Vzvodi vladanja: Skrčena koalicija in pomožna kolesa na Janševem servisu

Zgoščeno politično dogajanje tedna ali pa kar zadnjih tednov je v četrtek zaokrožil epilog interpelacije zoper ministra za kulturo Vaska Simonitija (SDS). Minister je po pričakovanjih preživel, nasprotniki njegove (ne)kulturne politike so zbrali tri glasove premalo. Podprlo ga je 40 poslancev, 43 jih je glasovalo, naj se s funkcije poslovi. Rešili so ga v bistvu poslanci Desusa, ki niso glasovali (Franc Jurša, Branko Simonovič in Ivan Hršak). Če bi glasovali v skladu s stališčem vodstva stranke do Simonitija, bi namreč morali njegov odhod podpreti.

Kar je dogajanje okoli Simonitija izkristaliziralo, so dodatno spremenjena politična razmerja. Janševi (tretji) vladi de facto usiha parlamentarna podpora, a je ima formalno manjšinska koalicija SDS-SMC-NSi skupaj z Jelinčičevimi nacionalisti, "zmerno opozicijsko" četverico iz Desusa in manjšinskima poslancema dovolj. Vzvode vladanja in s tem tudi do morebitnih predčasnih volitev - redne bi morale biti prihodnjo pomlad - ima premier Janez Janša tako še vedno razmeroma trdno v rokah.

Špekulacija z volitvami, ki je ta teden šla udarneje v obtok, češ da se premier poigrava s tem scenarijem, za zdaj ostaja predvsem kot grožnja in manever vzdrževanja razmer in razmerij, ki mu omogočajo večino v državnem zboru. Nobena od strank, ki jo zagotavlja, ta hip pravzaprav v volilno tekmo ne more, ker je ne preživi. Razen NSi. Poznavajoč historiat Janševega političnega delovanja in njegovih metod bi težko prišli do zaključka, da bi predsednik SDS, ki se počasi pomika k 30. obletnici vodenja stranke, lahko potegnil potezo samosestopa z oblasti. Četudi pred zaključki mandatov takšno taktiko denimo redno uporablja njegov politični zaveznik iz Srbije Aleksandar Vučić. Stava na predsedovanje Svetu EU je vseeno previsoka, tudi v luči repozicioniranj, ki se dogajajo znotraj politične arhitekture evropske povezave, kot jo odslikava Evropski parlament. Kritika Bruslja, ki jo Janša stopnjuje v povezavi s cepivi in njihovo delitvijo, je na eni strani v funkciji notranje politike, na drugi pa je vse pogosteje izpričan evroskepticizem tudi že nova etapa spremembe Janševega kurza v smer suverenizma. V Evropski ljudski stranki je SDS za zdaj ostala, a vezi z Viktorjem Orbanom to ni načelo v nobenem smislu, istočasno se celo krepijo navezave na italijanskega nacionalističnega populista Mattea Salvinija. V vsakem primeru je usmerjanje pozornosti proti Bruslju tudi taktika odvračanja pogledov od dejanskih domačih problemov, povezanih s slabim vodenjem epidemije, (pre)cepljenjem prebivalstva in drugimi manevri, ki razburjajo.

