(ŠESTI DAN) Živi zidovi zdravstvene politike

To je nakazoval tudi vse bolj očiten in vedno manj skrit razdor med Antonom Crnjacem in Matjažem Vogrinom. Prej tesna prijatelja, kolega kirurga, povezana tudi v nogometni družini, sta v vodstvenem tandemu mariborske bolnišnice precej hitro trčila ob nepremostljive ovire. Ali sta imela res tako različen pogled na vodenje ustanove ali je krivo različno politično zaledje, ni znano. V živem zidu, preko katerega se Vogrinu ni uspelo prebiti, so bili očitno previsoki igralci.

Strokovni in generalni direktor sta v UKC Maribor sicer že skoraj tradicionalno na nasprotnih bregovih. Že Darja Arko in Gregor Pivec sta se proti koncu mandata prepirala kar prek medijev, nič kaj boljše ni bilo, ko je Pivca zamenjal Janez Lavre. Ko je prišel Vojko Flis, za njim pa še Vogrin, se je zdelo, da je v UKC zavladalo nekaj več umirjenosti, a je tudi tedaj ob koncu zavrelo. Flis je pred letom dni bolnišnico zapustil približno enako razočaran in izčrpan od vseh pritiskov in političnih manevrov, kot svoj stolček zdaj zapušča Vogrin. Tudi onadva, tako kot mnogi drugi, ki se umaknejo zaradi "pritiskov", teh nista želela konkretizirati ali kazati s prstom. Na žalost se s tem še dodatno dopušča možnost, da se modus operandi nadaljuje in da obstaja opravičevanje takega načina v duhu neotipljivega, neizrečenega.

Ko začnejo deževati anonimke, ko se politika začne vtikati v stroko, bi moral vrag vzeti šalo. Zdravstvo je preveč mamljiv poligon za politične interesne igrice, kjer je lahko marsikdo mimogrede nagrajen za zvestobo, znane so tudi zgodbe o pijavkah, ki so prisesane na nabave medicinskega materiala, ali o prijateljih, ki zmagujejo na razpisih. Pa nič ne zaleže. Neuradne informacije, da je prišlo pred sejo strokovnega sveta, kjer so zdravniki na koncu podporo izrazili Vogrinovi protikandidatki, do pritiskov na člane, so razlog za skrb. Pri čemer vzbuja upanje vsaj dejstvo, da Nataša Marčun Varda, priznana strokovnjakinja, pri delu zdravnikov v UKC uživa veliko zaupanja. Del kadra se veseli tudi tega, da bo v vodstvu bolnišnice spet nekakšno ravnovesje med kirurškimi in nekirurškimi strokami.

Pomenljivo pa je, da so pred Natašo Marčun Varda nagovarjali še vsaj pet zdravnikov, a ti niso privolili v takšno igro. Vsekakor jo bo zaznamovalo, da je na položaj prišla s pospeškom politike, četudi sama ni odkrita članica katere izmed strank. Navodila iz političnih strank članom sveta zavoda, ki prihodnji teden imenuje strokovnega direktorja, glede njene podpore so po naših podatkih nedvoumna. V svetu zavoda, ki ga je vlada že uspešno prevetrila po svoji meri, je enajst članov. Od teh je šest imenovanih od državne politike. Tudi preostale pa je seveda mogoče poiskati po političnih linijah. Tako sta v tej sestavi tudi predstavnika občine iz vrst NSi in Konkretno.

Ob zadnjih izdihljajih mandata skuša vladna garnitura več kot očitno prodreti še v zadnje pore upravljanja zdravstva, ki jih doslej ni v celoti obvladovala. Dogajanje zunaj Ljubljane za večino državne politike ni primarni domicil, tam nima ne interesov ne močnejših igralcev na terenu in tako ji politično kadrovanje praviloma uspeva brez večjih konfrontacij. Najbolj brutalna in v nebo vpijajoča je bila ponovna inštalacija NSi-jevega Lavreta v Slovenj Gradcu. Mimo vseh etičnih standardov in po tem ko je odletel po neokusnih in nestrpnih tvitih, v katerih je med drugim izbiral, kdo si bo pri njem zaslužil ventilator v času epidemije. Prozorno je bilo tudi v Celju, ko so naredili vse in šli celo v menjavo lastnih članov sveta zavoda, da so ustoličili "Počivalškovo" Margareto Guček Zakošek, četudi se je temu po robu postavila stroka. Njen nedavni odstop je zato veliko presenečenje in zanimivo bo spremljati, kdo jo bo zdaj tik pred volitvami nasledil.

Čas, ko se opozicija osredotoča skoraj izključno le še na 24. april, je precej priročen, saj lahko v senci večjih bitk tako doma kot v tujini, ki tačas zanimajo javnost, ustoličijo še kakšno svojo figuro, s katero si bodo zagotovili kontinuiteto vodenja vsaj še za nekaj mesecev. In to je ravno dovolj časa, da v svojo smer zaženejo projekte, ki jim je vlada že prižgala zeleno luč. Tukaj pa ne gre za drobiž, za vsaj 130 milijonov evrov investicij se obeta v Mariboru v prihodnjih nekaj letih. Strokovni direktor se sicer neposredno ne ukvarja s poslovnimi odločitvami in investicijami, a naj bi imel kaj besede pri vsebini. In lahko opozori na napačne odločitve. Če ne bo utišan.