Z glasgowskih ulic: Rešitev podnebne krize si kapital in politiki zamišljajo drugače kot ljudje na ulicah

Podnebna konferenca COP26 se je končala. Več kot 200 držav je sprejelo dogovor, ki poziva k odpravi subvencij za fosilna goriva, do konca leta 2023 pa naj bi države zaostrile cilje za zmanjšanje emisij do leta 2030. Državam v razvoju je bil obljubljen dialog namesto obljubljenega denarja za odpravo posledic podnebnih sprememb. A polne glasgowske ulice in protesti po vsem svetu kažejo, da med interesi ljudi in interesi kapitala zeva vrzel. Prisluhnili smo, kaj pravijo glasgowske ulice.

Pod nadzorom policije in groteskno zeleno

Na Centralno postajo v Glasgowu smo dan pred uradnim zaključkom prispeli z vlakom. Našo pozornost je takoj pritegnila zeleno okrašena postojanka, v notranjosti katere se je gnetla mladina in strmela v velik ekran. Šlo je za simulator vlaka podjetja Well delivery, ki je del železniške industrije. "Ljudi želimo motivirati, da bi uporabljali javni prevoz, še posebej vlake, ki so veliko bolj trajnostni kot pa avtomobili ali letala," je pojasnil Henry Duncan iz omenjenega podjetja. V boju proti podnebni krizi bi pomembno vlogo lahko odigrale tudi železnice, saj ljudem zagotavljajo mobilnost in trajnost hkrati, meni Duncan. Ljudje se vedno bolj zavedajo nevarnosti in pritiskajo na politike, potrebujemo znanstvenike, ki bodo z raziskavami pokazali okoljsko sprejemljivo pot, ter aktiviste, ki bodo pritiskali na politike, razmišlja sogovornik.

Tudi če ne bi vedeli, da v Glasgowu poteka COP26, bi to ugotovili že ob izstopu z vlaka in ob sprehodu po ulicah. Oglasni panoji, električni avtobusi, pingvini z napisi People make Glasgow greener, rastlinje na strehi (nekaterih) avtobusnih postajališč, jumbo plakati, na katerih različna podjetja trdijo, da so trajnostno usmerjena in da bomo z nakupom njihovih izdelkov ali uporabo storitev vplivali na zeleno prihodnost ... Predvsem pa ogromno policistov, na čisto vsakem križišču sta stala vsaj dva uniformiranca. Zakaj toliko, smo vprašali eno izmed policistk: "Samo zaradi konference." Za tujca, ki sprašuje za pot, so prijazni policisti sicer koristni. A tam so predvsem zato, da zatrejo morebitne incidente.

V četrtek zvečer smo se odpravili na večerjo v središču Glasgowa. Pub Time square je imel pred vhodom tablo, na kateri je pisalo, da ponujajo veganski jedilnik, posvečen COP26. Zadovoljno smo sedli in naročili ocvrt tofu z medeno hrenovo omako (med je sicer živalski produkt, a ne bomo dlakocepili). Bilo je okusno, a ni bilo videti, da je jedilnik pretirano priljubljen, saj so bile v vedno bolj polnem lokalu na mizah predvsem jedi iz ustaljene ponudbe. Natakarja smo pred odhodom vprašali, ali bo meni COP26 mogoče naročiti tudi naslednji teden. Dovolj zgovorna sta bila njegova pomenljiv nasmešek in odgovor: "Ne, mislim, da ne. To je zgolj zaradi konference. O tem ne odločam jaz." Okoljska ozaveščenost ima omejen rok trajanja, ki je pogojen s tržno nišo. Okoljski čut je v teh dveh tednih začutila večina podjetji v Glasgowu, saj so bili praktično vsi podjetniški oglasi na temo okolja. V izložbi knjigarne so izstopale knjige z naslovi Bosh! Kako živeti vegansko (ohranite planet in se počutite izjemno), Podnebne spremembe, kuharska knjiga Ena ponev, lonec, planet, Čiščenje zraka ... Intenzivno okoljsko oglaševanje je trajalo dva tedna, odgovornost za podnebno krizo pa (spet in vedno znova) preložena na potrošnike.

