Stare hiše, nove rabe
Stavbe so bolj dolgožive kot ljudje – večinoma preživijo svoje snovalce, graditelje, prve naseljence, včasih pa celo nekaj generacij njihovih potomcev. Pogosto preživijo tudi namen, zaradi katerega so bile zgrajene. Včasih se njihova raba tako spremeni, da se prve skoraj nihče več ne spomni, skozi generacije pa se, pogosto ustno, ohranijo imena oseb, ki so povezana z začetkom ali eno od faz njihovega razvoja – v Mariboru tako še danes rečemo Hutterjev blok, Langerjeva vila, Černičev sanatorij, Čeligijev stolp, gostilna Kliček, Scherbaumova pekarna. Nekatere zgradbe in imena se zarišejo v kolektivni spomin, druge ostajajo v zavedanju manjših skupnosti ali le v glavah posameznikov, vse pa na različne načine gradijo osebne in kolektivne identitete ljudi in prostorov.
Sodobne dediščinske študije se, zlasti ko gre za ohranjanje in revitalizacijo zgradb ali širših območij, rade ozirajo prav v take prostore. Izhajajo iz dejstva, da za posameznike in skupnost nosijo raznolike pomene, in iz sposobnosti ljudi, da se nanje navežejo in razne spominske detajle ohranjajo tudi potem, ko se prvotne namembnosti zgradb spremenijo. Celo, ko postanejo nedostopne, ko začnejo propadati ali ko fizično sploh ne obstajajo več. Predmet razmislekov o revitalizacijah je v zadnjih desetletjih pogosto zlasti opuščena industrijska dediščina. Interdisciplinarni dediščinski pristopi oživljanje opuščenih prostorov gradijo na participativnih pristopih, poudarjajo pomen sodelovanja vseh, tudi marginaliziranih in tistih, katerih glasovi se redko slišijo. V izbire o novih rabah že v fazah snovanja vključujejo heterogeno skupnost in pri tem v veliki meri izhajajo iz konceptov in metod, ki sta jih razvili etnologija in antropologija. Etnologi in antropologi, vajeni neposrednega dela z ljudmi na terenu, procese pogosto tudi usmerjajo. Nekdaj žive, a v spreminjajočem se svetu opuščene prostore je mogoče znova napolniti na različne načine. Včasih jim novo namembnost po svoji meri izberejo lastniki sami, drugič je v to vpleten širši krog akterjev. Z vidika dediščinskih študij so najpomembnejši vidiki – prepoznavanje razmerja med ljudmi in prostori, spoznavanje kontinuitete njegovega razvoja in oblikovanje novih rab skupaj s skupnostjo.
V Mariboru smo v zadnjem času vstopili v več začasno izpraznjenih prostorov, nabitih z večplastnimi pomeni. Leta 2012, v času EPK, je občutja, spomine in razmisleke o bodočih rabah sprožil ponoven vstop v nekdanjo kavarno na Glavnem trgu (Casino, Velika kavarna, Theresienhof), ki je nato na pobudo skupine akterjev nekaj let živela kot eno najbolj očarljivih mariborskih kulturnih prizorišč. Leta 2021 smo ob Eku 8, umetniškem trienalu umetnost in okolje lahko znova vstopili v nekdanjo tekstilno tovarno v Melju (Hutterjeva tovarna, MTT), prav te dni pa ob njegovi novi epizodi, Eku 9, obiskujemo nekdanji zdravstveni objekt v Tyrševi ulici (Černičev sanatorij, otroški dispanzer, pljučna poliklinika). Že paleta različnih poimenovanj zgradb kaže, kako pisana je pahljača njihovih preteklih rab in posledično plasti sedimentov, ki so jih skozi svoj razvoj naložile v skupnost.
