Staro mesto, novo mesto

Skrit v neuglednem kotu Maribora, stisnjen med Dravo na jugu in zanemarjeno Meljsko cesto na severu, se tovarniški kompleks niti ne vidi, kaj šele, da bi naključnega obiskovalca tja zanesla pot. A gre za veliko površino, na kateri tiho propadajo mogočne stavbe nekdaj ponosnega stebra mariborske industrije. Kot vemo, je MTT po osamosvojitvi Slovenije in izgubi velikega tržišča nekdanje Jugoslavije začel hirati in počasi propadel kot velika večina mariborskih velikih tovarn, od Tama na Teznem do TVT na Studencih.

Vsa ta podjetja so za sabo pustila opustošene industrijske cone, kjer lahko sedaj na svoj račun pridejo v glavnem tisti, ki jih privlačijo nadrealni prizori propadajoče industrijske krajine. Kar največ biznisa za zdaj prinaša instagramu, na katerega navdihnjeni obiskovalci nalagajo fotografije svojih retro safarijev.

Tu leži potencial, ki se ga ne zavedamo dovolj. Ambiciozna mesta so svoje nekdanje industrijske cone veliko bolje izkoristila in iz njih razvila najbolj iskane destinacije za meščane in turiste. Seveda Maribor ni London in MTT ne bo nikoli tako razvpit kot ikonična londonska termoelektrarna Battersea (znana tudi z naslovnice albuma Pigs britanske skupine Pink Floyd), v prenovo katere bodo vložili milijarde in iz nje uredili prestižne poslovne prostore in stanovanja. A številni primeri iz ne tako oddaljenih mest v Evropi kažejo, da takšna območja vsekakor imajo potencial.

Ne gre za nostalgijo, vsaj ne prvenstveno. Gre za prostorski razvoj in mestno identiteto. Ves čas poslušamo opozorila, da primanjkuje stanovanj, za mlade družine in varovanih za starejše. V iskanju novega prostora za bivanje se mesto stihijsko širi na obrobje, kjer kot gobe po dežju rastejo spalna naselja. Nato poslušamo o težavah s parkiranjem v mestu, saj v center vsakodnevno, z avtom seveda, migrirajo prav tisti, ki so v iskanju svojega malega raja v obliki vrstne hiše v zeleni idili mesto zapustili. Nato pa ugotovili, da si z javnim prevozom do njega ne morejo pomagati. Da poglavja o trajnostni mobilnosti in zmanjševanju količine izpustov sploh ne odpiramo.

Obenem pa propadajoča molčijo velika območja v samem središču mesta, na katera so očitno vsi pozabili. Melje ima pravzaprav idealno lego. Tik ob Dravi, pod zelenjem vinorodnega Meljskega hriba, a povsem blizu mestnega središča. Druga mesta so znala svojo reko veliko bolje izkoristiti.

Seveda je za investitorje lažje poseči po nedotaknjenem zemljišču na obrobju mesta, ki so mu (bogve kako) spremenili namembnost iz kmetijskega v zazidljivo. Mestnim oblastem pa ne bi smelo biti vseeno. Selitev prebivalcev na obrobje prinese dodaten pritisk dnevnih migracij, pomeni tudi zahteve po gradnji nove infrastrukture, od vrtcev do šol. Za vse to je v središču mesta že poskrbljeno. Na žalost imamo v Mariboru povsem nasproten primer, ko so na pritisk investitorja dovolili poseg industrije na kmetijsko zemljišče zunaj mesta (Magna), visokoleteče obljube o zaposlovanju in razvoju pa so se raztreščile že ob prvi gospodarski krizi. Stara industrijska območja su tudi v tem primeru ostala pozabljena.

Prihajajo namigi in previdne napovedi, da bo mesto svojo prostorsko politiko zastavilo bolj ambiciozno in daljnovidno, tudi z vključevanjem nekdanjih industrijskih kompleksov. Na njih bi morali biti ponosni, iz njihove dediščine pa ustvariti novo kvaliteto mestnega razvoja. Vsak, ki je med omenjeno ekskurzijo obiskal prostore industrialca Hutterja v Melju, se bo strinjal.

In če bo tako, se lahko veselimo prihodnosti, ko bodo tekmovalci v televizijskem kvizu Vem! brez težav odgovorili na vprašanje "S katero črko se začne mesto, ki leži pod Piramido in Kalvarijo?". Pred dnevi so namreč ob tem vprašanju gledali, kot da jih ne sprašujejo o imenu drugega največjega mesta v državi.