(ŠESTI DAN) Na plesu s Putinom

Tam je z njim veselo praznovala in zaplesala. Dober plesalec je Vladimir, je godla. Če smo že pri "veselicah", si sposodimo še metaforo, kot jo je ubesedil Shaun Walker, dolgoletni britanski dopisnik iz Rusije in vzhodne Evrope, kjer je ključne koordinate nekdanje Sovjetske zveze obredel in raziskal po dolgem in počez. V knjigi Putinova nova Rusija (odlomek objavljamo v tej prilogi V soboto, pred leti smo objavljali tudi podlistek) je zapisal, da je bila postsovjetska Rusija in Rusija po Gorbačovu in Jelcinu "ob zori novega tisočletja podobna gostiteljici velike zabave, ki se zjutraj utrujena zbudi in začne površno pospravljati zmešnjavo, ki je ostala za nočnimi gosti, potem pa hitro obupa, se vrže nazaj na posteljo in začne tolažiti svojega mačka". Zapitke za Putinove "zabave", med katerimi je začel obnovo padlega imperija mnogih potlačenih nacionalnih zgodovinskih frustracij, smo sproti (pre)plačevali in financirali tudi Evropejci. Račun je prišel sedaj s tanki, topovi, bojnimi letali, mitraljezi in vojaki, ki jih je diktator poslal nad Ukrajino.

V času, ko so ruski tanki začeli ravnati Ukrajino z zemljo, se je Kneisslova iz Avstrije preselila v manjšo francosko vas. Ko so se milijoni Ukrajincev že pognali z domov v beg pred vojno, si dovoli prijaviti, da je zaradi zvez z ruskim predsednikom tako rekoč politična begunka. V domovini je izgubila nekaj položajev, ki jih je še zasedala v raznih organizacijah, med drugim v podjetju, ki je finančno povezano z avstrijskim obrambnim ministrstvom. A v tolažbo ji je služba v ruski državni naftni družbi Rosneft. Od Putina se ne bo distancirala. Nekdanji nemški kancler Gerhard Schröder si morebitne moralne dileme ob ruski agresiji na Ukrajino in hudi stiski Evropske unije zaradi vojne na njenih mejah razreši, ko dobi vsak mesec plačilni listič Gazproma. V višavah ruskih korporacij sedijo ali so sedeli še številni drugi (nekdanji) evropski politiki, zato Kneisslova in Schröder nista edina, ki sta politično sodelovanje z Rusko federacijo in Putinom kapitalizirala z bogatimi zasebnimi rentami. Sta le del širše slike, ki izrisuje dolgoletno perverzni, sprijeni odnos Evropske unije z Moskvo. Biznis je večji od človekovih pravic, političnih svoboščin, neodvisnega novinarstva. Od nevarnosti vojne. Nafta in plin sta pomembnejša od demokracije, to so te realpolitične enačbe svetovne korporativne geopolitike, v kateri so načela le malo vredna. Ali pa so le kozmetika. Evropski poslovni svet se je sijajno znašel v putinovski avtokratski pralnici denarja, kjer sobivajo tudi oligarhi in organiziran kriminal. Nič ni res in vse je mogoče, je sodobno zgodovino Rusije (v knjigi Nothing Is True and Everything Is Possible: The Surreal Heart of the New Russia) opisal v Sovjetski zvezi rojeni, prav tako britanski novinar in TV-ustvarjalec, Peter Pomerantsev.

Imperialistični nostalgik, kot novodobnega carja iz Kremlja imenuje Walker, nima krvavih rok od včeraj. Zdaj jih ima le vedno bolj. Nekdanji obveščevalec, ki je moč demokratičnega vrenja doživel kot operativec v pisarnah KGB v vzhodnonemškem Dresdnu leta 1989, je EU, preden je spet zagnal vojaški stroj, razbijal od znotraj. Enemu od agentov z njegove plačilne liste, italijanskemu antimigrantskemu nacionalpopulistu, s katerim se politično brati tudi Janez Janša, Matteu Salviniju, so Poljaki ravno te dni pokvarili šov, ki ga je želel uprizarjati na ukrajinski meji. Nič spoštovanja za vas, mu je dejal župan obmejnega mesta Przemysl in ga odgnal. Spomnil ga je, kako je nedavno paradiral z majico, na kateri je imel upodobljenega vzornika, katerega je označil za "največjega državnika". A kremeljskih ekspozitur v EU, predvsem na skrajni desnici, je bistveno več. Marine Le Pen je med lokalnimi volitvami 2014. od rusko-češke banke s sedežem v Moskvi dobila devet milijonov evrov posojila. Letos njeno kampanjo financira madžarska banka. Viktor Orban, glavni zaveznik Janše, je prek jedrskih in drugih poslov (p)ostal Putinov ključni igralec. EPP in Angela Merkel sta dolgo tolerirala vse Orbanove eskapade in akcije demontaže EU od znotraj pometala pod preprogo. Putinovske metode političnega boja so dobivale domovinsko pravico, tudi tu v naših krajih. Obeleževanje spomina na tragedijo ruskih vojakov pod Vršičem je postalo politično-ideološka ceremonija z jasno intenco rehabilitacije ideološkega vpliva. Karl Erjavec je imel tako rekoč redno letalsko karto za rusko prestolnico. Takšna Evropa, šibka, razpeta med razne odvisnosti od velikih sil, ni bila le ruski, ampak tudi ameriški, ne nazadnje kitajski interes.

V EU imamo "generale", ko se bitka začne. Druge "bitke" so spregledali ali pa so si zatiskali oči. Zgodovinsko daleč najobsežnejši paket sankcij, ki jih stara celina sedaj uveljavlja, skuša gasiti, zajeziti vojno. A ta se je že nepovratno vrnila v kraje, ki so se pred slabimi 80 leti zbudili v ruševinah človeštva. V ta tragični kontekst je treba postaviti poskus evropske redefinicije odnosa do ruske države in njenega nespornega vladarja. Nova točka 0. Nič. Zabav je konec, Putin je Zahod še medijsko izklopil, Zahod njega. A ukrajinski predsednik Zelenski posledice vseh (ne)politik prenaša v živo, postal je medij sam zase. V sredo so bombe zadele ukrajinsko porodnišnico. Kako neskončno srhljiva simbolika, kjer se srečata rojstvo in smrt.

"Kadar se bogati bojujejo, revni umirajo," je zapisal Jean-Paul Sartre.