(ŠESTI DAN) Kanaderji in bolj odporna družba, ki ne bo slonela le na prostovoljskih gasilcih

Prizori so pretresljivi, ne moremo odriniti nekaj v Kalifornijo ali Avstralijo. Niti na Velebit ne. Če smo doslej govorili o gozdnih požarih, je tokrat drugače in le požrtvovalnemu delu gasilcev se lahko zahvalimo, da ni prišlo do hujših nesreč.

Če so zadnjih nekaj desetletij klimatske spremembe vedno obvisele v zraku kot nekaj abstraktnega, nekaj, kar sodi med delovne opravke politikov (kar je brez dvoma tudi res), sedaj dobivajo presušen, zasajen in črn obraz. Letošnji vročinski udar je izjemen in rekorden v številnih pogledih. Je izjemen, ni in ne bo pa več izjema. Je logično nadaljevanje dosedanje smeri razvoja, še en rdeč stolpec, ki sega še višje od ostalih na časovnici rekordov. Že davno smo mimo časa, ko smo se pogovarjali le o zniževanju emisij toplogrednih plinov, čas je, da zaženemo še vsaj štiri vzporedne procese, med njimi pa bi se bilo nujno že davno lotiti prilagajanja na podnebne spremembe. Žal ne bodo dovolj pozivi k nakupu kanaderjev, ki jih družbenoomrežna "stroka" ta hip postavlja med prioritetne teme, premisleki bodo morali zajeti bistveno več vode. Od krepitve infrastrukture do razmisleka o tem, kaj sploh želimo z našo naravo. Recimo z rekami, ki so dragocenost v sušnem delu leta in potencialna grožnja v namočenih jesenskih in pomladanskih obdobjih. Ker dejstvo je - tudi že ničkolikokrat ponovljeno in po pravilu preslišano: ekstremi bodo vedno večji, višji, bolj udarni. Vse to pri minimalnem ogretju. Doslej se je svet ogrel za stopinjo, Slovenija se je zaradi lege ogrela za dve. A kaj, ko so povprečja zelo varljiva reč. Učinkovito poradirajo ekstremne špice in velikanske premike sploščijo nekam v navidezno normalnost. Kar pa sedanji požari na Krasu, suša in presahle reke zagotovo niso. Seveda so povprečja za znanstvenike nujna, če je cilj preučevanje odklonov od nekdanje normalnosti, a prav odkloni, kot so letošnji, prinašajo kruto streznitev, ki bi morala zbuditi praktično vse, ki so doslej spali. Pustimo za sedaj ob strani, da je preprečevanje mnogo cenejše kot odpravljanje škode, sploh če bi se ga lotili pravočasno. Ta kanader je že odletel. Sedaj je čas za bolj odporno družbo, ki ne bo slonela le na prostovoljskih gasilcih. V koalicijskih zavezah vlada sicer obljublja prav to - povečanje financiranja vseh gasilskih organizacij, zagotavljanje ustreznih materialnih in delovnih pogojev zanje, pa tudi ureditev odsotnosti z dela za prostovoljne gasilce in druge prostovoljce v civilnih obrambnih sistemih. Sliši se kot pravljica in upamo, da to tudi ne (p)ostane, saj je ob takem številu naravnih nesreč urejanje statusa prostovoljnih gasilcev nujno, sicer se bo ta prostovoljni agregat zlagoma izrabil. Ne, ker bi zmanjkalo solidarnosti, ampak ker bo zmanjkalo energije za kaj drugega kot lastno preživetje v dobi somraka.

Sredozemlje se počasi, tam nekje med povprečji spreminja v savano, velemesta, ta višek človeške civilizacije, pa se topijo v ekstremni vročini. Spet - najhuje je v sredozemskih mestih, letošnji vročinski val pa ni prizanesel tudi severnim mestom, katerih prebivalci so manj pripravljeni in manj odporni proti vročini. Po nekaterih napovedih naj bi imel leta 2050 London klimo Barcelone, kar je za mesto, kjer je že 30 stopinj ekstrem, katastrofa. Strategij prilagajanja v mestih je veliko - od barvanja streh na belo, sajenja dreves in predvsem ohranjanja starih dreves do oživljanja rek, zapakiranih v kanale. Prav slednje je še najbolj učinkovit ukrep, saj zdravi cel ekosistem, ne le človeški betonski habitat.

Opozoril je dovolj, na nas pa je odločitev, ali bomo temo spremenili v všečni dril kanader proti oklepniku ter kdo in zakaj brani kakšen napis iz kamnov ali se bomo tokrat vendarle sposobni odfokusirati od aktualnih političnih drobtinic. Če se ne bomo, nam tudi cela vojska kanaderjev ne pomaga.