Etnografsko brskanje po tem in nadaljnjih obdobjih sanatorija bi lahko postalo prava raziskovalna poslastica, za katero avtorica tega prispevka že šilim svinčnike
Kakšen je torej začetek geneze sanatorija, ki je po drugi svetovni vojni deloval kot otroški dispanzer, te dni pa skozi Oči v skali zbuja močne občutke, ki jih sprožajo tako razstavljena umetnost kot refleksije preteklih rab. Le nekaj ljudi se iz svoje izkušnje spomni Černičevega sanatorija, številnejša je generacija, ki se ob vzpenjanju po notranjem stopnišču zgradbe sprašuje – kje točno smo že imeli sistematske preglede? V hišo množično vstopajo tudi generacije, ki njenega praga doslej še niso prestopile – te jo zaznavajo zlasti skozi umetnost, ki jo je pravkar napolnila. Njim se bo kot prvotni sediment najbrž ohranila prav ta izkušnja, čeprav jim, po pripovedovanju, nekje v kotičku zavesti odzvanjajo tudi koščki informacij o nekem dr. Černiču in nekem dispanzerju.
Mirko Černič pride v Maribor
Mirko Černič je napisal spomine (Doživljaji in doživetja: knjiga spominov, Obzorja 1954), iz katerih lahko razberemo prenekateri detajl iz njegovega življenja, predvsem pa mišljenja. Rodil se je leta 1884 v Metliki, kjer je obiskoval osnovno šolo. Ko je bil star 12 let, mu je umrla mama – zanj je poslej, ker je ostal sirota, skrbela teta. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, maturiral je leta 1905 na klasični gimnaziji v Ljubljani, medicino pa je študiral v Gradcu in na Dunaju. Promoviral je leta 1911, torej ravno še pred zagonom velike vojne. Njegova prva zaposlitev je bila služba sekundarija v ženski bolnišnici v Novem mestu. Vojaško prostovoljstvo je opravljal v Pragi, še preden je šel študirat na Dunaj, drugi del pa po sekundariju v Novem mestu - tokrat v Trstu. Leta 1912 se je zaposlil na kirurški vseučiliški kliniki prof. Hochenegga na Dunaju, kjer se je nato kalil kot operater. Med prvo svetovno vojno je deloval kot kirurg, sprva v garnizijski bolnici na Dunaju, kjer se je srečal z ranjenci s fronte, nato pa v Galiciji in na ruskem bojišču. Konec vojne je dočakal v rezervni bolnišnici v Ljubljani.
Pred vojno pridobljena izobrazba in medvojne operacijske izkušnje so mu leta 1919 prinesle ponudbo za mesto primarija kirurškega oddelka splošne bolnišnice v Mariboru, ki je v prevratnih letih ostal brez pomembnega dela intelektualne in strokovne elite, na odgovorna mesta pa je sistematično postavljal Slovence. Ko so nemški primariji na Spodnjem Štajerskem, tudi v Mariboru, maja 1919 dobili odpovedi, je Černič z odlokom Deželne vlade za Slovenijo prevzel vodenje mariborskega kirurškega oddelka. Do oktobra 1921 je bil celo ravnatelj bolnišnice kot celote, nato pa je njeno vodenje predal nasledniku – tako začetek kolegove kariere na različnih mestih opisujejo dr. Elko Borko, dr. Jernej Završnik in dr. Gregor Pivec. V bolnišnici je Černič deloval tudi kot travmatolog, porodničar in ginekolog, aktiven pa je bil, kar zveni precej aktualno, tudi v zasebnem sanatoriju Petrovo selo v Vinarski ulici. Kljub vabilu k habilitiranju in profesuri v Ljubljani se je odločil ostati v Mariboru, saj je, tako je zapisal v spominih, presodil, da je bil takrat Maribor državno in narodnostno sila ogrožen, nič manj pa ne strokovno, kajti še zmeraj je vse drlo k "mojemu odstavljenemu nemškemu predniku" oziroma v bližnji nemški Gradec. "Zavedal sem se, da je moje mesto v obmejnem Mariboru na živi straži – narodnostno, državno in strokovno." Toda razmere v bolnišnici