9. novembra 1989 je padel Berlinski zid. Od njegove postavitve leta 1961 je predstavljal utrdbo na meji, ki je obdajala tudi zahodni Berlin, in simbol hladne vojne, globalne konfrontacije med Vzhodom in Zahodom. Njegov padec je postal simbol konca razdelitve Nemčije in s tem tudi Evrope. Kar se zdi mladi generaciji danes samoumevno, so bile le sanje, po padcu Berlinskega zidu pa kot čudež. Od Črnega morja do Atlantika živijo ljudje v demokraciji in svobodi. Ta uspeh je imel veliko botrov: na Poljskem, Čehoslovaškem, Madžarskem, ob Baltiku, v Romuniji in tudi v Vzhodni Nemčiji so se takrat številni pogumno borili za spremembe.
V dneh pred padcem Berlinskega zidu je na stotisoče ljudi v vzhodnem Berlinu demonstriralo proti takratnemu režimu. Dokler se niso mnogi od njih zbali krvavega konca protestnega gibanja. "Brez nasilja!" in "Mi smo ljudstvo!" so skandirali po ulicah - kot apel oblastnikom in tudi drugim protestnikom. In res: revolucija je potekala mirno. Oblast v NDR se je dogajanju na ulicah dolgo upirala in sledila politiki sovjetskega predsednika Mihaila Gorbačova. A primeru Kitajske - kjer so junija 1989 oklepniki zadušili miroljuben protest - vendarle ni želela slediti. Tako se je vladanje Ericha Honeckerja pred padcem zidu spotikalo na mestu, brez načrta. Več milijonov ljudi se je veselilo in objemalo, med njimi cele družine, ki jih je več desetletij ločeval prav Berlinski zid. Marca 1990 so potekale prve svobodne volitve, oktobra 1990 je bila Nemčija spet združena.