ZDA pred odločitvijo: Kaj čaka svet po ameriških volitvah

Ameriške volitve niso zgolj medijski spektakel za ameriško in svetovno javnost. Čeprav na izid teh volitev nimamo prav nobenega vpliva, pa njihov rezultat ne vpliva samo na način in kvaliteto življenja Američanov, temveč bolj ali manj na vse zemljane. ZDA so globalna velesila, resda ne več edina, a vsekakor še vedno največja in najvplivnejša. Politika vsakršne ameriške administracije vpliva na stanje gospodarstva v svetu, tudi na stanje razvoja demokracije, predvsem pa na stabilnost mednarodne skupnosti in posledično bolj ali manj na vsako državo.

Pred štirimi leti (volitve 2016) najprej nismo verjeli, da bo Donald Trump dobil nominacijo za republikanskega predsedniškega kandidata. Zatem smo bili skorajda prepričani, da v tekmi s Hillary Clinton ne do dobil predsedniške tekme. In končno, po njegovi volilni zmagi, čeprav zelo tesni, smo verjeli, da bo Trump kot predsednik drugačen, boljši, kot pa so napovedovali njegove izjave in obnašanje v predsedniški kampanji. Štiri leta kasneje (volitve 2020) je drugače: vemo, kako Trump razmišlja in deluje, vemo, da je nepredvidljiv ter da zna biti v komunikaciji (tudi mednarodni) nespodoben in nespoštljiv, vemo, da lahko ponovno zmaga na volitvah, in lahko verjamemo, da se niti Trump osebno niti njegove politike v drugem mandatu ne bi spremenili. Videli bi zgolj še več istega. In če sprejmemo tezo, da so bila minula štiri leta Trumpovega predsedovanja slaba za stabilnost liberalne svetovne ureditve, lahko tudi pritrdimo trditvi, da so tokratne ameriške volitve ene najpomembnejših doslej.

Razstavljanje brez zamenjave

V očeh Evropejca - in še marsikoga drugega - je Trumpova zapuščina slaba, za prihodnost skrb vzbujajoča. Pospešil je razstavljanje institucionalne povojne mednarodne ureditve kakor tudi pravil, ki urejajo ta svet, ne da bi za to ponudil kakršenkoli nadomestek oziroma zamenjavo. Mednarodne organizacije vidi kot vir omejevanja ameriške moči, ne pa sodelovanja. S svojo politiko Najprej Amerika ("America First") je v osnovi umaknil ZDA iz procesov globalnega soupravljanja sveta, s čimer je povzročil nastajanje geostrateškega vakuuma, ki vodi k povečani nestabilnosti in nepredvidljivosti v pogojih vse bolj povezane globalne skupnosti ter pojave novih globalnih akterjev, zlasti Kitajske.

Odrekel se je svojim zaveznikom in sploh ideji o nujnosti ustvarjanja zavezništev in partnerstev pri reševanju skupnih, globalnih izzivov in problemov. Zavezništva, ki temeljijo na skupnih ali vsaj na deljenih vrednotah, ne samo na skupnih interesih, za Trumpa niso več pomembna. Zato je postala negotova tudi usoda Nata in čezatlantskih odnosov nasploh. Povrh vsega je Trump v minulih štirih letih razgradil in razvrednotil celoten ameriški zunanjepolitični aparat. Deprofesionalizacija State Departmenta, osnovnega instrumenta ameriške zunanje politike, je dosegla najnižjo raven v ameriški zgodovini. Kreativna diplomacija, ki velja za enega od stebrov stabilne mednarodne skupnosti, je v coni popolne marginalizacije, ali kot pravi Trump - zgolj vir globoke države.

Trumpovo politiko bodo podprli

Vse to ne ogroža zgolj ugleda ZDA v svetu, temveč tudi njihove interese, če seveda želijo ostati pomembna velesila, ki sooblikuje in soupravlja ta svet. In na to v ZDA opozarjajo že mnogi republikanci, celo neokonservativci, kot je na primer John Bolton, nekdanji Trumpov svetovalec za nacionalno varnost. To je tisti Bolton, ki je bil med vodilnimi podporniki vojne v Iraku in ki je svoj odnos do multilateralizma in OZN izpovedoval z izjavami, da bi bilo najbolje porušiti nekaj zgornjih nadstropij OZN. Ta isti Bolton je zapustil Trumpa, ne zato, ker se slednji ne bi zavzemal za konservativno zunanjepolitično agendo, temveč zato, ker jo je uresničeval na način, ki je škodljiv interesom ZDA, pri čemer je vse podrejal osebnemu cilju, kako ohraniti oblast še v drugem predsedniškem mandatu.

