(ŠESTI DAN) Putin, go home!*

Vojislav Bercko Vojislav Bercko
26.03.2022 06:00

Nikdar, ampak res nikdar, si nisem predstavljal, da bo treba v 21. stoletju doživljati vojno v Evropi.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Reuters

Pustimo ob strani vojn(ic)e, ki so bile seveda krvave, v Gruziji, Azerbajdžanu in Armeniji, a stoletje, v katero smo vzneseno zakorakali, se je zdelo obdobje miru. Naj bodo vojne v Afriki, na Bližnjem in Daljnem vzhodu, si je rekla Evropa, daleč je to, bomo že nekako zmogli.

Ruski predsednik Vladimir Vladimirovič Putin je to iluzijo pred natanko mesecem dni sesul v prah. Ameriški obveščevalci so to napovedovali, a - roko na srce - jim ni nihče verjel. Preveč je spominjalo na zaganjanje invazije na Irak pred 19 leti, ko smo poslušali, da ima tedanji diktator Sadam Husein orožje za množično uničevanje in da ga je treba uničiti. Kako se je končalo, vemo; po skoraj dveh desetletjih je Irak, podobno kot velik del arabskega sveta, razsuta država, gospodarji vojn mečejo bombe v bližnjem Jemnu, izraelsko-palestinski konflikt je večna zamrznjena vojna, Iran s svojim jedrskim programom pa znova tema pogajanj. A tokrat so imeli ameriški vohuni prav.

Toda vsi ti problemi so bili za Evropo nekje daleč. Dokler ni Putin tisto noč, pri nas je bila četrta ura zjutraj, pritisnil svojo miselno tipko Enter. Ruska vojaška mašinerija je prestopila meje sosednje, neodvisne, mednarodno priznane Ukrajine. Na Kijev, Harkov, Mariupol ter druga ukrajinska mesta in vasi, naštevanje krajev bi bilo predolgo, vsakodnevno padajo bombe in rakete. Rusija to uradno imenuje posebna operacija, ne uporablja besed, kot so vojna, invazija in podobno. Največ, kar kot upravičevanje agresije na neko državo slišimo iz Moskve, je "denacifikacija". Denaci ... Kaj? Res so v Ukrajini nacionalisti, toda tudi v Rusiji so. Kdor koli je bil v tem stoletju v predmestjih Moskve, bo vedel, da tam vsem priseljencem iz bivših sovjetskih republik, kaj šele iz azijskih držav, ni niti najmanj lahko.

Toda Putin je z napadom na Ukrajino vrgel svet s tečajev. Kaj je s tem želel doseči, lahko še zmeraj, po mesecu dni in tisočih mrtvih, zgolj ugibamo. Doma, v Rusiji, ima pred volitvami leta 2024 še zmeraj visoko podporo. Da bo dobil nov predsedniški mandat, je danes skoraj gotovo. Tudi če se v urbanih okoljih, od Moskve do Sankt Peterburga, krepi protikremeljsko gibanje, si bo sedanja ruska vrhuška tako ali drugače zagotovila svoj obstoj. Za to ni bilo treba napasti sosednje države. In če je Putinov krog menil, da bo z agresijo dobil večjo podporo Rusov, se je verjetno silno zmotil. Krste s trupli mladih vojakov, ki vsakodnevno prihajajo v Rusijo, so lahko močnejše protiorožje od postsovjetske propagande, ki Rusom z zaprtjem informacij filtrira sodobne medije.

Tudi drugi domnevni Putinov načrt, da bi oslabil zvezo Nato, Evropsko unijo in druge svetovne akterje, očitno propada. Jasno, dobavitelji orožja za zahodne države si manejo roke, a tako je v vsaki vojni. Toda severnoatlantsko zavezništvo, ustanovljeno po drugi svetovni vojni prav zato, da se globalna morija ne bi nikdar več ponovila, je vsaj navzven bolj enotno kot kdaj prej. Članice Nata ukrajinski vojski dobavljajo enormne količine najsodobnejšega orožja, hkrati pa Moskvo opozarjajo, naj niti ne pomisli na to, da bi stopila še korak naprej. Torej, da bi ruski oklepniki z zloglasnim napisom Z prečkali meje proti Poljski, baltskim državam ali kamor koli.

Evropska unija je - presenetljivo, četudi morda le navidezno - enotna. Sankcije, ki jih je uvedla proti ruskim oligarhom in celotnemu gospodarstvu, seveda ob sodelovanju ostalega zahodnega sveta, so uničujoče. V tej epizodi geopolitičnega pingponga ne more biti zmagovalcev, lahko s(m)o samo poraženci. Evropa je odvisna od ruskih energentov, zlasti plina, pa njihovih polproduktov in ne nazadnje tamkajšnjih kupcev. Na kratki rok lahko preživimo eni in drugi, na dolgi rok pa se računica ne izide.

Edini, ki lahko odgovori na vse te dileme, je ruski predsednik Putin sam. Kolikor poznamo njegov karakter, vojaški poraz ne pride v poštev, niti politični ne. O tem, kako naj se izvleče iz godlje, ki si jo je sam zakuhal, verjetno razpravljajo vsi v Moskvi, pa tudi v Washingtonu, Bruslju, Pekingu in drugod. Prsti na sprožilcih jedrskega orožja so nervozni, a k sreči za zdaj še mirni.

* Putin, pojdi domov!

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta