ne more delovati."
Viri notranje nestabilnosti
"V tem letu se je zelo jasno pokazalo, da lahko tradicionalno manjšinska politična opcija, ki ji po konvenciji v Sloveniji pravimo desna, sodeluje v izvršilni oblasti samo ob sodelovanju ali privolitvi vsaj dela nasprotnega, na oblast nekako aboniranega političnega bloka. Zato je bilo od vsega začetka jasno, da bo vlada uspešna in obstojna predvsem, če se bodo v njej prepoznali vsi koalicijski partnerji," razlaga Maver, ki pravi, da to doslej ni uspelo skoraj nobeni vladi, predvsem pa ne "mešani". Vladna obstojnost je medtem nekoliko načeta, ne pa tudi (pre)resno ogrožena. Decembra je s povratkom zdaj že eksšefa Desusa Karla Erjavca koalicijo zapustila upokojenska stranka, a ob SNS iz opozicije tudi Desusova poslanska peterica manjšinski vladi še drži steber. Nadaljnje rahljanje trojčka NSi, SDS in SMC, ki ga bo prvak SDS zagotovo zategoval še naprej, bi lahko povzročilo notranje lomljenje SMC. Čeprav so po izrazito neprepričljivih besedah predsednika Zdravka Počivalška konsolidirani, se bo realnost izrisala kmalu, sploh ob interpelaciji kulturnemu ministru Simonitiju, kjer bi se lahko zataknilo za tričlansko notranjestrankarsko opozicijo Sluga-Zorčič-Rajić. A Lisjak Gabrijelčič je prepričan: "Glavni vir nestabilnosti te vlade je njen predsednik. On jo najbolj učinkovito ruši, mnogo bolj učinkovito od opozicije."
Politična razdvojenost Slovencev se je v krizi zelo pokazala
"Ni mogoče povsem gotovo napovedati, ali se bo ta mandat končal z rednimi ali predčasnimi volitvami, vsekakor pa sem mnenja, da je v Sloveniji skrajni čas za takšno ali drugačno obliko velike koalicije, čeprav je trenutno težko reči, kdo naj bi ob SDS, ki nedvomno predstavlja največji del desnega pola volivcev, v njej predstavljal zadosten del levega pola. Bi pa bila sorazmerno široka takšna koalicija, morda po italijanskem vzoru, najboljša pot do ublažitve družbenih napetosti," meni Maver. Za nami je težko leto, doda Lisjak Gabrijelčič, zato obstaja nevarnost, da pozabimo, kakšna klima je vladala še predtem. Sploh, ko bodo postepidemični računi dokončno izstavljeni in bomo posledice šele v celoti dojeli.
PRVO LETO VLADE
Jože Podgoršek, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Dvojna igra
Že drugi kmetijski minister te vlade. Spomnimo, da sta prvo ministrico Aleksandro Pivec odnesla afera s pršutom in združevanje službeno-privatnih izletov. A saga se je od poznega poletja zavlekla globoko v jesen. Večna privrženka dela na terenu je štafetno palico dotedanjemu državnemu sekretarju, prav tako iz vrst Desusa, predala šele oktobra. Ta je nadaljeval terensko delo, aktivnosti v kmetijskem resorju pa so se vrtele predvsem okoli kadrovanja. Nazadnje je zamenjal državnega sekretarja in imenoval novega direktorja uprave za varno hrano. V času izstopa Desusa iz vlade pa je Jože Podgoršek na stolčku ostal. Kot da ni razumel poteze strankarskega kolega Tomaža Gantarja, ki je zdravstveno ministrstvo zapustil, in kot da ni razumel nenehnih vprašanj, zakaj ne odide tudi on. Od strankarske politike se je ogradil in svojo vlogo predstavlja kot izključno strokovno. To sprenevedanje se mu je obrestovalo. Po večkratnih ponovitvah (zdaj že nekdanjega) predsednika Desusa Karla Erjavca, da mora tak član stranko zapustiti, je na koncu odšel Erjavec sam, Podgoršek pa ostaja v stranki in na ministrstvu.
Vida Božičko
...
