Po več kot desetih letih opozarjanja na kritično podhranjenost osnovnega zdravstva v Sloveniji je naravnost neverjetno, s kakšnimi dvomi se soočamo pri predstavljanju razmer. Čeprav smo prav vse izzive, katerim priča smo, napovedali in potrjujejo naša opozorila.
Pacienti seveda nimajo vpogleda v dogajanje za zaprtimi vrati ordinacij in naše delovanje ocenjujejo le preko osebne izkušnje. Skrbi pa nas, da se s podobnim odnosom srečujemo tudi pri odločevalcih, odgovornih za razmere v zdravstvu – pri politiki in osrednji zavarovalnici. Prvi imajo polna usta zavzemanja za javno zdravstvo, a hkrati preprečujejo kakršnekoli spremembe, ki bi to javno zdravstvo ohranile; pri drugih pa doživljamo odkrito izražanje dvoma o obremenjenosti in očitke, da zdravniki premalo delamo.
Številke ne lažejo. Pomanjkanje družinskih zdravnikov je dejstvo. V Sloveniji smo imeli leta 2019 65 družinskih zdravnikov na 100.000 prebivalcev, povprečje držav EU pa je 104. Ker je zdravstvena oskrba na primarni ravni primerljiva, lahko zaključimo, da skoraj pol manj zdravnikov opravi približno enako delo. Posledica tega so kronične preobremenitve, razmere pa so v epidemiji prešle v kritično stanje. Najtežje oboleli pacienti zahtevajo bolnišnično zdravljenje, vendar vse druge oskrbimo na primarni ravni. Testiranje, cepljenje, odpiranje in zapiranje bolniških staležev, svetovanje ob simptomih ipd. so število kontaktov pacientov z zdravniki pognali v nebo. V zadnjih tednih govorimo o več tisoč kontaktih dnevno ob približno 950 ambulantah družinske medicine.
Dolgotrajne preobremenitve vodijo v izgorelost, ki je nevarna. Ne toliko zaradi morebitnih strokovnih napak kot zaradi obupa nad razmerami in zapuščanja poklica. To se na primarni ravni dogaja že nekaj časa, zadnja tri leta pa vse bolj očitno. Prelomna točka je bil klic na pomoč zdravnikov ZD Kranj spomladi leta 2019; žal je takrat politika namesto odpravljanja problemov izbrala obtoževanje "upornikov", da so akterji za privatizacijo zdravstva, ponudila pa nagrado za tiste, ki bi delali več. Česar zdravniki sploh niso zahtevali. Posledice so bile predvidljive: brezup, ki je po tistem zavel med mladimi zdravniki, je temeljil na ugotovitvi, da sprememb na bolje ne bo. Število mladih, ki se odločijo za specializacijo iz družinske medicine, govori same zase. Vsako leto ostajajo mesta nezasedena, razlika med potrebami in dejanskim številom zdravnikov se veča. Z novimi zaposlitvami ne uspemo nadomeščati niti upokojitev ali odhodov.
Če primerjamo današnje razmere s stanjem pred 15 leti, lahko ugotovimo, da se je naše prebivalstvo postaralo. Že samo s tem so se povečale potrebe po zdravstveni oskrbi. Hkrati je medicina napredovala. Možnosti za diagnostiko in zdravljenje so večje kot kadarkoli doslej. Povečala sta se ozaveščenost prebivalstva in dostop do informacij, s tem pa tudi skrb in zaskrbljenost za zdravstveno stanje.
Organizacijsko je družinska medicina ostala na istem kot pred 30 leti: zdravnik in medicinska sestra z računalnikom in telefonom. Da bi na povečanje potreb odgovorili z ustreznim povečanjem števila kadra, ni uspelo nobeni državi. So se pa v nekaterih državah pravočasno prilagodili z ustrezno informatizacijo in digitalizacijo. Pri nas še vedno vsa programska podpora temelji na računovodskih programih za vpisovanje storitev. O e-kartonu, ki bi bil osnova za enostavno upravljanje z zdravstvenimi podatki in načrtovanje ciljev zdravljenja, slovenski zdravniki še vedno lahko samo sanjamo.
Ali je trenutna meja za odklanjanje pacientov pri približno 1500 opredeljenih bolnikih (1895 glavarinskih količnikov) ustrezna? Vprašati se moramo, koliko ljudi lahko en tim ustrezno oskrbi v času, ki ga ima na voljo. Koliko časa je potrebnega za obravnavo pacienta s kompleksnimi obolenji? Minuta, 5 minut, 45 minut? Odvisno, na kateri strani vrat smo. Strokovni kriterij glede na razmere izpred dobrih deset let je 1500 glavarinskih količnikov. Za doseganje tega nam manjka okoli 450 družinskih zdravnikov. Če bi ostali pri današnji meji 1895 glavarinskih količnikov, nam manjka 290 družinskih zdravnikov; če bi se želeli približati povprečju EU, pa več kot 700. Vsako leto bi potrebovali več kot 100 novih specialistov, da bi sistem v dobrih desetih letih stabilizirali na najnižjih številkah. Zdaj pa capljamo s povprečno 50 novimi specialisti letno.
Večina mladih, ki med izobraževanjem izkusi, kaj pomeni delo na primarju, zelo hitro ugotovi, da si v takšne delovne pogoje ne želi
Zakaj je pri nas tako malo zanimanja za specializacijo iz družinske medicine? Primerjajmo to z Nizozemsko, kjer je to najbolj zaželena specializacija med študenti medicine. Osnovna razlika so delovni pogoji, ki so v Sloveniji neprimerljivi in nedostojni za kogarkoli, ki opravlja zahtevnejše intelektualno delo. Zaradi nerazumnih birokratskih zahtev je velik del časa družinskega zdravnika daleč od medicine. Zdravniki si želimo zdraviti ljudi, ne pa izvajati nešteto rutinskih administrativnih postopkov, ki imajo z našim strokovnim znanjem in poslanstvom zelo malo skupnega.
Stalno poslušamo, kako zdravstveni delavci na primarni ravni nič ne delamo. Analiza dela v moji ambulanti pokaže, da ima naš tim v poprečju 550 poskusov dohodnih klicev dnevno, v zadnjih tednih povprečno celo več kot tisoč dnevno. Na dan uspemo opraviti 100-120 telefonskih pogovorov. Ob tem še v povprečju 60 e-posvetov in 15 obiskov osebno v ambulanti. Vse to v 390 minutah; samo zdravnik in sestra. Smo res premalo učinkoviti? Če bi bilo naše delo tako lagodno, kot ga nekateri želijo predstaviti, bi bil naval med naše vrste večji. V resnici pa večina mladih, ki med izobraževanjem izkusi, kaj pomeni delo na primarju, zelo hitro ugotovi, da si takšnih delovnih pogojev ne želi.
Za rešitev primarnega zdravstva ni samo ene čarobne palčke. Obstaja pa pot, ki se mora začeti s tem, da odločevalci sebi in državljanom priznajo, da imamo problem in da ta problem niso leni zdravstveni delavci. Šele nato bo možna iskrena zaveza, da se poiščejo novi načini delovanja. Razpad sistema bomo preprečili le, če bomo vzbudili upanje na boljše čase. Za paciente, a še prej za zdravnike. O tem odloča politika, predvolilni čas pa je odlična priložnost za doseganje soglasij o prihodnosti. V svetu so številni primeri dobrih praks. Strategij in predlogov rešitev je v predalih ministrstva veliko. Kar potrebujemo, je trdna odločitev, da je zdravstvo ključna tema, ki potrebuje ustrezno politično, zakonodajno, institucionalno in finančno podporo. Samo ta lahko pripelje do obrata krivulje kadrovske popolnjenosti in zadovoljstva zdravstvenih delavcev navzgor. Ker je to najboljše za paciente. Enkrat bo treba. Drsimo po klancu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