"Greenwashing" oziroma lažno komuniciranje okoljske odgovornosti je pogosto predvsem v razvitih državah, kjer je stopnja okoljske ozaveščenosti višja in povpraševanje po ekoloških izdelkih večje. Ne le na Škotskem, tudi v Angliji je bilo videti ogromno izdelkov, na katerih je pisalo, da so iz recikliranih materialov. Med drugim sta bili iz reciklirane plastike dve izmed vrečk, v katerih smo dobili PCR-test. Okoljsko sporno je recimo tudi to, da po eni strani imajo na letališču le plastenke iz reciklirane plastike, po drugi pa plastenko zavržemo, ko gremo skozi varnostni pregled, potem pa kupimo novo. Ob polnih policah z vnaprej pripravljeno hrano v embalaži, narezanih jabolkih v plastičnih vrečkah, kruhu, ki se dobi večinoma le zapakiran v plastični embalaži, Starbucksovi kavi, postreženi izključno v lončku za seboj, že ubitih jajcih v plastični posodici se "okoljska ozaveščenost" zdi - milo rečeno - groteskna.

S tehnologijo do trajnosti

Stojnic in okoljsko ozaveščenih postojank je bilo v škotskem mestecu ob našem obisku ogromno. Od takšnih, ki so jih postavile nevladne organizacije in lokalne skupnosti, do tistih, ki so jih imela podjetja. Na poti ob reki Clyde proti osrednjemu dogajanju smo naleteli na ograjeno območje, kjer je na veliko pisalo The substanable Glasgow landing. Območje je bilo namenjeno zainteresirani javnosti in udeležencem konference, ki jih želijo motivirati k bolj trajnostnim ukrepom. Podanih je več alternativnih rešitev: od vertikalnega kmetovanja, trajnostne proizvodnje energije, potovalnih rešitev in drugega. V času COP26 so se tukaj vrstili različni dogodki, od delavnic, panelnih razprav, predvajanj filmov, celo koncertov. Organizacija Vidi je obiskovalcem na osnovi tehnologije pripravila dve možni prihodnosti, prva bi bila možna, če bi ukrepali takoj, in druga, če ne bomo ukrepali. Ob tem so pripravili predloge, kaj lahko naredijo posamezniki in kaj organizacije, da bi preprečili prihodnost, kjer vlada opustošenje.

Naslednji prostor je opozarjal na problematiko prehranske industrije, ki je povezana z naraščanjem števila prebivalcev, dejstvom, da je bil že leta 2019 vsak deseti izpostavljen negotovosti glede hrane, agrokultura pa je tudi največji porabnik vode na svetu (potroši je kar 70 odstotkov). Alternativa prihodnosti je vertikalno kmetovanje, ki s tehnologijo ustvarja idealne okoliščine za gojenje, porabi manj vode, takšne kmetije pa je mogoče postaviti tudi v mestih, saj so grede postavljene ena nad drugo. Predstavljenih je bilo še več alternativ na različnih področjih življenja, tudi pri gradnji hiš.

Pet milijonov smrtnih žrtev letno

Že v četrtek popoldne smo pred glavnim vhodom na konferenco opazili nekaj protestniških akcij. Sedem aktivistov, pokritih z belimi rjuhami, je ležalo na tleh. Ker je to bil dan, ko se države Commonwealtha spominjajo žrtev prve svetovne vojne, je gibanje Extinction rebellion (ER), znano po miroljubnih protestih, izvedlo performans, s katerim so opozorili na številne smrtne žrtve podnebnih sprememb. Kot je povedala članica Kavi Cambiars, slednje že zdaj terjajo pet milijonov smrtnih žrtev letno, ob nadaljevanju takšnih politik pa jih bo še več. "Strašljivo se mi zdi, da dajejo politiki lobijem fosilnih goriv tako veliko moč," je dejala. Nekaj metrov naprej je bila skupina ER, ki je meditirala pred fotografijami ljudi iz tretjega sveta z zapisanimi sporočili. Kot je povedala Mikey Way, je pomembno dati glas tistim, na katere podnebne spremembe najbolj vplivajo. "Podnebje vpliva na vse sfere našega življenja in družbe. V našem gibanju verjamemo, da lahko sprejemaš pravilne odločitve, če zbereš skupino ljudi, ki je presek različnih delov družbe. Politiki prihajajo samo iz elit in ne slišijo drugih glasov." Glede prihodnosti Wayeva ni optimistična, a meni, da je pomembno, da so ljudje aktivni in si prizadevajo za spremembe.

Gibanje ER ne stremi k podajanju receptov in jasnih vizij prihodnosti, verjame namreč, da morajo slednje podati lokalni prebivalci. Še ena izmed aktivistk omenjenega gibanja Jo Maniscalco meni, da je ključ v gradnji lokalnih skupnosti in solidarnosti. Maniscalcova ni prepričana, da je podnebno pravičnost mogoče doseči v obstoječem družbeno-ekonomskem sistemu. Meni, da bi potrebovali elemente socialistične družbe: "Vsekakor se moramo nehati osredotočati na BDP. Morda pa potrebujemo revolucijo, ne vem."

Protestnica Alice Druitt: "Delegatom želim sporočiti, da si lokalno prebivalstvo želi sprememb v prid okolja. Mislim, da se bodo takšne konference morale ponavljati vsako leto, izvajanje ukrepov pa bi moralo biti pod strogim nadzorom. Države bi morale več vlagati v zelene tehnologije. Spodbuditi bi morali države, kot sta Kitajska in Indija, da se pridružijo in sprejmejo nov zeleni dogovor, ter zaposlovati na zelenih delovnih mestih. To, da ljudi prosimo, naj uporabljajo električne avtomobile, trošijo manj elektrike in pline, ne bo dovolj hitro prineslo sprememb." Druittova meni, da bi morali popolnoma prenehati uporabljati plastiko in namesto te izbrati materiale, ki jih lahko ponovno uporabljamo. Recikliranje ni rešitev, saj potroši preveč energije, je dejala. Prav tako moramo prenehati uporabljati fosilna goriva. Prepričana je, da zelenih tehnologij ne uvajamo dovolj hitro in učinkovito. "Rusija, recimo, veliko vlaga v vesoljsko tehnologijo, ki ni pretirano uporabna. Določiti bi morali prioritete," je sklenila.

Dobrine v lasti ljudi, ne korporacij

"Politiki dajo obljube, potem pa gredo nazaj v svoje pisarne in naredijo nasprotno. Tako kot naš predsednik Boris Johnson," sta dejali starejši ekosocialistki Elisabeth Ewens in Dorothy Willson. "Kapitalizem ne deluje, ker ne moremo imeti neomejene ekonomske rasti. Meniva, da bi najbolje deloval socializem, za kar pa potrebujemo revolucijo," sta razložili. Willsonova, sicer članica stranke zelenih, glede prihodnosti ni optimistična, saj se neprestano sooča s tem, da so prioriteta druge politične opcije. Ewensova pa poudarja, da je med delavskimi pravicami in bojem za podnebje pomembna povezava: "Ljudje se nam morajo priključiti. Tisti, ki opravljajo službe, odvisne od nafte in plina, morajo imeti alternativo."

Odločevalci bi morali misliti dolgoročno, njihovi cilji pa bi morali biti zastavljeni bližje v prihodnosti, je prepričan mladi član zelenih Albie Mayo, ki je se je v Glasgow pripeljal iz Manchestra. "Zdaj se na podnebno krizo gleda skozi oči Evrope in Amerike, pozablja pa se na najbolj ogrožene," razmišlja. "Menim, da bi morali ponovno premisliti o našem pogledu na ekonomski sistem. Kapitalizem se ne bo mogel nadaljevati. Planet ima omejene vire in ti služijo kapitalu. Potrebujemo industrijsko revolucijo, potem pa ekosocializem. Ne smemo pozabiti tudi na delovna mesta, ki jih bo treba ukiniti. Dobra alternativa se mi zdi ekonomija ameriškega krofa, ki upošteva socialne in okoljske elemente. "Podnebne pravičnosti ni brez socialne pravičnosti," je jasen Mayo. Podnebne spremembe vplivajo na naše zdravje in tudi na ekonomsko plat. Dobrine bi morale pripadati ljudem in ne korporacijam. Preferira volilno pot, sam je član zelenih. "A v praksi je veliko lažje reči, da je sprememba sistema mogoča na volitvah. Najti moramo način, kako bi ustavili sodelovanje s tistimi, ki gledajo skozi oči kapitala in jih ne zanima skrb za okolje in ljudi. Zgraditi moramo sistem, ki bo temeljil na tem, kar potrebujemo, in ne na tem, kaj hočemo," je razpravljal Mayo. Meni, da bi morali več odločitev sprejemati na referendumih, upanje vidi tudi v zbiranju ljudi, a ta bi morala biti pogostejša, oblikovati pa bi morala tudi jasnejši načrt s cilji.