Zdravko Počivalšek, minister za gospodarstvo
Maske in boni
Zdravko Počivalšek je ne glede na levosredinsko pozicioniranje SMC preživel leto dni kot kleni člen Janševe vlade. Zaradi pandemije je najprej moral zapirati gospodarstvo, nato pa iskati vzvode pomoči, med katerimi, se je za najboljše izkazalo subvencioniranje čakanja na delo. Z uvedbo turističnih bonov mu je uspelo navdušiti Slovence za počitnikovanje doma, ko se je to še dalo, in pomagati turističnemu sektorju preživeti. Prihodke od bonov si tisti, ki so preživeli, lahko obetajo še letos. Veliki met mu je uspel z oblikovanjem državnega turističnega holdinga, pod katerega streho so s pomočjo SDH šle še "njegove" Terme Olimia. Čas pa bo pokazal, ali je bila državna koncentracija polovice slovenskega turizma strateška poteza ali le krinka za zaposlovanje naših in poslovanje s prijateljskimi dobavitelji. Največji minus pa si je prislužil s še zmeraj nepojasnjeno vlogo pri stihijski dobavi zaščitnih mask in ventilatorjev ter tudi z napovedanimi tožbami medijem, ki želijo to vlogo razjasniti. Velika blamaža je bila afera "prleški sendvič", ki ga, kot pravi sam, ni jedel v gostilni, ki po do takrat veljavnih in razumljenih pravilih sploh ne bi smela obratovati ...
Matija Stepišnik
...
Jernej Vrtovec, minister za infrastrukturo
Operativa in vizije
Jernej Vrtovec sodi med bolj operativne ministre. Kar ni čudno, saj je prevzel največji infrastrukturni projekt desetletja, dobro milijardo evrov vreden drugi tir med Divačo in Koprom. Ob čemer se zavzema tudi za širitev in razvoj Luke Koper. Uresničuje napovedi njegove predhodnice Bratuškove, da se bomo iz Maribora z vlakom vozili avtomobilu konkurenčnih 55 minut. Le da še ni povedal kdaj, saj bi za to bilo treba začrtati povsem novo traso preko Trojan. Z madžarskimi vlagatelji je oživil projekt železniške in avtobusne postaje Emonika v Ljubljani. Uresničil je tudi napoved o prehodu na elektronsko cestninjenje z decembrom 2021, do takrat pa se bodo še kresala mnenja glede izbora slovaškega dobavitelja opreme. Poleti bo najverjetneje odprl novi potniški terminal na brniškem letališču, ob čemer mu tudi idej za razvoj mariborskega ne manjka. Problem je le, da za zdaj napovedani logistični hub ostaja mrtva črka na papirju. Znajde se tudi med fanti v energetiki, čeprav ti igrajo svoje energetske igre, na katere se bolje spozna njegov ministrski kolega, zadolžen za okolje in prostor, Andrej Vizjak.
Srečko Klapš
...
Simona Kustec, ministrica za vzgojo, izobraževanje in šport
Neodgovorno in moralistično
Ministrica za izobraževanje je oseba, ki je najmanj primerna za to, da bi dijakom, ki so javno zahtevali pravico do izobraževanja v šolah, brala levite o prevzemanju odgovornosti za svoja dejanja. Sama z vsakim nastopom v javnosti in s skoraj vsako svojo potezo dokazuje, da nima hrbtenice, lastnega mnenja. Da ne želi prevzemati odgovornosti za svoja dejanja in predvsem, da ni sposobna kritične presoje in misli, čeprav naj bi, kot univerzitetna profesorica, prav tega med drugim učila svoje študente. Zapomnili si jo bomo po neprimernih moralističnih izjavah, jezi, ki se zaradi vsega razplamteva tudi v njej, in po klicanju šolnikov k podpisovanju izjav, s katerimi naj bi vlado oprali krivde ob morebitnih zapletih po ponovnem odprtju šol. In to potem, ko so se učenci in dijaki več kot pol epidemičnega leta, študenti še dlje – šolali na daljavo. Njena politika do mladih bo naplavljala posledice in terjala davek, ko nje ne bo več. Predvsem pa si bomo Kustečevo zapomnili po tem, da se je bila za ohranitev svoje pozicije pripravljena ukloniti vsakokratnemu diktatu drugih odločujočih.
