Whitney Houston: Bila je preprosto - Glas!

Odraščati v osemdesetih in devetdesetih letih preteklega stoletja, je pomenilo tudi odraščati ob čarobnem glasu karizmatične ženske, ki je zaznamovala popularno glasbo tistega časa. Čist in oster kot kristal, mogočen in pretresljiv, z močjo, da ponese v višave. Whitney Houston je bila najmočnejši glas svoje generacije. Ob tem pa samosvoja in neponovljiva. Konec preteklega leta je svet pozdravil film, ki je ganil celo generacijo gledalcev. Kaj ganil, marsikoga je preprosto ponesel ... domov.

Whitney Houston je bila do zdaj že dvakrat osrednji lik velikih dokumentarnih filmskih projektov. Leta 2017 je Nick Broomfield režiral Whitney: Can I Be Me? Leto kasneje pa Kevin Macdonald Whitney. Izid obeh so pospremile pravne težave in pritiski njene družine. Zdaj je tukaj glasbena biografska drama I Wanna dance with Somebody, pripravljena po izrazito tradicionalnih scenarističnih merilih Anthonyja McCartena. Dobro odigrano, gledljivo in tekoče filmsko delo je dolgo zmernih sto štiriinštirideset minut. Brez škandaloznih vložkov, pretresljivih razkritij in brez velike možnosti, da bo kdo med še živečimi protagonisti poklical svojega odvetnika.

Njeno življenje ni bilo samo tragedija

Februarja bo minilo deset let od smrti ameriške pevke popa, soula, R&B-ja. Pevke, ki so ji preprosto rekli Glas. Omenjena dokumentarna filma pa nista bila edina z željo zapisati življenjsko zgodbo ikone tudi v svet filma. V desetih letih je bilo tovrstnih poizkusov že nekaj, a kot pravi scenarist, ki se podpisuje pod I Wanna dance with Somebody, so se vsi dosedanji projekti osredotočali zgolj na njene napake in za vsako ceno poskušali biti senzacionalistični. Čeprav ime Whitney Houston nosi tudi prizvok življenjske tragedije, to ne bi smelo biti edino, po čemer se je svet spominja. V biografskem filmu, ki mu brez težav lahko rečemo tudi glasbeni spektakel, so se, kolikor se je le dalo, pokušali temu izogniti.

V prvi vrsti sta film ustvarila omenjeni scenarist Anthony McCarten in režiserka Kasi Lemmons. A v sodelovanju z odgovorno varuhinjo zapuščine zvezdnice, njeno svakinjo Pat Houston ter glasbenim producentom Clivom Davisom, človekom, ki jo je odkril, po mnenju mnogih pa tudi izklesal v donosno zvezdo. "Res da sta Pat in Clive z nami tesno sodelovala, a to ne pomeni, da sta imela možnost cenzure ali avtorskih popravkov," je že med nastajanjem filma pojasnjeval McCarten. Scenarija nisem pisal zato, da bi se komu dobrikal, mu laskal. Že na začetku sem se držal načela, da javnost takoj prepozna laž ali prirejanje resnice."

Tudi režiserka filma Kasi Lemmons je prepričana, da so v filmu prizori iz pevkinega življenja, ki bodo v nekaterih ljudeh vzbudili nekaj neprijetnosti. "Najbolj naporno je bilo delo z osebami, ki so bile Whitney blizu. Njihovi spomini, čustva in pogled na preteklost so težko objektivni. Odobriti scenarij je eno, a pogledati film ... to je nekaj drugega," je za ameriške medije pomenljivo oznanila režiserka pred svetovno premiero filma.

In bolj ko se film bliža koncu, več mračnih in kontroverznih trenutkov spremljamo v življenjski zgodbi slavne Whitney. Čeprav filmski ustvarjalci pojasnjujejo, da je bil njihov namen narediti izdelek, ki bo slavil neponovljivo pevko, so določeni prizori zelo eksplicitni. Še vedno pa gledalec v zgodbi potuje na valovih vrhunske glasbo, od skladbe do skladbe in od dosežka do dosežka. Ob tem jim je bila v velikansko pomoč tudi sodobna zvočna tehnologija, ki glasbo predstavi veliko bolj dramatično, kot je bilo mogoče pred tremi desetletji, ko je zapela v Telesnem stražarju I Will Always Love You. Glasba v filmu zagrmi in pretrese.