V očeh povprečnega Američana pa Trumpova zapuščina ni tako enoznačna. Precej Američanov (60 %) meni, da naj ZDA gledajo predvsem nase in ne na svet, podpirajo zviševanje carin (kot obliko zaščite domačih delovnih mest), nasprotujejo pošiljanju svojih vojakov v tuje vojne in tudi k zaveznikom, ki da jih ZDA že predolgo subvencionirajo. In tu se interes povprečnega Američana za zunanjo politiko bolj ali manj konča. Treba je namreč vedeti, da je za Američane najpomembnejša kvaliteta njihovega življenja, to pa zagotavlja predvsem delo, zaposlitev. Zato za mnoge Američane ostaja Trumpova politika Najprej Amerika sprejemljiva in jo bodo na volitvah tudi podprli.

Odmik od (so)upravljanja globalnih zadev

V svojih predvolilnih nastopih Trump z zunanjepolitičnega vidika ne obljublja nič novega. V primeru njegove zmage lahko pričakujemo nadaljevanje njegove politike, ki pomeni predvsem nadaljnje oddaljevanje od zaveznikov in soupravljanja globalnih zadev. Takšna zunanja politika se že spogleduje s politiko izolacionizma, ki je sicer manj verjetna, a v ameriškem političnem prostoru nekako vedno prisotna, kot pridih grožnje, a tudi realnosti. Verjetnejše je nadaljevanje njegove transakcijske (daj-dam) zunanje politike, ki pa bi lahko delovala bolj agresivno pri zasledovanju lastnih interesov.

In kaj ponuja demokratski predsedniški kandidat Joseph Biden oziroma kaj lahko od njega pričakujemo v primeru zmage na volitvah. Obljublja predvsem tisto, kar je največja slabost Trumpa in nevarnost za mednarodno skupnost: obnovitev zavezništev in ponovno mobilizacijo za kolektivne akcije pri soočanju z globalnimi grožnjami ter vrnitev k učinkoviti diplomaciji kot glavnemu instrumentu ameriške moči. Obljublja obrambo liberalne svetovne ureditve in krepitev demokracije doma in v svetu. Izpostavlja pomen vrednot in zavezništva vrednot. Tako vidi tudi Nato, ki ga postavlja v središče ameriške nacionalne varnosti in kot steber liberalne demokracije. Zaveda se tudi globalne soodgovornosti, zato obljublja ponoven pristop k pariškemu podnebnemu dogovoru, kakor tudi reaktiviranje članstva v mednarodnih organizacijah. Biden je liberalni atlanticist, globalist, ki razume soodvisnost sveta in pomen zavezništev, zato je verjeti, da se bo podal na pot preoblikovanja ameriške zunanje politike in vračanja ZDA v čas, ko so te bile nedvomni lider liberalnega sveta. Odgovor na vprašanje, ali bi pri tem uspel, pa ni enoznačen, še manj samoumeven.

Kako to počne?

Zgodovinsko gledano, so mnogo tistega, kar je počela Trumpova administracija, počele že druge ameriške administracije (zunanjetrgovinski protekcionizem, uvajanje enostranskih carin, prevlada vojske nad diplomacijo, koalicije voljnih, selektivno sprejemanje pravil mednarodnega prava, marginalizacija mednarodnih organizacij). Bistvena razlika pri tem torej ni bila, kaj počne ameriška politika, ampak kako to počne. In Trump to počne izredno nespretno, nepremišljeno in nepredvidljivo.

Od Bidna zagotovo lahko pričakujemo drugačen stil predsedovanja. Lahko pričakujemo tudi preoblikovanje ameriške zunanje politike, vprašanje pa je, kakšne bodo te spremembe. Veliko tega, kar je počel Trump in kar so počele mnoge prejšnje administracije, bo morala početi tudi Bidenova administracija, saj bo tudi njegova naloga, kot je naloga vsakršnega ameriškega predsednika, ščititi ameriške interese in ameriški način življenja. Vendar je verjeti, da bo pri tem bolj inkluziven, kooperativen in seveda bolj diplomatski. Bidnova zunanja politika pa ne bo preprost povratek v čas Obamove zunanje politike, pa čeprav v svojih javnih izjavah daje tak vtis. Znašli smo se namreč v okoliščinah vse bolj izrazite nefunkcionalnosti obstoječe liberalne ureditve, zaradi česar zgolj vrnitev v stare okvire ameriške zunanje politike ne bo dovolj.

Benevolenten imperij

Vse od prve svetovne vojne se je krepila moč ZDA v svetu, da bi po drugi svetovni vojni postala najpomembnejša velesila, po padcu berlinskega zidu pa globalna mega sila, tako rekoč brez omejitev njeni moči. Pa vendar so ZDA v vseh teh obdobjih izkazovale sposobnost samoomejevanja in benevolentnosti/dobrohotnosti. Tako je bilo po koncu druge svetovne vojne, ko so bile ZDA glavni arhitekt povojne liberalne mednarodne ureditve in so na višku njene moči na primer s sestavo Varnostnega sveta OZN in možnostjo uporabe veta vseh njegovih pet stalnih članic pristale na omejevanje svoje moči. Tako je bilo tudi po koncu hladne vojne, ko so ZDA ostale edina in glavna velesila, česar pa niso izkoristile za preurejanje sveta, temveč za krepitev obstoječe liberalne ureditve. Takrat se je ZDA tudi prijelo ime, da so benevolenten imperij.