Urška Mlinarič
...
Aleš Hojs, minister za notranje zadeve
Krega se tudi sam s sabo
Nepreklicno odstopljeni minister, ki mu je premier rešil ministrski stolček, je Aleš Hojs, Zvesti vojščak SDS, ki je v tem letu že bil interpeliran. Zagovornik represije, ki jo vlada in policija pod krinko novega koronavirusa izvajata nad državljani. V letu dni je policijo dodobra podredil politiki, naredil skoraj vse, da stranko obvaruje pred preiskovanjem kakršnihkoli sumov nepravilnosti. Na vrh policije je postavil lojalne kadre, policija pa zaupanje ljudi izgublja. Hojs nenehno žuga tistim, ki naj bi kršili ukrepe, sam pa je večkrat stopil čez mejo dovoljenega in za to našel smešna opravičila - izpostavimo zgolj neuporabo zaščitnih mask ob obisku obmejnih območij in potovanje, ki se je nesrečno končalo na hrvaški meji. Vsak trenutek izkoristi, da se krega z vsemi, ki mislijo drugače, a v določenih momentih se skrega tudi sam s seboj. Na primer, v teh dneh si je kar trikrat premislil, ko je odgovarjal na vprašanja, ali je spontano protestiranje v tem času dovoljeno.
Elizabeta Planinšič
...
Boštjan Koritnik, minister za javno upravo
Izločitve, razbremenitve
Še en minister SMC, ki se sicer trudi stvari premikati, izboljševati, a dejanske politične moči v vladi nima in mora streči tudi navodilom. Slednje se kaže v zagotovo največjem projektu, ki se ga je moral lotiti Koritnik, potem ko je premier Janša kar po twitterju sporočil, da je čas, da določeni poklici izstopijo iz enotnega plačnega sistema in tako dobijo boljše plače. Koalicijska pogodba sicer predvideva prenovo plačnega sistema, a ne na način, kot se je s sindikati javnega sektorja loteva glavni vladni pogajalec, kar minister je. Tudi mobilna aplikacija #OstaniZdrav, za katero je bilo zadolženo ministrstvo, je zaradi prvotno napačnih sporočil o obveznosti in sledljivosti požela veliko nezaupanja. Kako neučinkovita je, pove podatek, da je TAN-kodo, ki omogoča obveščanje o rizičnosti stika, v aplikacijo vneslo le 1035 s covidom-19 okuženih ljudi. Je pa zato bilo v epidemiji toliko bolj poskrbljeno za bolj učinkovito delovanje e-uprave. In tudi občine so z zakonom razbremenili več deset milijonov evrov stroškov, na kar so župani upali že v prejšnji vladi.
Urška Mlinarič
...
Tomaž Gantar (odstop), Janez Poklukar, ministra za zdravje
Capljanje za epidemijo
Če že ob prvem ministrovanju v tako zahtevnem resorju, kot je zdravstvo, vržeš puško koruzo, je malo verjetno, da bi ti v drugo v istem projektu uspelo. Če ob tem nimaš podpore predsednika vlade, je ves tvoj trud, tudi če želiš najboljše, zaman. In prav to se je zgodilo Gantarju: poleg tega, da je bil obkrožen s SDS-kadrom in se je odločalo mimo njega, enostavno ni bil kos zahtevnosti položaja, ki ga je zasedal in ki ga je epidemija še potencirala. Z ukrepi je njegov resor konstantno capljal za epidemijo; od prepoznih zaščitnih ukrepov v domovih za starejše do zapoznelega testiranja najprej zaposlenih v zdravstvu in socialnem varstvu, nato pa tudi izbira dobaviteljev ne najbolj zanesljivih hitrih testov. Odstop je bil logična posledica. Kaj reformno nujnega, če sploh, bo v dobrem letu zmogel ob spopadanju z epidemijo narediti njegov ambiciozni naslednik Janez Poklukar, je težko napovedati. Nekatere njegove poteze (ponovna nabava hitrih testov pri istih dobaviteljih) in tudi kader, ki ga obkroža, pa kažejo, da bo v dobršni meri moral streči željam in diktatu SDS.
