Ko nas predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič v slogu premierjevega angela varuha prepričuje, da je kazenska ovadba policije zoper Roberta Goloba nekaj povsem običajnega, se moramo kot družba vprašati, ali pristajamo na normaliziranje, da se je predsednik vlade znašel tik pred kazenskim pregonom. V urejeni demokratični državi bi ob novici, da se je predkazenski postopek proti politiku z največjo močjo in vplivom končal z ovadbo državnega organa, zvonili vsi alarmi. V Sloveniji je nekoliko drugače. Pri nas je politična kultura že dolga leta na psu in se ne izboljšuje niti po težko pričakovani zamenjavi oblasti.

Golobu se kazenska ovadba zdi bizarna, v resnici pa je bizaren njegov odziv. Javnost želi z retoričnimi triki prepričati, da gre v celotnem procesu za politični boj užaljene političarke Tatjane Bobnar, s katero obračunava ob vsaki priložnosti. V njegovih besedah ni zaznati ponižnosti, ki pritiče državnikom v tako resni zadevi, ko se najvišji predstavniki politike znajdejo pod drobnogledom policije in tožilstva. Glede na premierjevo napadalno obrambo si je tudi vplivna članica največje koalicijske stranke Nataša Avšič Bogovič privoščila nezaslišano izjavo, da gre pri kazenski ovadbi za napad na premierja in rušenje vlade, kar predstavlja posredno politično diskreditacijo policije in tožilstva. To je slika Gibanja Svoboda, po hitrem postopku ustanovljene stranke brez jasnega vrednostnega sistema, ki svojo politiko neprestano gradi na antijanšizmu, v praksi pa vse bolj deluje po vzoru SDS. Čeprav se Golob predstavlja kot največji nasprotnik Janše, mu je v očitnem protislovnem okviru veliko bolj podoben, kot bi si želel.

Njegova javna podoba se je poltretje leto po volitvah, na katerih je dobesedno pometel z vso konkurenco, bistveno spremenila, kar se odraža v raziskavah javnega mnenja. Očitki, da ljudi meče čez ramo, ko jih ne potrebuje več, se neprestano kažejo v zamenjavah ministrov in številnih drugih funkcionarjev. Sloves Goloba je tako načet, da si sposobni ljudje z integriteto sredi mandata nočejo umazati imena s prihodom v njegovo ekipo. Da se premierjeva verodostojnost vztrajno krha, je očitno že na podlagi njegovih številnih komunikacijskih zapletov in arogantnih nastopov v parlamentu. Kazenska ovadba predstavlja zanko okoli vratu predsednika vlade in s seboj prinaša nepredvidljive posledice. Zgodba o domnevnem vplivanju premierja na kadrovske procese v policiji se vleče že skoraj dve leti in obremenjuje celotno vlado. Poleg ovadbe postopek zoper premierja v isti zadevi vzporedno teče tudi pred Komisijo za preprečevanje korupcije. Golob je imel vse možnosti, da bi transparentno in pravočasno predstavil svojo resnico, a se ves čas izmika prihodu pred dve parlamentarni komisiji. To je zgled, ki ga pošilja državljanom in sodelavcem v koaliciji. Premier s svojim načinom delovanja sporoča, da mu je dovoljeno vse. Nič čudnega, da je tudi padla ministrica za digitalno preobrazbo v ošabnem slogu ignorirala pozive, naj se zglasi na komisiji za nadzor javnih financ, ministrica za kulturo pa je s seje nervozno odvihrala. Kakršen premier, takšna vlada.

Tretja jesen za Golobovo koalicijo postaja neizprosna, v vladnih vrstah je zaslediti vse več nervoze. Spremembe v plačnem sistemu javnega sektorja ni mogoče označiti kot reformo, ampak zgolj kot birokratsko ureditev plačnih razredov, ki največji zaslužek prinaša najbolje plačanim javnim uslužbencem, kamor sodijo tudi politični funkcionarji. Napovedane spremembe na področju zdravstva, s katerimi vlada načrtuje dokončno razmejitev javnega in zasebnega, močno delijo (strokovno) javnost in vzbujajo skrb, da bo javni zdravstveni sistem zaradi dolge vrste zdravnikov, ki kot po tekočem traku odhajajo k zasebnikom, dokončno razpadel. V luči boja proti največjim zaslužkarjem v zdravstvu se je vlada spravila na vse normirane samostojne podjetnike, ki jih je najprej izdatno davčno obremenila, sedaj pa jih sili k zaprtju dejavnosti. Premier pravi, da morajo vsi samostojni podjetniki prikazovati svoje stroške, vendar zdravniki, profesorji, kulturni delavci te možnosti v resnici sploh nimajo. Medtem se Golob s svojo ekipo širokousti, da Sloveniji vsa Evropa zavida visoko gospodarsko rast in nizko inflacijo, kar statistično nikakor ne drži. Če bi bila ekonomska klima v Sloveniji res tako briljantna, si vlada ne bi vsako leto privoščila primanjkljaja v proračunu, s katerim vztrajno povečuje javni dolg države.

V ekonomskem kontekstu zadnja novembrska nedelja prinaša ključni referendum, od katerega si koristi obeta celoten politični razred. Slovenija bo odločala o izvedbi projekta JEK 2, z naskokom največje investicije v zgodovini države, ki zaradi mnogih neznank prinaša občutljiva, nemara celo usodna tveganja za javne finance. Politika v povezavi z JEK 2 tako kot v primeru TEŠ 6 ni opravila domače naloge, ki jo je zapisala celo v koalicijsko pogodbo – verodostojnih in preverljivih podatkov o mega projektu še vedno ni na mizi, povrhu je zavajajoče celo referendumsko vprašanje, ki je tako sugestivno, da žali intelekt državljanov. To ne bo referendum o tem, ali v Sloveniji podpiramo jedrsko energijo, s katero v sožitju bivamo zadnjih 40 let. To bo referendum o tem, ali ob agresivni kampanji jedrskega lobija pristajamo na politično manipulacijo, ki lahko vodi celo v bankrot države.