Na prvi pogled se zdi, da simbolno vrednost nosijo samo velike, arhitekturno ali umetnostnozgodovinsko elitnejše ali zaradi znanih dogodkov ali namembnosti prepoznavnejše zgradbe in prostori, kot so rotovži, narodni domovi, gledališča, cerkve, spomeniki, pokopališča in podobno. A ni tako.
Prav tako kot so nosilci preteklega dogajanja ob pomembnih in v zgodovinskem spominu izpostavljenih ljudeh tudi anonimni posamezniki, ki v vsakem obdobju pravzaprav prevladujejo, so tudi v prostoru enakovredne simbolne točke manjše, na videz neizstopajoče zgradbe, ki dajejo celoti atmosfero in poudarke. Še več, simbolne točke so pogosto celo zgradbe, ki jih več ni, kolektivni spomin ali spomin posameznika pa jih zaradi njihovega namena, podobe ali osebnih spominov ohranja kot del mentalne krajine.
Spomnimo se mariborskih Benetk, zgradbe javnega kopališča, starega lesenega mostu, nekaterih porušenih vil ali z novogradnjami presekanih ulic in mestnih predelov. Take manjše točke so bolj razpršene, več jih je, vsak posameznik jih definira nekoliko po svoje, kljub temu pa je med njimi tudi več takih, ki ostajajo pomemben drobec kolektivnega spomina. Pri tem imajo velikokrat pomembno asociativno moč literatura, ohranjene vizualne podobe in osebne zgodbe.
Trg pred trafiko je v samo štiridesetih letih doživel sedem preimenovanj
Pomembna sidrišča kolektivnega spomina
Zgradbe in oblikovanost javnega prostora torej lahko razumemo tudi kot nekakšno mnemonično sredstvo, ki prek spomina v človeku sproža določene občutke, reakcije in vedénje. Nekatere zgradbe, tako znamenitejše kot manj izstopajoče, so tudi pomembna sidrišča kolektivnega spomina skupnosti. Takih zgradb je v Mariboru veliko. Mednje prav gotovo sodita obe trafiki – tista nad obrežjem Drave, ob vstopu na Glavni most z desnega brega, in tista na jugovzhodnem delu mariborskega Mestnega parka. Zgradbici imata podobno arhitekturno zasnovo, zgrajeni sta bili, tako kaže, v 20. letih 20. stoletja, obe sta po osnovni namembnosti trafiki in obe sta to svoje primarno poslanstvo opravljali dolgo v 20. stoletje, tista ob mostu celo v 21. stoletje.
Zelo pomembni sta njuni lokaciji. Trafika ob mostu, prodajalnica tobaka, cigaret, smotk - tudi po kosih - svežih novic, obrazcev, voznih redov, znamk in drugih drobnarij, stoji na simbolni točki nosilca povezave obeh bregov mesta. Bregov, ki imata v mentalni sliki Mariborčanov različni konotaciji, tako različni, da sta levi in desni breg postala skoraj uradna termina. Pa vendar je most povezovalec obeh bregov in tako simbolno konstrukcija, ki povezuje več kot le dva bregova reke, povezuje tako rekoč dva koncepta urbanosti.
Med vojnama skoraj sedemdeset trafik
Med obema vojnama je bilo v Mariboru trafik res veliko - leta 1935 jih adresar po vseh koncih mesta navaja skoraj sedemdeset. Vse so vodili ljudje z imeni in priimki - trafika in trafikant/-ka (med njimi je bilo namreč občutno več žensk kot moških) sta bila tako rekoč mini poslovna institucija. Že na Kralja Petra trgu sta bili dve, na Meljski cesti jih je bilo recimo kar pet, na Aleksandrovi cesti štiri, na Glavnem trgu so bile tri, enako v Gosposki ulici. Najdemo jih tudi v ulicah v predmestjih – v Jadranski ulici, na Radvanjski cesti, v Tvorniški in Plinarniški ulici, Ob bregu, Ob železnici in drugod. Nekatere so bile v samostojnih poslopjih, večina pa v lokalih ob ulici v poslovnih ali poslovno-stanovanjskih zgradbah. Kiosk, kakor je označena trafika ob mostu, je omenjen tudi na Betnavski, Gosposvetski in Jadranski cesti, po dvakrat na Glavnem trgu in na Jadranski cesti, v Frankopanovi ulici, na Zrinjskega trgu in v Ciril-Metodovi ulici – torej ob Mestnem parku.
Mali trafiki ob mostu pa je najpomembnejši simbolni naboj že po drugi svetovni vojni dodal literarni nastop v znamenitem romanu še bolj znamenitega pisatelja. Trafika s Turkom je namreč literarna lokacija v romanu Draga Jančarja Severni sij, ki je bil prvič objavljen leta 1984. V tem romanu nastopi trafikant, ki pred sabo gleda trg, kako ob vsaki družbeni premeni spreminja ime – od Magdalenskega trga, Trga cesarja Wilhelma, Trga Friedricha L. Jahna, Kralja Petra trga, Trga 9. maja, Trga Rdeče armade do Trga revolucije, kakor mu rečemo še danes. Trg je v samo štiridesetih letih doživel sedem preimenovanj! Trafika in znameniti trafikantov pogled pa sta skozi čas postala ne le izjemna Jančarjeva literarna metafora, ampak iz njegove literature tudi širša prispodoba prepišnega mariborskega 20. stoletja. Če je most simbol povezovanja obeh bregov mesta, je trafika zgoščena simbolna točka opazovanja njegovega neverjetno pogostega spreminjanja. In če je v Jančarjevem romanu v trafiki na Magdalenskem trgu trafikant, tiskani viri in osebni spomini razkrijejo, da je bil trafikant pravzaprav - ona, po adresarju iz leta 1935 ji je bilo ime Leopoldina Jeglič, v Seznamu tobačnih trafikantov v mestu Maribor po stanju dne 1. junija 1934 pa najdemo še skrajšano obliko njenega imena - Franja.
Obema na videz neznatnima zgradbicama naj zaščita omogoči fizično ohranitev v neokrnjeni obliki in umestitev vsebine, ki ustreza njuni simbolni podobi in izkorišča njun nevsiljivo zanimiv potencial
Še ena prinašalka novic, tobaka, znamk ...
Druga trafika, trafika ob parku, ima v kolektivnem spominu morda nekoliko manj s simboli nabito podobo, ima pa zaradi svoje umeščenosti in tudi zato, ker je arhitekturno par trafike ob mostu, v njem prav tako zanimivo pozicijo. Tudi ta zgradba je po prvotnem namenu prinašalka novic, tobaka, znamk in drugega drobiža. Ko so jo postavljali, je s to namembnostjo ravno na to mesto gotovo niso umestili brez razmisleka. Svež časopis pred vstopom v park – najpomembnejši urbani zeleni prostor oddiha, ki je v tistem času premogel tudi prijetno kavarno; znamke in druge drobne tiskovine v neposredni bližini najpomembnejšega mestnega upravnega poslopja … Trafika ob Mestnem parku je na nek način simbol neke brsteče, a tudi umirjene in premišljene urbanosti Maribora v obdobju med obema svetovnima vojnama, ko je bila zgrajena. Pozneje, proti izteku stoletja, je bil v njej Jemčev antikvariat Molj, še pozneje pa prodajalnice tega in onega. Vedno bolj onega.