Urška Mlinarič
...
Matej Tonin, minister za obrambo
Ponosen na pozitivno ničlo
Obrambni minister Matej Tonin izhaja iz ministrskega trojčka NSi, za katerega v stranki radi rečejo, da je vladi prinesel pozitivno presenečenje. Velikih šokov v resorju in na področju Slovenske vojske, ki dalj časa diha na škrge, ni bilo, potihnila je tudi koalicijska zamisel o uvedbi naborništva. Še najbolj presenetljivo je bilo v tem letu časovno nestrateško predstavljeno 780-milijonsko vlaganje v vojsko, ki zaradi odločitve ustavnega sodišča zdaj začasno stoji. Argument, da gre za večletne in nujne investicije, je tako visok znesek v epidemični krizi potisnil v ozadje, vojsko pa pahnil v vrtinec političnih bojev.
Ministru je sicer s koalicijsko-opozicijskim konsenzom o zakonu o obrambi uspelo začeti izboljševati status vojaka, med največje dosežke pa si šteje predvsem, da je vojska leto kadrovsko zaključila na pozitivni ničli: toliko vojakov, kot jih je iz sistema odšlo, jih je vanj prišlo. A bodimo realni, k temu je precej pripomogla kriza, ko je zamenjati delodajalca vse prej kot varno.
Žana Vertačnik
...
Vasko Simoniti, minister za kulturo
Denar ali odnos
Ker je bila februarja vložena zoper Vaska Simonitija interpelacija, so bili minusi njegovega mandata evidentirani: kot minister je odgovoren za zadrževanje izplačil na področju filma, za deložacijo najemnikov prostorov na Metelkovi 6, za politični odvzem statusa samozaposlenega v kulturi in za samovoljno odločanje o drugih statusih, za suspenz socialnega dialoga, za politično kadrovanje v javnih kulturnih ustanovah in zmanjševanje vloge strokovnih komisij. Očitali so mu tudi napade na svobodo in neodvisnost novinarskega dela ter omejevanje dela RTV Slovenija in Slovenske tiskovne agencije. Pa tudi nacionalnega programa za kulturo ni pripravil. Z odnosom, ki ga je kazal v javnih nastopih, si je prislužil naziv "minister proti kulturi". Mogoče je zagovarjati stališče, da odnos ni tako pomemben kot denar in da je proračun za kulturo za leto 2021 za 46 milijonov evrov višji kot v letu 2020. Ker pa kulturnega programa s prioritetami ni, strokovne odločitve pa so povožene, bo o koriščenju sredstev torej najbrž odločal kar ministrski (ne)odnos.
Petra Vidali
...
Anže Logar, zunanji minister
Hiperaktivec iz Mladike
Če zunanjemu ministru česa ne smemo očitati, je to pasivnost. V nasprotju s predhodnikoma, Mirom Cerarjem in Karlom Erjavcem, ki sta se bolj kot z diplomacijo ukvarjala s svojima strankama, se je Logar s svojo ekipo iz Mladike res vrgel v kreiranje slovenske zunanje politike. In tkanje stikov, ki v diplomaciji pomenijo ogromno. V manj kot letu dni je bil na skoraj 30 obiskih v tujini in doma gostil še nekaj več diplomatskih gostov. V vladi verjetno kot največji triumf štejejo obisk takratnega ameriškega zunanjega ministra Mika Pompea, poudarjajo pa tudi obiska zunanjih ministrov Francije in Nemčije.
Seveda pa lahko o smernicah slovenske zunanje politike pod Anžetom Logarjem in premierjem Janezom Janšo polemiziramo. Vse tesnejše navezovanje na države višegrajske četverice, kjer si demokratične standarde razlagajo drugače kot v ostanku EU, je lahko dvorezen meč. Kot tudi pisma in depeše, ki jih zunanje ministrstvo po nalogu vlade pošilja v Bruselj in Strasbourg. Tam na takšno osiranje domačih političnih nasprotnikov in medijev pač ne gledajo z naklonjenostjo.
Vojislav Bercko
...
