Z(a)veze v dobrem in slabem: Dvojina je ena večjih umetnosti v življenju

Poroka je med najglobljimi, najbolj ganljivimi trenutki, po čustveni intenziteti jo v intimnih odnosih prekosi kvečjemu rojstvo otroka. Zaobljuba najdražjemu je vsaj v principu ena najbolj iskrenih izrekov predanosti, bližine in zavezanosti k partnerju, k skupnemu življenju. Izrekamo jo v prepričanju, da bo edinstvena in neponovljiva, da je izraz sreče in vodi k sreči - vsi pogoji preteklosti, sedanjosti, kaj šele prihodnosti so ob poročnem obredu nepomembni in jih začasno tako rekoč ni. Sam partnerski odnos, zakonska zveza, jasno, ni zgolj romantična, v realnem je vse prej kot to. Zlasti z leti prinaša partnerjema različna obdobja in preizkušnje, ki jih je mogoče prebroditi, ne pa nujno; če pa, je to na isti osnovi, ki je sploh spodbudila poroko in nato zakon - iz ljubezni. Iz imeti rad izhaja vse drugo, ki omogoča ohranjanje zakona - a pozneje morda niti to ni več nujno dovolj.
Pari se znova za spoznanje več poročajo, v povprečju pri nekoliko višji starosti kot v preteklosti, a število porok vseeno narašča. Poroke so danes lahko tudi pravi spektakli, skrbno načrtovani in organizirani, pogosto tudi zelo razkošni dogodki, ki po eni strani ohranjajo konvencionalne navade, po drugi strani pa od njih odstopajo - slonijo na posebnem, izrednem, nepozabnem, individualiziranem. Zato cena poroke, če je proračunom parov in njihovih družin dosegljiva, lahko tudi presega dejanske zmožnosti. Kako in zakaj se sploh poročiti ali zakaj ne - kaj nam pomeni sklenitev zakonske zveze, ali poroka lahko že sama po sebi poglablja intimni odnos ali ga na nek način (za)varuje, utrjuje, daje zagotovila za trajanje, kot si ga predstavljamo, ko si nadenemo poročna prstana? Bo privolitev tega dne res za vedno - v dobrem in slabem? Bo sklenjena dvojina ohranjena tudi pod skupno streho, potem ko se partnerja odločita za otroke in sploh potem, ko otroci že odrastejo? Živeti v dvoje složno, si pripadati in si biti zvest, znati biti v dvoje in dovolj samostojen hkrati, je ena večjih umetnosti v življenju - napisanih pravil za uspešnost zveze bodisi v zakonski bodisi v zunajzakonski zvezi pač ni.

Poroka sama po sebi ni nujna, a je nadgradnja zveze

Ana Pisar Čivčić, ki si je drugi priimek nadela ob poroki junija letos - v prehodu v svoje 29. leto starosti pet let prej, kot se v Sloveniji po zadnji statistiki v povprečju poročajo ženske -, si je od nekdaj predstavljala, da se bo z ljubljenim poročila. Želela se je poročiti doma, na Zelenem Bregu nad Ravnami na Koroškem, v domačem sadovnjaku. Lepšega, bolj romantičnega prostora za poročni obred si ne bi mogla zamišljati, pravi. V sedanjih časih, ko se poroke doma na kmetijah, ob skednjih in kozolcih oziroma v naravi nasploh znova uveljavljajo, taka poroka niti ni več neobičajna; deloma je tudi del trenda odstopanja od konvencionalnega, ki prodira. Čeprav prošnja za poroko zunaj uradnih prostorov na upravno enoto ni nujno kar avtomatično odobrena, sploh pa ni brez znatnih stroškov. Lep zgled za zakon in poroko, ki jo Ana Pisar Čivčić vidi predvsem kot nadgradnjo zveze, sta ji bila starša. Ljubeča družina je nasploh pogost vzgib, ki spodbudi poroko otrok, ko ti odrastejo, podobno kot po drugi strani marsikoga odvrne ločitev staršev, po kateri si potomci nemalokrat zaprisežejo, da se sami nikoli ne bodo poročili.