Rušilne akcije Janeza Janše

Ostanimo v slovenskih okvirih. Dvomimo torej, da bi Janša sam programirano sprožil pot do volitev, se pa na njih intenzivno pripravlja, tudi s številnimi mobilizacijskimi akcijami, ki ves čas vzdržujejo aktivacijo volilnega telesa. 47 glasov ima tretja Janševa vlada ta hip še vedno zagotovljenih v državnem zboru (od tega koalicija SDS-NSi-SMC le 38), odhodi Igorja Zorčiča, Janje Sluga in Branislava Rajića iz SMC ter Jurija Lepa iz Desusa bodo posledično pripeljali do nove poslanske skupine. Kakšne so njene perspektive, je odprto vprašanje, gotovo pa ta teden ni bilo mogoče preslišati komentarjev, ki so spremljali ločitev trojice poslancev s SMC, povzeli pa bi jih lahko z besedo prepozno. Ve se, da je naveza Koalicije ustavnega loka ravno te tri poslance vabila v projekt podpore konstruktivni nezaupnici, ki jo je nato Janša februarja gladko preživel. Vse bolj tesna večina, ki jo ima v državnem zboru, seveda veča negotovost in tveganja za Janšo, a razkol v SMC je pravzaprav nekaj, kar je premier načrtno sam pospeševal. Stiskal je molčečo pravosodno ministrico Lilijano Kozlovič, podredil si je šolsko ministrico Simono Kustec. Najbolj eklatantno je stopnjeval pritisk na vodjo poslancev Slugo, ki se je vse bolj profilirala kot uporniška koalicijska poslanka, zaradi njenih problematiziranj vladnih manevrov so zadnje mesece zastajala tudi srečanja na ravni vodij koalicijskih poslanskih skupin. Od Počivalška je zahteval njeno menjavo, ko mu to ni uspelo, pa je v pismu članom SDS vsem akterjem razjasnil: prostora za soliranje v tej koaliciji ni več. Z napadom na odprti sceni, ko je v odgovoru na poslansko vprašanje Sluge v začetku tega tedna okrcal njo in javnomnenjsko strmoglavljeno SMC, je osnovo za njen odhod le še utrdil.

Počivalškovi (rezervni) scenariji

V razvpiti politični salamoreznici sesekljani SMC je po pretresih in brez znotrajstrankarske opozicije le še eno stopnjo bolj "podjetje" Zdravka Počivalška in orodje za kapitalizacijo interesov gospodarskega ministra ter ozkega funkcionarskega jedra. S tem je SMC za Janšo postal le še zanesljivejši partner, kar bo premieru omogočalo nadaljnje zaostrovanje nekaterih politik in utrjevanje pozicij, tudi v gospodarstvu in drugih institucijah države. Če bi se stvari za koalicijo zapletale še bolj, je zadnja rezerva še vrnitev Počivalška v državni zbor, na njegovem poslanskem sedežu namreč sedi Gregor Židan, ki je prestopil v SD. Gotovo pa je: vlada, ki vlada s pomočjo Jelinčiča in poslancev Desusa, ki jih zanima predvsem končanje mandata in s tem povezana renta, nima več potenciala za resnejše, obsežnejše politične reforme, ampak bo vodilo predvsem utrjevanje prevzetih vzvodov moči in priprava na volitve, v pomembni meri prek milijonov oziroma milijard evropskega denarja iz svežnjev za postpandemično okrevanje. Nastavki slovenskega načrta so v pomembni meri predvolilni, ne le za parlamentarne, pač pa tudi za lokalne volitve prihodnje leto. Po kritikah iz Bruslja so bistveno premalo v sozvočju z zelenim dogovorom in trajnostnim razvojem.

Tudi razplet internega spopada v Desusu, ki se je končal s še enim odhodom Karla Erjavca in prevlado poslanske linije, je v prid Janši. Vprašanje, ki se zastavlja, je, ali sta tako oslabljeni in tudi vse bolj kadrovsko izpraznjeni stranki - iz Desusa sta ta teden odšla še nekdanji minister za zdravje Tomaž Gantar in aktualni kmetijski minister Jože Podgoršek - na ta način ukrojeni za načrt predvolilnega povezovanja, ki bi služilo predvsem kot asistenca Janši, da po prihodnjih volitvah poveča potencial sestave četrte vlade. V ta kontekst velja postaviti tudi ustanovitev stranke nekdanje kmetijske ministrice Aleksandre Pivec, ki jo je poimenovala Naša dežela. Za samooklicano "političarko brez ideologije", ki jo spremljajo nekateri obrazi iz Desusa in tudi odpadniki drugih strank, bo test, koliko ji bo všečke s facebooka in instagrama uspelo preliti v realno politično podporo in mrežo na terenu. Da se ne vrača kot satelit SDS, se je še branila pred izhodiščno predpostavko, ki spremlja njeno novo obdobje v politični karieri.