Sporočila iz prve roke: gre za življenje in smrt

Sporočilo, ki smo ga slišali od čisto vseh sogovornikov na glasgowskih ulicah, bi lahko strnili takole: "Ne trudite se dovolj za ustavitev okoljske krize, želimo dejanja in ne besed. Ukrepati moramo hitro, sicer bo planet zgorel." Ljudje iz celega sveta so se tako združili in oblikovali Koalicijo COP26. To široko civilno gibanje združuje številne okoljske in progresivne nevladne organizacije, sindikate, lokalne skupnosti, mladinske in verske organizacije, mreže za migrantsko in rasno pravičnost, feministična in gibanja LGBTQIA+. Ne gre zgolj za nasprotovanje določenim politikam, podnebna koalicija razmišlja tudi širše in podaja rešitve onkraj kapitalističnega sistema. V kratkem videoposnetku ob zaključku konference so tako dejali, da pogajanja na COP26 niso prinesla potrebnih rešitev, a je gibanje za podnebno pravičnost pridobilo moč in solidarnost: "Podnebna pravičnost pomeni boj za pravice migrantov, ras, spolov, skupnosti LGBTQIA+, pomeni dekolonializacijo, dostopnost in delavsko samoupravljanje. Smo močnejši, bolj izobraženi in povezani, kot smo bili kadarkoli. Še naprej se bomo upirali, gradili globalno solidarnost in se organizirali odspodaj navzgor. Podnebna pravičnost bo pomenila kolektivno osvoboditev. Čas je za dejanja."

Da ne gre zgolj za prazne parole brez vizij, je bilo čutiti v protestniških govorih v petek, uradno zadnji dan konference. Govorili so aktivisti iz vsega sveta, pri čemer je bilo največ tistih, na katere podnebna kriza najbolj vpliva - torej iz držav globalnega juga. Držav, kjer aktiviste zapirajo in ubijajo, kjer vlada vojska, kjer ljudje umirajo zaradi naravnih katastrof, kjer segrevanje ozračja močno vpliva in so se prisiljeni izseljevati, kjer nimajo pitne vode, kjer otroci zaradi podnebnih sprememb zapuščajo šole, kjer ne smejo govoriti svojega jezika in izražati lastne volje. Zakaj govorimo o ukrepih čez pet ali deset let, če je podnebna kriza že danes in tukaj, zakaj govorimo o ekstremnih vremenskih razmerah, če pa gre v resnici za kontinuirano in zgodovinsko izkoriščanje globalnega severa s strani j***** kolonialistov, ki sedijo tam notri in odločajo o naši usodi, je v govoru vpila filipinska aktivistka Mitzi Jonelle Tan iz vodilnega okoljskega gibanja mladih Petki za prihodnost. Gre za življenje in smrt. Protestniki stavijo na edino alternativo, ki lahko prinese pravičnejši svet in ustavi podnebne spremembe - množično politizacijo. COP26 je le še ena v vrsti podnebnih konferenc, ki so se izkazale kot neuspešne, a podnebna pravičnost je to, kar je prinesla podnebna koalicija: solidarnostno gibanje ljudi iz celega sveta, ki se borijo z ramo ob rami. Bo okoljskemu gibanju mladih uspelo oblikovati dovolj močno alternativno?