ga čez čas ne profesionalno ne osebno niso več izpolnjevale, zato je januarja 1930 odprl lasten sodobno opremljen sanatorij v takratni Gornji Gosposki (danes Tyrševi) ulici. Nekaj mesecev v letih 1932 in 1933 je kot vodja kirurškega oddelka sicer delal v državni bolnici v Ljubljani, a se je po tem poklicno in zasebno spet vrnil v Maribor. V svojih spominih je med drugim natančno opisal dogajanje ob aretaciji 18. aprila 1941, ko so Nemci celo plejado mariborskih izobražencev zaprli v meljsko vojašnico. Opisuje srhljivo dogajanje na avtobusu, s katerim so jih prepeljali čez mesto – v mladem fantu v nemški uniformi je prepoznal svojega nekdanjega pacienta, pa razmere v meljski vojašnici, kjer je bil zaprt skupaj z drugimi slovenskimi zdravniki. Od tu je bil izgnan v Srbijo, na Zlatibor, leta 1942 se je nato vrnil in živel na Dolenjskem, leta 1943 pa se je pridružil partizanskim enotam. Že leta 1945 se je spet vrnil v Maribor, po vojni je sodeloval z Ministrstvom za narodno zdravje in se ukvarjal s strokovnim pisanjem, leta 1948 pa se je upokojil in nato do smrti živel v Mariboru, v hiši pod Kalvarijo. Umrl je 27. julija 1956. V zavesti Mariborčanov se je ohranil, kolikor se pač je, predvsem zaradi svojega sanatorija. Pod Kalvarijo je po njem poimenovana kratka ulica.
Sanatorij v Gornji Gosposki
Ko se je primarij Černič odločil zapustiti službo v mariborski bolnišnici, ga je k temu po lastnih navedbah gnal prenizek zaslužek, a skoraj gotovo ga niso navduševali niti odnosi. Iz njegovih lastnih opisov je namreč mogoče zaznati, da je razvoj pogosto videl po svoje in se pri tem ni bil pripravljen uklanjati mnenju drugih. Poiskal je torej zemljišče, ga odkupil in septembra 1928 na mestne gradbene oblasti naslovil prošnjo za gradnjo zgradbe, ki bi obsegala zasebno kliniko in družinsko stanovanje. Načrte so izrisali v stavbnem podjetju Jelenec in Šlajmer. Koncesijo za ustanovitev in obratovanje privatnega zdravilnega zavoda je, kot je ohranjeno v dokumentih iz fonda Uprava za gradnje in regulacijo Pokrajinskega arhiva Maribor, od velikega župana Mariborske oblasti dobil 14. aprila 1929. V njej je bila med drugim zahteva, da je v nastajajočem zavodu dovoljeno le zdravljenje po priznanih znanstvenih načelih in po znanih metodah. Ta dostavek je bil skoraj odveč, saj je bil Černič goreč borec proti šarlatanstvu – prav v času gradnje sanatorija se je angažiral v boju proti celjskemu "čudodelniku" Poljšaku, o katerem je vse govorilo in v nebesa povzdigovalo. Z dovoljenji za gradnjo se je zapletalo zlasti zaradi odmika predvidene zgradbe od uličnega roba – tudi tokrat je imel Černič očitno svojo linijo, a zgradba je bila naposled zgrajena in januarja 1930 predana namenu. Po načrtih sodeč, je obsegala kletne delovne in bivalne prostore, prostore sanatorija v pritličju in družinsko stanovanje v nadstropju. Kletni prostori so ob pralnici, hrambnih prostorih, sušilnici ter kotlarni za upravljanje centralne kurjave in gretje vode obsegali tudi več sob, kopalnico in stranišče, najbrž za osebje sanatorija. V družinskem stanovanju v nadstropju so prebivali Černičevi: Mirko, njegova žena Marija in njuni štirje otroci – Mirko, Dušan, Barica in Stazika. Tako jih navaja adresar iz leta 1935. Kakor je razvidno iz arhivskih gradbenih načrtov in konservatorskega programa Eve Sapač (takrat Pezdiček) iz mariborske enote ZVKD, napisanega leta 2003, je obsegalo šest sob, kabinet, kuhinjo, shrambo, kopalnico, stranišče ter hodnik in ložo.
