Veljalo je, da je kubanska kriza leta 1962 pomenila tisti trenutek, ko je bil svet na robu nove svetovne vojne, v kateri bi odločilno vlogo odigralo jedrsko orožje. Da je bil to tisti delček v hladni vojni, ki je skoraj prinesel pravo, vročo vojno z nepredstavljivimi posledicami. Ta dogodek se je s popuščanjem napetosti med velesilama in vsemi zgodovinskimi dogodki, vključno s padcem najbolj otipljivega dela hladne vojne, Berlinskega zidu, preselil v spomin kot relikt nekih drugih, težkih časov. Kot trenutek, ko je ura uničenja kazala minuto do (katastrofalne) dvanajste. In ki se menda naj ne bi več nikoli ponovil.
Pa je res vse zgodovina? Ob dnevu upora, ki ohranja spomin na čas, ko so naši predniki pogumno zgrabili puške in napovedali vojno zavojevalcu, se ne vračamo v obdobje druge svetovne vojne, pač pa v sedanjost. Novo Kubo smo, potencirano in s čisto zaresno vojno, dobili v Ukrajini, svet pa z novimi žarišči, ki ne vključujejo več zgolj dveh velesil, pač pa nove velike igralce, kot je Kitajska, odpira Pandorino skrinjico. Ta ima več imen - Ukrajina, Tajvan ..., in če želite, tudi Republika srbska, kjer norec še naprej sanja veliko Srbijo.
Pa je res vse zgodovina? Ob dnevu upora, ki ohranja spomin na čas, ko so naši predniki pogumno zgrabili puške in napovedali vojno zavojevalcu, se ne vračamo v obdobje druge svetovne vojne, pač pa v sedanjost. Novo Kubo smo, potencirano in s čisto zaresno vojno, dobili v Ukrajini, svet pa z novimi žarišči, ki ne vključujejo več zgolj dveh velesil, pač pa nove velike igralce, kot je Kitajska, odpira Pandorino skrinjico. Ta ima več imen - Ukrajina, Tajvan ..., in če želite, tudi Republika srbska, kjer norec še naprej sanja veliko Srbijo.