Janši se taktika ustvarjanja predvolilnih satelitov doslej sicer ni izšla, projekti Bernarda Brščiča, Aleša Primca in Bojana Požarja so bolj ali manj pogoreli, izkazalo se je pač, da volivci raje kot kopijo volijo original. Na desni sredini je jasna tudi ocena, da SLS v samostojnem nastopu možnosti vrnitve v parlament nima veliko. Zato se intenzivirajo koraki k oblikovanju predvolilnega zavezništva Povežimo Slovenijo, katerega motorji so bili doslej Marjan Podobnik, Franc Kangler in Andrej Čuš, pa tudi predsednik državnega sveta Alojz Kovšca. Imenovanje Čuša, predsednika Zelenih, za državnega sekretarja na ministrstvu za gospodarstvo, s katerim Počivalšek ni seznanil vrha stranke, gre razumeti kot več kot simbolen korak bližje novim političnim zaveznikom, kjer bi SMC po načrtu Počivalškovega političnega svetovalca Sebastjana Jeretiča iskala novo potencialno volilno telo. Nekdanjega ni več, ta bazen se je izpraznil in deloma razpršil med druge stranke, deloma pa se je prelil v neopredeljene ali celo politično razočarane, ki bi se znali odločiti za politično abstinenco. Je pa SMC ne glede na hudo politično krizo stranke še vedno v dobrih finančni kondiciji, kar je nekakšna dota časa Mira Cerarja, ustanovitelja stranke. Zgodba Desusa je nekoliko drugačna od SMC: stranka ima daljšo tradicijo, svoj specifičen politični profil, ki je bil vseeno prevladujoče levosredinski. Če imajo na desnici z ostankom SMC še načrte, gre pri Desusu bolj za kalkulacijo, kdo bi lahko iz razsutja stranke priključil njihovo upokojensko volilno telo. Glede na številne ukrepe v protikriznih paketih, ki so bile v prid upokojencem, je tudi pri SDS močna stava, da bi pomemben del lahko prevzeli oni.

Koaliciji vdana NSi

Z odhodom dela poslancev SMC se spreminjajo notranja razmerja v koaliciji. Počivalškova stranka bo poslej najmanjša, že pred tem pa je NSi večkrat opozarjala, da ima SMC neproporcionalno večjo težo v vladi. Ali bo kompenzacija za NSi mesto predsednika državnega zbora, ki ga zaseda Igor Zorčič, dovolj? Kot je slišati te dni na parlamentarnih hodnikih, so v stranki Mateja Tonina že pripravljeni, da za to mesto ponudijo najbolj izkušenega med njihovimi poslanci Jožefa Horvata. Janši se s "konsolidirano" SMC in po njegovi meri ukrojenim Desusom, ki se bo še nekaj časa ukvarjal sam s seboj, junija pa na kongresu iskal novega predsednika, sicer odpira tudi prostor za rekonstrukcijo vlade. Ni skrivnost, da premier ni zadovoljen ne s Kozlovičevo ne s Kustečevo, četudi slednja sledi njegovi politični agendi. Ne gre pa pri tem spregledati, da je pomemben del vajeti na ministrstvu prevzel Mitja Slavinec, državni sekretar, ki je iz svojega kroga v Ljubljano pripeljal več "zanesljivih" kadrov. A vsakršna menjava bi za Janšo pomenila tudi vnovično preštevanje zdaj še šibkejše manjšinske vlade, kjer si zdrsa ne bi smeli dovoliti. Ni nepomembno niti dejstvo, da se po izčiščeni zasedbi vse večja teža prenaša na zunanje podporne stebre, med katerimi sta manjšinca, ki pa si jeziček na tehtnici pri pomembnih odločanjih ne želita biti.

