V topli fekalni mlaki

In nato dokaz črno na belem: testi, ki jih uporabljamo, se pač zmotijo. Še več, tudi ko so te zmote dokazane, ostanejo del statistike, ki reže naša življenja. Je strategija množičnega testiranja, ki sloni na cenenih testih, zgrešena? Še obvladujemo epidemijo ali le polnimo represijo? Vprašanja se v državi z eno najslabših epidemičnih slik v Evropi množijo kot bakterije v topli fekalni mlaki. Odgovori, ki bi lahko vsaj delno razpihali toksični oblak, pa občasno le predrejo skorjo blata na površini, a še takrat se ta hitro spet zaraste. Če si slučajno kdo v državi drzne lotiti razkuževanja strupenega stanja z resnico, mu pretijo usklajen napad, cinizem in poniževanje z vrha ter blatenje v buhteči politični greznici. In v tem evtrofičnem času, ko je neodvisna stroka pravzaprav edino cepivo za ohranjanje še tisto nekaj normalnosti v nenormalnem, je urad vlade za komuniciranje določil strokovnjakom, o čem lahko komunicirajo in o čem ne smejo. Ukrep vseh ukrepov je dovolj poveden sam po sebi, k še večji bizarnosti morda prispeva le še čudno naključje, da državni vrh skuša mlade prepričati, naj se posvetijo naravoslovju. Taistemu, ki sedaj ne sme govoriti? Kajti ne le primer Fafangel, potihnili so tudi drugi znanstveniki, nadvse pomenljiv pa je bil prav tako stavek farmacevta dr. Boruta Štruklja, ki ni želel odgovarjati na vprašanja o smotrnosti ukrepov, saj da to ni v njegovi pristojnosti in da že od septembra ne komentira ukrepov. Ker gre za uveljavljenega znanstvenika, je to sicer storil z nasmeškom pod masko, a signal je jasen - znanstveniki se lahko odslej gibljejo le v svojih ogradah. Še celo Bojana Beović, ki je, roko na srce, opravila levji delež najbolj mukotrpnega pojasnjevanja epidemije in ukrepov, je umaknjena od mikrofonov. Mnogi drugi so se zavoljo svetega miru raje umaknili s scene ali pa v mehurčke citatov iz znanstvenih raziskav proteinov.

Umik stroke iz javnosti je nevaren. Epidemija je namreč drugačna pošast, nima enostavnih vprašanj, kaj šele enostavnih odgovorov, je nepregledna sestavljanka, ki sega od molekularnega pa vse do družbenega nivoja, in nepregledna že sama po sebi, en napačen premik lahko ima zaradi superraznašalca superučinke, in ker ima epidemija SARS-CoV-2 že tako v svoji enačbi veliko neznank, ki jih skuša razvozlati ves svet, je res zadnje, kar potrebujemo, somrak znanosti, ki je sposobna odkrito priznati in popravljati napake, ki krojijo usode ljudi. Državljanov, ki utrujeni in poškodovani upravičeno terjajo odgovore; še dobro, da jih, kajti mnogi so se raje zakopali v blato teorij zarot in ne poslušajo nikogar. Če odgovore in pojasnila ponudi nekonvencionalni Mario Fafangel, toliko bolje, morda vendarle posluša kak odstotek ljudi več, sploh ker je v času toksične zarasti v tej državi, poplavi mnenj in lažnih novic ter povrhu še lažnih testov, neodvisno strokovno mnenje sveto in dragoceno prav toliko kot cepivo. Ničkoliko raziskav je namreč dokazalo, da streljanje argumentov brez ustrezne razlage povzroči pri ljudeh le umik ter vkopavanje v okope zarot in v svoje prepričanje pa še jezo povrhu. Obstreljevanje z žalitvami predvsem slednje. In k razlagam sodi tudi priznanje napake, kajti nič ne bo omajalo zaupanja bolj kot vztrajanje pri očitni napaki. Znanost je navajena odkrivanja napak; četudi zgodovina uči, da včasih to stori zelo počasi in stežka, je danes zaradi povezanosti v globalno vas popravljanje napak hitro, sploh v primeru epidemije, s katero se ukvarja doslej največji nabor znanstvenikov. Povečini naravoslovcev, da ne bo pomote.

Politika je že davno izgubila verodostojnost upravljanja epidemije, nikakor pa je ne sme odvzeti stroki. Na terenu se namreč dogaja marsikaj, tudi izsiljevanja, grožnje, nadlegovanja ljudi, ki delajo v prvih vrstah obrambe pred virusom.

Bolj blatna in bolj gnijoča ko bo mlaka, več bo takih primerov in več bo zastrupljenih.