Ob svetovnem dnevu knjige bi lahko književnemu polju poočitali marsikaj. Menim pa, da je treba letošnjo razpravo začeti z najbolj brezsramno zadevo, ki je v porastu zadnjih nekaj let, a se je - verjetno zaradi 'rešpekta', predvsem pa zato, ker smo medijski pisci ključni del problema! - sploh ne naslavlja. Medijske zapise v valovih (ki pa so pogosti, ker je produkcija knjig čisto ponorela) preplavljajo promocijski zapisi o književnih delih avtorjev, ki so tudi novinarji oziroma so po kakšni drugi poti močno medijsko prisotni (rekli bi jim lahko kar "medijski domorodci"). Drugi, manj znani ali neznani pisci - pogosto odlični v pravem pomenu besede! - so obsojeni na bolečo neslišnost avtorjev. Konkretneje: manj znanim so v medijih namenjene prava kritična besedila (ali pa sploh nič!), tiste vrste članki, ki knjige dokazano prodajajo (to so intervjuji, v katerih se avtorja predstavi "kot zgodbo"), pa so rezervirani za izbrance.
Ne pozabimo, da je danes avtorjeva uspešnost določena predvsem s trgom. To pomeni, da izbrani in dobro medijsko izpostavljeni naslovi dobijo tudi več sredstev za nadaljnjo promocijo, uspeh na trgu pa posledično za seboj potegne še več uspeha. Osrednji posledici omenjene koncentracije sredstev so slavne literarne osebe in uspešnice.
Ne pozabimo, da je danes avtorjeva uspešnost določena predvsem s trgom. To pomeni, da izbrani in dobro medijsko izpostavljeni naslovi dobijo tudi več sredstev za nadaljnjo promocijo, uspeh na trgu pa posledično za seboj potegne še več uspeha. Osrednji posledici omenjene koncentracije sredstev so slavne literarne osebe in uspešnice.