Ugodna okoliščina za Janšo obenem ostaja zanesljivost partnerice NSi, kljub občasnim dilemam in nezadovoljstvu, ki ga javno izraža zgolj njihova evropska poslanka Ljudmila Novak. Njihova zvestoba je povezana s stalnim pričakovanjem volilnega telesa, da je stranka s SDS kooperativna, deloma pa z zadovoljstvom ožjega jedra s kosi kruha, ki si jih režejo pri vladni mizi. Čeprav imajo kadrovske apetite po še več, je bilo doslej vselej neuradno slišati argument, da jih bodo zavoljo notranjega koalicijskega miru pripravljeni še potlačiti. V vsakem primeru NSi v tej podobi sicer ne more računati na dodatne desnosredinske glasove, obstajajo tudi takšni, ki imajo do Janše in njegove radikalne desne politike averzijo in se ne strinjajo z njegovimi ideološkimi ekskurzi. Vprašanje je, koliko bodo ta del sposobne absorbirati druge stranke na desnici, saj praktično nobena od njih do SDS ne vodi avtonomne politike.

Damijanova napoved in druge dileme

Fiasko projekta konstruktivne nezaupnice je spremenil tudi dinamiko v levosredinskem političnem prostoru. V izteku tega tedna so stranke, ki so tvorile Koalicijo ustavnega loka, skupinsko zavrnile vabilo za vnovično srečanje predstavnikov parlamentarnih strank, predsednika države Boruta Pahorja in stroke. Odbiti poziv k skupnemu reševanju tretjega epidemičnega vala so utemeljevali z argumenti, da dostopa do bistvenih informacij nimajo, jasno pa so spet pozvali k predčasnim volitvam. Z bližino rednih pa se, medtem ko pri nekaterih projektih stranke tvorno sodelujejo, stopnjuje tudi rivalstvo za primat. Soloakcija ustavne obtožbe predsednika vlade je poskus Marjana Šarca, da se v tekmi s Socialnimi demokrati utrdi na prvem mestu, preden se volilna kampanja še bolj razvname. A kljub zadržanosti, sploh v SD, bodo na koncu ustavno obtožbo po napovedih v KUL enotno podprli. Dogajanje v tem delu politike sicer velja spremljati tudi skozi prizmo ostre kritike strank KUL, ki jo je izrekel iniciator te povezave ekonomist Jože P. Damijan. Gotovo ni bila naključna in neusklajena. Vsebuje namreč napoved, da bi bilo treba razdrobljenost levosredinskega prostora, predvsem liberalnega centra, reševati z novo stranko. Ali je ta projekt možen? Po neuradnih informacijah ni izključen, a je vprašanje, ali bodo v zvezi s tem odločitve sprejemale prej jesenjo, temeljna dilema pa je seveda, kdo bi ga vodil, sploh ker se je levosredinski kadrovski bazen močno zredčil, Aleksander Čeferin, predsednik Uefe in že mesece prva tarča Janeza Janše, pa je za slovensko politiko gotovo še nekaj časa nedosegljiv. Očitno pa je, da zakulisni igralci oziroma centri moči, ki gravitirajo k politični levici, v obstoječem naboru strank ne vidijo potenciala, ki bi ogrozil novo Janševo relativno zmago. Reakcije levosredinskih strank na Damijanovo intervencijo pa ob tem razkrijejo, da imajo te stranke kar same težave s percepcijo, ali so dejansko sposobne priti vsaj v bližino odstotkov, ki jih na volitvah dosega Janševa SDS. V SD bodo kljub nekaterih notranjim turbulencam in razpravam, zakaj ostajajo daleč od preboja bistveno čez prag desetih odstotkov, vztrajali s Tanjo Fajon, v stranki je opazen napor, da bi se v razpravah o načrtu za okrevanje v postpandemičnem času pozicionirali kot stranka z močnejšo vsebinsko hrbtenico. V Levici položaj Luke Mesca ni vprašljiv, preostali stranki, SAB in LMŠ, pa sta tako ali tako personalna projekta predsednikov, kar presega le njuno omembo v poimenovanju stranke.