"Ne bom pela črnsko in ne bom pela belo. Jaz pač znam peti," se v filmu razburi Houstonova in zapoje tako, da ljudje zajočejo. Glas v pesmih legendarne izvajalke je v filmu sinhroniziran in ustnice britanske igralke Naomi Ackie mu vzorno sledijo. Tudi režiserka je prepričana, da je mlada Britanka popolno odigrala vsak vdih in gib na odru. "Njo, Glas, je ustvarila otipljivo. Da, Naomi gledalca z lahkoto prepriča, da poje v živo."

Kdo to poje?

Naomi Ackie se je na vlogo pripravljala osem mesecev. Tridesetletna britanska igralka se je v tem času popolnoma posvetila Whitney in poskušala razumeti njena dejanja, preučiti okoliščine zvezdničinega življenja, izbrskati, kar se je dalo. Vse, da bi suvereno in mirno vstopila v njene čevlje, se odela v njene obleke, poskušala čutiti, kot je čutila ona. Ker se film sprehodi skozi večino življenjskih ločnic Houstonove, od dne, ko jo je odkril slavni glasbeni producent Clive Davis, skozi turbulentni odnos z očetom vse do razmišljanja o koncu pevske kariere, je želela biti predvsem čustveno pripravljena. A obstajal je še detajl, ki se mu ni mogla izogniti: Strah pred ameriškim naglasom. Rojena v severnem Londonu karibskim staršem, še kako dobro razume bistvo naglasa in pomena, s katerim ta zaznamuje osebo.

"To je prvič, da igram Američanko. In tukaj res nisem hotela razočarati. Zato sem poskušala vse mogoče: naročala sem hrano v "amerikanščini", snemala sem se in poslušala svojo izgovorjavo. Zadala sem si celo izziv, da v trenutku, ko bom stopila na ozemlje ZDA, govorim samo še z ameriškim naglasom." Seveda so ji ob tem pomagali trenerji govora - pa tudi raziskovanje korenin slavne pevke, ki so oblikovale tudi njen način izražanja. Ob tem pa se je na vsakem koraku ves čas srečevala z vprašanjem, ali bo tudi pela. Vprašati kaj takšnega, če vsaj malce pomisliš, res ni smiselno, saj kdo na tem svetu bi lahko pel v imenu ikone pop glasbe. Naomi, ki je pred leti zaslovela z vlogo Jannah v filmu Vojna zvezd: Vzpon Skywalkerja, je ob tem potrpežljivo odgovarjala, da ne, ne bo pela. Preprosto tehnično rečeno, glas Whitney Houston sinhronizira igralko, ko ta v filmu zapoje. A to še ne pomeni, da se ni intenzivno učila petja, saj se je le tako lahko približala občutkom, ki jih na odru doživi izvajalec.

Ti čevlji so zame preveliki!

"Tako rada sem jo oponašala in s tem zabavala svoje prijatelje," se Naomi Ackie spominja svoje mladosti, ko je bila predana oboževalka Whitney Houston in se je v dramski šoli na izpitu iz petja predstavila z legendarno uspešnico I Will Always Love You. "To je bil nastop, s katerim se res ne bi hvalila," se spominja danes, ko je dosegla nepredstavljivo - na velikem platnu predstavlja njo, eno in edino Whitney. Kot bi se vesolje poigralo z njenimi otroškimi sanjami in sestavilo popolno sliko. Londončanka pravi, da sta bili s sestro goreči oboževalki pevke, ki jo je svet poimenoval Glas. "Kot bi bila del najinega DNK v času odraščanja. Ves čas sva poslušali njeno glasbo, pogledali vse njene filme, občudovali, kako se v Pepelki spremeni v dobro vilo. Verjetno je občudovanje preskromen opis, če bi želela opisati, kako sva s sestro strmeli vanjo."

Po vsem tem si lahko samo predstavljamo, s kakšnimi občutki se je soočila tridesetletna igralka, ko je izvedela, da je vlogo Whitney Houston njena. Zdaj že pred več kot dvema letoma je Naomi dobila klic svojega agenta, ali bi se udeležila avdicije za biografski film o Whitney Houston. Njen prvi odziv je bil pritrdilen in radosten, dokler ni ugotovila, da ne gre za stransko vlogo v filmu, pač pa za vlogo nje, Whitney. "Ko sem to spoznala, sem bila zmedena. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem pristala na obisk avdicije, saj mi je v glavi odzvanjalo le: Ti čevlji so preveliki zate! Kaj lahko ponudim filmu, jaz dekle iz londonskega Walthamstowa? Kasneje so me nekako prepričali, naj vendarle grem na avdicijo," pravi, da je bil vsak naslednji korak nekoliko lažji, dokler ni štiri mesece kasneje izvedla, da je vloga njena.