Osrednji del zgradbe je bilo pritličje – tu so se ob hodniku zvrstili čakalnica, ordinacijska soba, soba za zdravljenje, operacijska in predoperacijska soba, štiri bolniške sobe z devetimi posteljami, kopalnica, stranišče ter soba za bolničarke. Nadstropja je povezovalo stopnišče z železno ograjo in lakiranim lesenim držajem – prav za tega se najbrž oprijemamo, ko med ogledom razstave Oči v skali prehajamo nadstropja. Prostori so bili, tako sta poročala Slovenec in Mariborski večernik Jutra, ne le higiensko neoporečni, ampak tudi vrhunsko opremljeni. Na voljo so bile vse sodobne pritikline – centralna kurjava, električna in plinska napeljava, telefon. Izstopale so izplakovalnica, obsevalnica z višinskim soncem za obsevanje z ultravijoličnimi in ultrardečimi žarki, sodobno opremljena ordinacijska soba in posebna, v vse smeri gibljiva operacijska miza, ki je omogočala vsakršno operirančevo lego. Pacientom sta bila na voljo tudi terasa, kjer so se lahko sončili in uporabljali pršne kopeli, in lepo urejen vrt okrog hiše, kjer so se na skoraj 1600 kvadratnih metrih lahko sprehajali in počivali. Od kleti do terase je vodilo električno dvigalo za hrano, ki ga je bilo mogoče upravljati v vsakem nadstropju. Vrt je premogel skrbno oblikovane poti, zanimive betonske in zidane detajle, klopi ter drevesne in grmovne zasaditve.
Tehnično poročilo, ki ga je gradbeno podjetje Jelenec in Šlajmer spisalo 5. novembra 1929, navaja, da je bila zgradba odlično izolirana in opremljena z izbranimi materiali. Povsod, kjer je bilo to pomembno, zlasti v operacijskih in bolniških sobah, je imela tudi ustrezno prezračevanje. Vsi bivalni prostori so bili opremljeni z ladijskim podom ali hrastovim parketom, kopalnici, stranišča, kuhinja in operacijski prostori pa so imeli na tleh evbeolitni tlak. V sanitarnih in vstopnih prostorih je bil na tleh teraco. V kopalnicah in deloma tudi v kuhinji so bile na stenah keramične ploščice. Operacijska in predoperacijska soba sta bili opleskani z belim oziroma sivim emajlom, ki je bil v operacijski sobi še lakiran. Zgradba je bila opremljena s centralno kurjavo – v kleti se je kurilo s premogom –, predvidene pa so bile tudi plinske kurilne naprave; plinski je bil tudi štedilnik. V vseh sobah so bili pripravljeni dimniški preduhi, ki bi po potrebi omogočili hiter prehod na ogrevanje s klasičnimi pečmi. Odpadne vode so bile speljane v cestni kanal, greznica pa je bila opremljena s posebno čistilno napravo.