Poroka kot logični cerkveni zakrament, zakon kot biznis

Po drugi strani se je cerkvena poroka, ki je tudi nekakšno logično sosledje prejšnjih zakramentov, od krsta, obhajila in birme, zdela samoumevna in tudi del tradicije, ki se vsekakor upošteva, Andražu Lečniku z Raven. Pomembno zanj je bilo tudi, da je lahko izbral župnika, ki ga pozna in za katerega si je želel, da ga poroči, da je torej vstopil v formalizirani partnerski odnos ob nekom, do katerega je imel spoštljiv odnos in ki je imel nekoliko bolj oseben odnos tudi do njiju. Da te poroči nekdo, ki ga spoštuješ, ceniš, je zelo pomemben vidik, razmišlja 32- letni Andraž Lečnik z Raven, ki se je s soprogo Nejo na ravenskem gradu poročil septembra. Po obredu sta slavje nadaljevala v gostilni v Dravogradu, torej prav tako na tradicionalen način, z veliko gostijo. Vprašanje, ki se odpre ob poroki, je tudi priimek zakoncev - Ana Pisar Čivčić je ocenjevala za pomembno, da obdrži svoj dekliški priimek in sprejme še moževega, Andražu Lečniku pa se je zdelo ključno, da žena sprejme samo njegov priimek in opusti svojega. "Morda je to gledanje tradicionalno, a zdelo se mi je pomembno, neki predpogoj, deloma znak pripadnosti, identitete, ne pa tudi neke posesivnosti, na to gledam tako tudi z vidika otrok," opisuje Andraž. Morda je nekoč veljala že za staromodno, a danes se poroka vrača ravno s prepletom tradicije in sodobnega - po stari navadi kot znak spoštovanja in upoštevanja tradicije je zato šel Andraž za hčerkino roko prosit Nejinega očeta.

Poroka ni zagotovilo za dober odnos in ne reši slabega

Poroka seveda ni merilo kakovosti odnosa niti sama po sebi nujno ne pomeni večje zavezanosti partnerju, sploh če se pari poročijo relativno zgodaj, ko je odnos še svež, ko ga poganja le zaljubljenost in si oba dejansko predstavljata, da je edina možna izbira prav partner, s katerim se v tistem trenutku odločiš živeti. Z leti, z rutino potem ne teče vedno po pričakovanjih, sledijo konflikti, krize, boljši in slabši časi - vse to je dinamika zvez, v katerih pogosto ne manjka turbulenc, ki so ali pa niso obvladljive. Triinštiridesetletna Bojana Jug, ki z družino živi v Mariboru - nedavno so se preselili v novo hišo - si denimo nikdar ni želela "bele poroke". "Poroka mi nikoli ni nič predstavljala, odvračala me je že sama misel na ceremonial. Ne predstavljam si, da bi šla v to, sploh ne na način, kot se nekateri po celo leto pripravljajo na poroko, načrtujejo in organizirajo in delajo velike zgodbe. Če bi se že poročila, potem ko sva v razmerju že od leta 2003 in imava družino, bi to bilo v zelo ozkem krogu; da bi tudi uradno lahko rekla mož, kot partnerja zdaj v vsakem primeru imenujem. A to zdaj ni ravno verjetno, ne vidim nobene dodane vrednosti, in s tem se strinjava oba. Če imava družino - dva otroka - skupno stanovanje, potem poroka sama po sebi nič ne pomeni. Prioritetno sem se sicer sama v obdobju, ko se ljudje navadno poročajo, dolgo ukvarjala z iskanjem službe, z zaposlitvijo, prekvalifikacijami in tako naprej, da bi si lahko zagotovila preživetje, skratka, vse to sem v tistem obdobju nato rešila sama," pripoveduje Bojana.

Skupaj za vedno - ko par proslavi zlato poroko

V februarju, mesecu, v katerem se po zadnjih statističnih podatkih poroči najmanj parov, pa sta se pred skoraj 56 leti poročila Mojca in Ivan Slatinek. Prešeren kulturni praznik je bil, obvezna pa cerkvena poroka, pripovedujeta zakonca iz Črne na Koroškem. Po tradiciji je v tistih časih partnerstvo moralo prerasti v zakonsko zvezo, "na koruzi" ni bilo primerno živeti, sploh če se je že zgodaj v zvezi rodil otrok. Sledila sta torej utečenemu načinu, po katerem so veliko dali na uveljavljene družbene norme in "spodobnost". To so bili povsem drugačni časi od današnjih, ugotavljata sogovornika in sprejemata spremembe, čeprav sama še naprej živita z utečenimi vrednotami in prepričanji.