Janez Cigler Kralj, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Čaka ga interpelacija
Ministra Janeza Ciglerja Kralja čaka čez teden dni interpelacija, ki so jo vložile stranke LMŠ, SAB, SD in Levica. Razlog: neučinkovito ukrepanje za zajezitev virusa v domovih za starejše, nepriprava zakonskih predlogov za zajezitev virusa na delovnih mestih, neustrezen dialog s socialnimi partnerji ter koruptivno in klientelistično ravnanje pri financiranju favorizirane nevladne organizacije Zavod Iskreni. Minister je bil največ očitkov pri dosedanjem delu deležen zaradi nepripravljenosti domov za ostarele na drugi val epidemije, zaradi zamud pri uvajanju rednega testiranja zaposlenih v domovih in tudi, ker ni nasprotoval odločitvi takratnega ministra za zdravje Tomaža Gantarja, da stanovalcev domov s sumom na okužbo z novim koronavirusom ne bodo sprejemali v bolnišnice, ampak jim bodo zdravstveno oskrbo zagotavljali domovi za starejše sami. Na ostre kritike je naletel tudi ukrep prisilnega upokojevanja v sedmem protikoronskem paketu, ki je zdaj v presoji ustavnega sodišča. Socialni partnerji so Ciglerju Kralju tudi pri pripravi drugih protikoronskih ukrepov za ohranjanje delovnih mest ves čas očitali odsotnost socialnega dialoga.
Tanja F. Milakovič
...
Lilijana Kozlovič, ministrica za pravosodje
Ne ve, da je del vlade
Ni prav veliko dosežkov, ki bi jih bilo mogoče izpostaviti v prvem letu ministrovanja ministrice iz vrst SMC, ravno obratno, niti tistih ni, ki bi morali biti. In to gre pripisati predvsem medlosti ministrice, za katero se zdi, da nastavlja hrbet, po njem pa padajo udarci predsednika vlade Janeza Janše. Imenovanje tožilcev čaka, a razen zgolj tega, da ministrica piše pisma, naj to uvrstijo na dnevni red vlade, odločnih korakov ni. Kot da ministrica ni sama del vlade. Pisma o stanju vladavine prava, ki so romala v Evropo, ministrice niso razburila, da vsebine ne pozna, je dejala. Čeprav jih je požegnala vlada, Kozlovičeva pa se temu ni postavila po robu. Da z Janšo nista v konfliktu, a da on včasih povzdigne glas - ta njena izjava pove vse o tem, v kakšni poziciji je ministrica nasproti predsedniku vlade. Tudi njena (mučna) tišina na vprašanje, kaj bo, če jo bo Janša preglasoval v zvezi z imenovanjem evropskih tožilcev, je dovolj zgovoren podatek o tem, koliko moči ima Kozlovičeva kot ministrica v tej vladi.
Elizabeta Planinšič
...
Zvonko Černač, minister za razvoj in evropsko kohezijsko politiko
Rekordni evri za korito
Zvonko Černač je funkcijo ministra za razvoj in evropsko kohezijsko politiko prevzel z obljubo, da bo poskrbel, da bo Slovenija kohezijska sredstva, ki jih ima na voljo, porabila do zadnjega evra. Obljubljal je tudi, da s pripravo nacionalnega načrta za okrevanje Slovenija ne bo zamujala, še več, uradnikom Evropske komisije v Bruselj je samozavestno sporočal, naj s pripravo smernic pohitijo. Jeseni so iz Bruslja začela prihajati sporočila, da z osnutkom, ki so ga dobili iz Ljubljane, niso zadovoljni. Osnutek načrta, ki je šele pred kratkim postal javen, ne obeta, da bo razpoložljivi denar porabljen pregledno. Prav vse kritike glede črpanja evropskih sredstev, ki jih je minister Černač naslovil na svoje predhodnike, še kako veljajo za prvo leto njegovega mandata na čelu službe vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. Ob tem bolj kot to, da “rekorden” znesek evrov ne bi bil porabljen, skrbi, da ne bo razdeljen transparentno in v občo korist vseh, ampak tistim pri koritu.
Darja Kocbek
...