Černič je v objekt vložil lastne prihranke in posojilo. Občinski svet, ki je, da bi vzpodbudil zasebno gradnjo meščanov, dajal na razpolago poroštva za gradnjo stanovanjskih hiš, ga je odobril tudi Černiču, ker pa je ta naknadno še marsikaj dopolnil in dogradil, se krediti niso zmanjševali, ampak so stroški še narasli. Smola, ki je ni bilo mogoče predvideti vnaprej, je bila, da se je prav takrat začela gospodarska kriza. Če je bilo pacientov prej dovolj, se je zdaj njihovo število znižalo, saj si v oteženih razmerah zdravljenja na zasebni kliniki marsikdo ni mogel privoščiti. Je pa bil v zgodnjih tridesetih letih eden od pacientov Oton Župančič, ki ga je Černič kot belokranjskega rojaka in družinskega prijatelja osebno povabil na zdravljenje k sebi. Tu ga je tudi operiral in ga kot bolnika gostil približno dva tedna. Zdi se, da so bili Černičevi pacienti praviloma dobro situirani ljudje, ki so si zdravljenje na zasebni kliniki pač lahko privoščili. Jugoslovan je 9. septembra 1930 poročal: Kap je zadela v nedeljo baronico Glaser v Gornji Polskavi. Z rešilnim avtom je bila prepeljana v Černičev sanatorij, pozneje pa v bolnico. Mariborski večernik Jutra 4. marca 1932 pa: Danes dopoldne je spodrsnilo v Vošnjakovi ulici ravnatelju odvetniške pisarne g. Dragotinu Gilčvertu, da je padel in si hudo poškodoval levo nogo. Z rešilnim avtom so ponesrečenca prepeljali v Černičev sanatorij. 25. oktobra 1937 je bila v istem časniku opisana nesreča, ki nazorno pokaže dostopnost zdravstvenih storitev za različne sloje prebivalcev, piše namreč o avtomobilski nesreči pri Hajdini na Dravskem polju, v kateri sta bila udeležena avtomobila lastnice knjigarne v Gosposki ulici v Mariboru in tovarnarja Westna iz Celja, ki ga je upravljal Westnov šofer. V nesreči sta bili težko poškodovani knjigarnarka in njena kuharica – prva je bila prepeljana na zdravljenje k Černiču, druga pa v splošno bolnišnico. Westnovi niso bili poškodovani.
Medtem ko so se v spodnji etaži zdravili bolniki, je v nadstropju teklo družinsko življenje. Prva mariborska leta so člani primarijeve družine sicer preživljali v najetem stanovanju v prestižnem Scherbaumovem dvoru na Trgu svobode, ker pa jih je bremenila vse višja najemnina, je bila lastna vila rešitev tudi v tem pogledu. Černič je v spominih opisal nekaj doživetij, ki razkrivajo drobce meščanskega življenjskega stila tega časa – sebe je opisal kot gonilno silo družinskih in kariernih premikov, ženo pa kot pomembno oporo pri snovanju in vodenju poslov. Elementi tipične meščanske vzgoje se odražajo tudi v Černičevem prepričanju, da otroci sicer morajo dobiti udobno okolje za odraščanje, tudi sredstva za študij, da pa se morajo za uspeh izdatno potruditi tudi sami. Ko je šel eden od sinov leta 1937 študirat v Zagreb, je Černičevo družinsko omizje skupaj določilo višino sredstev, ki mu bodo na voljo, oče pa mu je dal jasno vedeti, da prekoračitev ne bo podprl. Udobje meščanskega načina življenja ob velikem stanovanju izpričuje še nekaj detajlov – radio, časopisi in revije, na katere je bila družina naročena in se jim ni odrekla niti v času krize, bogata domača knjižnica, pa tudi tipični družabnosti tega sloja – obiskovanje sproščenih srečanj na podeželskih pristavah prijateljev in počitnice na Pohorju.
