(ŠESTI DAN) Skromnost in ogabnost ob nepojmljivi katastrofi na Krasu

Požar na Krasu se skoraj ne more primerjati s požarom, ki ga je kraški povzročil v slovenski politiki. Ne glede na to, kar so ognjeni zublji povzročili, je ob sicer nepojmljivi katastrofi lahko dobro, da so bili. Naj se sliši še tako čudno, a je še enkrat - žal - razodel, kakšna beda je naša politika. In ne, ni vsa enako bedna, del politike je bednost potisnil vse tja do ogabnosti. Način, na kakršnega so najbolj izpostavljeni posamezniki nekdanje vladajoče stranke SDS, oboroženi s svojo medijsko greznico in stotinami lažnih profilov na družbenih omrežjih, zlorabili okoljsko tragedijo, sodi med najbolj ogabne epizode te stranke.

To, da civilno družbo, ki je izbojevala eno najbolj svetlih bitk na področju zaščite vode (in s tem nakazala politični propad nekdanje avtoritarne vladajoče koalicije), obtožiš, da je kriva za ogenj, in tega povrh zlorabiš za napad na večino civilnodružbenih in nevladnih organizacij - med katerimi so, mimogrede, tudi gasilci - je ... ostudno. Med požarom in referendumom namreč ni nobene povezave. Niti ene stične točke. Nič. Še dobro, da požar ni prinesel kakšne smrtne žrtve, kajti, brez skrbi, tudi to truplo bi politično zmrcvarili do neprepoznavnosti, samo da bi lahko obračunali s tistimi, ki so naznanili njihove poraze. Nazadnje na volitvah.

Kakšen človek moraš biti, da brezsramno manipuliraš, lažeš in izrabljaš težke trenutke ljudi, tudi tistih v gasilski opremi, za poceni volilno-politične bitke? Potem pa se jim hinavsko zahvaljuješ. Kaj je z vami narobe? Še dobro, da piromanstva niste obtožili tistih novinarjev RTV Slovenija, ki se še upirajo vašim prav tako brezsramnim in po komunizmu dišečim apetitom, da bi si javno televizijo podredili v še eno strankarsko medijsko črno luknjo.

Če je ta politika ogabna, ostudna, potem je trenutno vladajoča, kar zadeva nabiranje točk, predvidljiva. Drži se starih vzorcev ob črnih dogodkih, ki združijo ljudi: naj se me vidi. Mene. Jaz sem zraven. V prvi liniji. Je kdo od ministric in ministrov, vključno s predsednikom vlade, odšel na teren brez armade piarovcev, fotoaparatov in kamer? Ni. Ker ni skromnosti. Seveda je prav in pravilno, da se na prizorišču pojavijo predsednik republike, premier, obrambni minister, notranja ministrica ... Vsi, ki so "pristojni" za požar (ministrice, pristojne za gozdove, sicer ni bilo opaziti). Toda kdaj bomo pri poročilih slišali, da "se je pozno popoldne na pogorišču pojavil(a) tudi ta in ta, vendar posnetkov nimamo, ker je tja prišel/prišla nenapovedano, brez fotoaparatov in kamer, izjavo pa so podali po vrnitvi v Ljubljano". Nikoli. Kaj pa bomo sicer objavili na instagramu, twitterju in facebooku? V vladnih PR-sporočilih. Če nas ni na televiziji z gorečim ozadjem, nas ni (bilo). Kaj je na Krasu ne nazadnje iskala zunanja ministrica Tanja Fajon - razen fototermina? A ne bi bilo bolj logično, da bi na ministrstvo povabila veleposlanike vseh držav, ki so sodelovale v operaciji gašenja požara, in se jim uradno zavalila za pomoč in sodelovanje?

Kje je skromnost? "Lik gasilca je - sicer upravičeno - povsem brezmadežen in nekoliko neokusno je, ko uradniki tekmujejo, kdo se bo z več pridevniki zahvalil diviziji slovenskih gasilcev za požrtvovalno delo na požarišču," piše v tokratni kolumni Marko Radmilovič. Tej ugotovitvi ni kaj dodati, tudi če ji pripnemo še velikokrat uporabljeno misel Charlesa Pinota Duclosa, da je "skromnost edini sijaj, ki ga lahko dodamo slavi". Tudi zato moderna zgodovina praktično ne hrani zapisov o slavnih slovenskih politikih. Mednje se, to je zdaj že gotovo, ne bo vpisal niti odhajajoči predsednik republike - ki seveda ni pozabil pristaviti kraškega lončka -, bomo pa v njegovi režiji (na instagramu, kje pa drugje) "to poletje in jesen, sem in tja, malo podoživeli mojo kampanjo pred 10 leti". Tisto kampanjo, ko je švigal po državi in opravljal različna dela, s čimer naj bi se bil, kot pravi, približal ljudem. Realnost je bila sicer nekoliko drugačna - zmagal je predvsem zaradi nizke volilne udeležbe in ključne pomoči, ki mu jo je (neformalno) v drugem krogu ponudila SDS.

In če se znova ustavimo pri tej stranki, je skoraj nedojemljivo, da po dveh izjemnih zaušnicah - referendumu in volitvah - ni zaznati niti kančka razmisleka, skromnosti ali bog ne daj ponižnosti. Že to, da več kakor 680 tisoč volivcev, ki so na referendumu zrušili Vizjakove (in še čigave) mokre sanje, označiš za totalne bebce, ki niso vedeli, za kaj glasujejo, je znak, da si skoraj v celoti izgubil stik z realnostjo. Ko smo jih v žaru bitke, kako čim bolj očrniti civilno družbo - seveda zgolj tisto, ki ni v njihovem interesnem krogu in kamor tudi potujejo javni milijoni evrov -, češ da odžira denar za gasilce, pozvali k razmisleku, da bi bilo plemenito, če bi možem, ki se borijo z rdečim petelinom, nakazali famozne "odškodnine" za menda neizkoriščen dopust, se je sprožil plaz diskreditacij. Bil je razumljiv; ministri in uradniki bivše vlade so dobili odškodnine, o katerih lahko navadni smrtniki le sanjajo. Gasilci pa sploh.

Slava in skromnost sta, saj veste, eno, denar pa nekaj povsem drugega. Aja, pa Nika Kovač je kriva, da so pobasali denar.