(ŠESTI DAN) Napačna vprašanja

Kdo so zmagovalci in kdo poraženci, pa kdo bo zasedel kateri položaj ne bi smeli biti najpomembnejši vprašanji po volitvah v Evropski parlament. Veliko bolj pomembno bi moralo biti vprašanje, kako običajnim ljudem dolgoročno zagotoviti mir in blaginjo. Z ljudmi, ki so v igri za funkcionarske položaje v Bruslju za prihodnjih pet let, tega ne bo mogoče doseči. To so namreč ljudje, ki hujskajo k vojni, namesto da bi si prizadevali za reševanje sporov z diplomacijo. To so ljudje, ki ljudem za prehod na okolju prijazno gospodarstvo in družbo prodajajo rešitve, ki to niso, ampak so samo bogat vir zaslužka za koncerne. To so ljudje, ki ves čas govorijo o demokraciji in svobodi govora, v resnici pa vsakogar, ki podvomi o njihovi resnici, razglasijo za sovražnika.

V zadnjih petih letih, ko je Ursula von der Leyen predsednica Evropske komisije, je korupcija v EU postala legalna, saj se je z izvršnim direktorjem ameriškega farmacevtskega giganta Pfizer Albertom Bourlo kar prek družbenega omrežja Twitter (zdaj X) dogovorila za nakup cepiva proti covidu-19 v vrednosti 4,2 milijarde evrov. Sporočila, ki sta si jih izmenjala z Bourlo, je nato preprosto izbrisala. Korupcija je v Bruslju postala nesporna že z imenovanjem Ursule von der Leyen za predsednico Evropske komisije pred petimi leti, saj so jo že doma v Nemčiji, ko je bila ministrica za obrambo, obtožili, da je ravnala koruptivno.

Na Evropski komisiji so v času njenega mandata uvedli sprejemanje odločitev v ozkem krogu ljudi, tako da so celo evropski komisarji kot člani kolegija iz medijev izvedeli, kaj je bilo odločeno na področju, za katerega so pristojni. Takšen način odločanja v demokraciji seveda nima prostora, ga pa uporabljajo avtokrati. V skladu s tem so na Evropski komisiji informiranje opredelili tako, da je samo tisto, kar govorijo oni, resnica, vse drugo je laž. To je, ko je bila na obisku v Ljubljani, jasno in glasno povedala Čehinja Vera Jourova v funkciji podpredsednice Evropske komisije, ki je pristojna za področje vrednot in transparentnost.

Da je prava samo njihova resnica, ne velja samo za politična stališča, ampak tudi za stališča o tematikah, ki so povezane z zelenim dogovorom, ki ga je Ursula von der Leyen ob predstavitvi označila za tak prelomni dogodek, kot je bil pristanek človeka na Luni. Ta dogovor med drugim predvideva, da naj bi EU po letu 2030 tako rekoč vso energijo pridobivala iz sonca in vetra, na njegovi podlagi je predvidena postopna ukinitev proizvodnje in prodaje avtomobilov na dizelski in bencinski pogon ter njihova nadomestitev z električnimi avtomobili, za katere revizorji evropskega računskega sodišča opozarjajo, da bodo za običajne ljudi predragi, pa tudi polnilnic ne bo mogoče dovolj hitro dograditi. V takšnih razmerah je do uzakonitve omejitev gibanja, "ker je treba znižati izpuste in promet jih povzroči res veliko", samo korak. Če bo bruseljska funkcionarska elita vztrajala pri evropskem zelenem dogovoru, bodo lastniki morali energetsko sanirati svoja stanovanja, ne glede na to, ali bodo za nove fasade, okna z ustrezno izolacijo imeli denar ali ne. Če ga ne bodo imeli, se jim utegne zgoditi, da bodo celo ostali brez lastne strehe nad glavo. Oko so bruseljski funkcionarji zdaj vrgli tudi na prihranke Evropejcev. Porabiti jih želijo za financiranje dograditve infrastrukture, ki naj bi omogočila pridobivanje večine potrebne električne energije iz sonca in vetra.

Trgovci z novci kot investitorji torej ne verjamejo, da bi denar, ki bi ga vložili v tovrstne projekte, dobili povrnjen. Še posebej, ker je evropski zeleni dogovor eden od razlogov za stagnacijo evropskega gospodarstva. Brez močnega gospodarstva, katerega osnova je močna in tehnološko sodobna industrijska baza, Evropi grozi velika gospodarska kriza.

Politična elita na čelu z Ursulo von der Leyen ga želi zagnati z uvedbo vojne industrije. Namesto proizvodnje dobrin, ki v miru omogočajo ljudem blaginjo in prihodnost, želi okrepiti proizvodnjo orožja. To orožje bo treba prodati in porabiti, za to so potrebni vojaki, tudi Evropejci, in vojna, ki se ne sme prav hitro končati. Pot do tega je nadaljevanje politike vojnega hujskaštva. Predsednica estonske vlade Kaja Kallas je tako idealna kandidatka za novo visoko zunanjepolitično predstavnico oziroma zunanjo ministrico EU, saj spretnost vojnega hujskaštva odlično obvlada. EU je danes v bistveno slabšem položaju, kot je bila pred petimi leti, ko je Ursula von der Leyen začela svoj prvi mandat. Vrednote in svoboščine, na katerih je temeljila EU, so bile grobo potlačene. Treba je reči, da so ji predhodniki za to že dodobra pripravili teren. Luksemburžan Jeran-Claude Juncker, ki je bil njen neposredni predhodnik, je to kar naravnost priznal, saj je rekel, da, potem ko pripravijo sporni predlog, samo počakajo, da vihar z burnimi odzivi mine, potem ga lahko brez težav uveljavijo.

EU je od leta 2009 nepretrgoma v krizi. Z vsako novo krizo se blaginja prebivalcev zniža, saj gospodarska moč Evrope v primerjavi z ZDA in Kitajsko vse bolj peša. Tudi ko gre za geopolitična vprašanja, EU ni za mizo, ker stališča in predlogi njenih funkcionarjev in voditeljev svetovnih velesil preprosto ne zanimajo. Namesto da bi evropska funkcionarska in politična elita stopila skupaj, se raje podreja ZDA. Jana Puglierin in Jeremy Shapiro, avtorja študije, ki jo je objavil Evropski svet za zunanje odnose (ECFR) kot vodilni mednarodni inštitut, ki izvaja neodvisne raziskave o vlogi Evrope v svetu, sta lani opozorila, da Evropejci pričakujejo vodstvo Washingtona zato, ker nimajo dogovora o ključnih vprašanjih.

Da bi se Evropa postavila na lastne noge, potrebuje temeljito čiščenje svoje politične in funkcionarske elite. Takšno čiščenje je mogoče šele, ko ljudem gre že res hudo za nohte, res nimajo več kaj za izgubiti. Razprave o delitvi funkcionarskih stolčkov v Bruslju kažejo na nadaljevanje dosedanje politike. Veliko vprašanje pa je, ali bodo izbranci svoje stolčke lahko ohranili do konca mandata.