Černič, ki je tudi sam veliko dal na odmevnost, bi bil množice obiskovalcev, očaranih nad umetnostjo in začaranih s pogledom Ajdovske deklice, ki nam ga je na odprtju Eka 9 v zavest vtisnil umetniški vodja trienala Jure Kirbiš, najbrž vesel
Zasebni Černičev sanatorij, gledano s časovne distance, ni imel dolgega trajanja. Kot pri mnogih prosperitetnih osebnostih tega obdobja ga je prekinila druga svetovna vojna. Sprva so Černičevi sicer ostali v svojem stanovanju, pritlične prostore pa so zasedle okupacijske oblasti, ko pa sta bila zakonca Černič leta 1941 izgnana v Srbijo, je zgradba kot celota prešla v uporabo Urada za pospeševanje nemštva na Spodnjem Štajerskem. Po vojni se od bolezni, izseljenstva in partizanstva izmučeni enainšestdesetletni Černič očitno ni imel več moči boriti za nadaljevanje svoje zasebne zdravniške prakse. Sanatorij je prešel v družbeno lastnino, otroci pa so odrasli in se odselili. Černičeva sta sprva nameravala za njimi v Ljubljano, a zamišljena zamenjava stanovanj ni uspela, naposled sta namesto sanatorija, ki so ga nove oblasti spremenile v dispanzer, dobila hišo pod Kalvarijo in se preselila vanjo. Tu se je Mirko Černič posvetil zadnjemu delu svoje kariere – strokovnemu pisanju. Zgradba v Tyrševi je med tem zaživela svojo drugo kariero – simpatično jo je opisal Tadej Golob v biografiji Zorana Predina, ki je kot mladostnik prebival v sosednjem bloku: Raziskovali smo svet, ki ga je poleg našega dvorišča tvoril še vrt Poliklinike za pljučne bolezni, ob kateri je stal avtobus za fluorografiranje s pokvarjeno zaveso, in ko so študentkam slikali pljuča, smo z ograje v živo videli prve joške. Etnografsko brskanje po tem in nadaljnjih obdobjih sanatorija bi lahko postalo prava raziskovalna poslastica, za katero avtorica tega prispevka že šilim svinčnike, ob raziskovanju geneze enega od mariborskih predmestij pa snujem tudi vključujoče pristope razvoja nekega zapuščenega območja.
Participativni dediščinski pristopi
Zgradbe po izgubi prvotne namembnosti nasploh čakajo različne prihodnosti, a z vidika socialne in ekološke smotrnosti vse kličejo k ponovni osmislitvi in vzpostavljanju spoštljive nove rabe. Te ne bi smele izhajati iz naključne komercializacije in družbene amnezije preteklih vrednosti, ampak iz geneze zgradb in njihovega pomena za skupnost, vključno z različnimi vpletenimi akterji. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z varovanjem dediščine, pristope, kot so sekundarna estetizacija, kanonizirane prezentacijske naracije in različne prakse nekritičnega občudovanja, problematizirajo, ker večglasne spomine, občutke in zgodbe realnih ljudi radi puščajo ob robu ali pa jih vpletejo zgolj kot kurioziteto. Največkrat se to zgodi ob prenovah industrijske dediščine. Nove rabe je z vidika dediščinskih študij najprimerneje iskati skozi konsenz različnih deležnikov, s sistematično kontekstualizacijo in participativnimi dediščinskimi pristopi. Ljudje namreč tudi v propadajočih zgradbah in zanemarjenih prostorih vidijo pomene ter skozi individualne in kolektivne spomine do njih pogosto gojijo močan odnos, ta pa je odličen potencial za načrtovanje trajnostnih novih rab. Ena od njih je zagotovo lahko tudi umetnost in prav te dni jo doživljamo v nekdanjem Černičevem sanatoriju. Razumem jo kot močan začetni impulz večplastne refleksije o tem, kam bi različni deležniki v prihodnosti v Tyrševi 19 želeli vstopati in kdo bi se revitalizacije te res zanimive zgradbe lotil z občutkom za njen snovni potencial in genezo, predvsem pa za skupnost.
Černič, ki je tudi sam veliko dal na odmevnost, bi bil množice obiskovalcev, očaranih nad umetnostjo in začaranih s pogledom Ajdovske deklice, ki nam ga je na odprtju Eka 9 v zavest vtisnil umetniški vodja trienala Jure Kirbiš, najbrž vesel. Da se v prostorih, kjer je njihov prvi lastnik nekoč na operacijski mizi, pregibljivi in vrtljivi v vse smeri, operiral, danes vrtijo tudi grozljivke, na vrtu, kjer so se nekoč sprehajali pacienti, pa se srečujemo nove generacije, nagovarja ne le večplastne spominske sedimente, ampak tudi naše v prihodnost uprte oči.