Dobrohotnosti ZDA pri globalni politiki pri tem ne gre razumeti kot moralno kategorijo, ki bi jo lahko preprosto vključili v nabor vrednot liberalne demokracije. Gre bolj za to, da je stopnja ameriške dobrohotnosti, ki je sicer nujna sestavina liberalne ureditve, sorazmerna stopnji sozvočja takšne ureditve z ameriškimi interesi. In tudi Biden se takšnim omejitvam lastne dobrohotnosti ne bo mogel odpovedati. Tako bi bilo naivno pričakovati, da se bodo z Bidnom preprosto vrnili zlati časi Nata in čezatlantske enotnosti. Tudi vrnitev ZDA k pariškemu podnebnemu sporazumu ali k iranskemu dogovoru o omejevanju njegovega jedrskega orožja, kar Biden sicer najavlja, ne bo tako preprosta. Zelo verjetno bo šlo za nadgrajevanje ali "osveževanje" (kot se v diplomatskem jeziku poimenujejo včasih tudi korenite spremembe) raznih mednarodnih sporazumov in dogovorov kot posledica spremenjenih mednarodnih okoliščin. To velja tudi za številne večstranske trgovinske sporazume. Negativni učinki globalizacije, ki se kažejo tudi v izgubi številnih domačih delovnih mest, so očitni in pomembni, zlasti za ameriške volivce. To sta spregledala predsednik Obama kot tudi predsedniška kandidatka Hillary Clinton pred štirimi leti. Na tem vprašanju, s sloganom Najprej Amerika, je Trump takrat dobil volitve. Zato je pričakovati, da Biden ne bo ponovil napake svojih demokratskih predhodnikov in bo v eni ali drugi obliki nadaljeval ameriško protekcionistično politiko. Ne nazadnje ponuja podoben volilni slogan Narejeno v Ameriki. Za takšno zunanjo politiko bodo potrebna okrepljena stara zavezništva pa tudi iskanje novih koalicij, kot je ideja o D-10 (demokratičnih 10), ki naj bi poleg obstoječih članic skupine G-7 vključevale še Indijo, Avstralijo in Južno Korejo. Bidnova zunanja politika torej ne bo preprosto vrnitev v stare čase, ampak bo šlo bolj za neko obliko politike liberalnega internacionalizma s prožno benevolentnostjo. Izziv takšne politike bo vsakokratno določanje tanke meje med interesi ZDA in interesi globalne skupnosti.

Kaj lahko stori EU?

Dejstvo je, da je v času Trumpovega prvega mandata zaupanje Evropejcev do ZDA močno omajano. Očitna in upravičena je tudi bojazen EU, da bi v primeru ponovne Trumpove zmage lahko prišlo do nepopravljive škode v čezatlantskih odnosih. Razrešitev te dileme seveda ni v rokah Evropejcev, temveč ameriških volivcev, oziroma bolje rečeno, z njihove strani pooblaščenih elektorjev, katerih odločanje o zmagovalcu volitev bo v pogojih globoke družbene razklanosti lahko razpeto med potrditvijo trdoživosti ameriške demokracije in negotovostjo možne ustavne krize.

Ni mnogo tistega, kar EU lahko stori v primeru ponovne volilne zmage Donalda Trumpa. Je pa precej tega, na kar se EU lahko pripravi v primeru zmage Josepha Bidna. Predvsem pa EU ne bi smela ponoviti napake izpred enajstih let, ko je na volitvah zmagal Barack Obama, ki je že v svojih predvolilnih nastopih napovedoval zunanjo politiko, ki je bila v tesnem soozvočju z evropsko (zlasti v primerjavi s prejšnjo politiko Busha mlajšega), pa ga EU ni odločneje podprla pri njegovih začetnih pobudah za boljši in varnejši svet. EU bo morala postati samozavestnejša in učinkovitejša globalna sila, zapustiti pa bo morala tudi okope antiamerikanizma in se z več politične energije in poguma posvetiti iskanju poti za krepitev čezatlantskega zavezništva.

Podobno velja za Slovenijo, za njeno politično elito, tako desnega kot levega političnega pola, tako tisto na oblasti kot tisto v opoziciji. Odnosi z ZDA so namreč preveč pomembni, da bi bili utemeljeni zgolj na ideoloških premisah vsakršne vlade.