Andrej Šircelj, minister za finance
Ta, ki vas je zadolžil
Andrej Šircelj je minister za finance, ki je državo v letu dni najbolj zadolžil. Sedanjim in prihodnjim generacijam je naprtil za osem milijard evrov novega dolga. Ni se veliko zmenil za opozorila fiskalnega sveta, da izposojenega denarja v precejšnji meri ne porablja za financiranje ukrepov za pomoč tistim, ki jih je kriza najbolj prizadela. Nerealno načrtovanje proračunskih prihodkov in izdatkov se najbolj očitno odraža v proračunskem primanjkljaju. Ta je v prvih dveh mesecih letos s 660 milijoni evrov že dosegel četrtino zneska, ki je predviden za celo leto. Zelo verjetno je, da bo Šircelj tudi letos luknjo mašil z novim dolgom z argumentom, da Slovenija na finančnih trgih denarja še nikoli ni mogla dobiti tako poceni kot zdaj. Med Šircljevimi kadrovskimi potezami je najbolj odmeval predlog vladi za razrešitev direktorja finančne uprave, med davčnimi pa ukinitev davka na luksuzne avtomobile, ki je le eden od predlogov strateške skupine za debirokratizacijo za davčno razbremenitev bogatih.
Darja Kocbek
...
Andrej Vizjak, minister za okolje in prostor
Investitorji so dobili zaveznika
Kot preverjamo dosežke ministra za okolje in prostor Andreja Vizjaka, sprva pomislimo predvsem na hud konflikt z naravovarstveniki in okoljevarstveniki. Ti ga nikakor niso vzeli za svojega zaveznika, če ne drugega, zaradi njegove prejšnje kariere, saj je bil v drugi Janševi vladi minister za gospodarstvo – kar je po naravi stvari v nasprotju z interesi varovanja narave in okolja. Pred prevzemom sedanje funkcije pa je bil vodja projekta hidroelektrarne Mokrice na Savi, ki mu naravovarstveniki ostro nasprotujejo. Slutnja, da so z novim ministrom pravzaprav dobili nasprotnika in ne zaveznika, se je v minulem letu na žalost potrdila. Ministrstvo se je s spremembami zakonov na veliko lotilo zmanjševanja vpliva nevladnih organizacij pa tudi drugih zainteresiranih posameznikov in organizacij v postopkih gradnje objektov v prostoru. Ministru lahko v plus štejemo uspešno reševanje problematike komunalnih odpadkov, kot velik minus pa to, da je v svojem mandatu kupoval večje količine delnic naftno- energetske družbe Petrol, kar je v konfliktu z njegovim položajem kot odločevalcem v vladi, prav tako pa v konfliktu s splošnimi etičnimi načeli.
Urban Červek
...
Helena Jaklitsch, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu
Kislo jabolko je pretrd oreh
Nekako v ozadju - tu cikamo na to, da sicer zgodovinarke ni bilo videti na številnih ideoloških okopih te vlade - je delovala ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch. Čeprav je ob nastopu malce naivno sporočila, da bo "zagrizla v kislo jabolko", naj Slovenci iz tujine dobijo zastopnika v državnem zboru, je to očitno pretrd oreh. Kljub omejitvam spričo pandemije v njenem uradu menijo, da so marsikje dosegli napredek. Ministrica je opravila 190 osebnih stikov in okoli 80 avdio in video konferenc ter drugih dogodkov. Te dni ugotavljajo, da so se Slovenci, repatriirani iz Venezuele, lepo integrirali v družbo. V Gorskem Kotarju kanijo postaviti vzorčno kmetijo, ki bo večnamenski, tudi gospodarski center slovenske manjšine na Hrvaškem. Porabski Slovenci so v začetku covid krize Sloveniji celo darovali zaščitne maske. Urad je sodeloval pri pripravi zgodovinskih spravnih srečanj v Italiji in Avstriji. Več skrbi so začeli posvečati novodobnim izseljencem z društvom Vtis in fundacijo Asef. Jaklitscheva je vesela, da ji je uspelo povečati proračun urada.
Boris Jaušovec
Obiščite spletno stran brez oglasov.
