Antony van Leeuwenhoek je bil nenavaden znanstvenik. Trgovec iz Delfta na Nizozemskem iz družine trgovcev ni imel bogastva, ni bil deležen višje izobrazbe ali univerzitetne diplome in ni poznal nobenega drugega jezika razen svoje materne nizozemščine. Med znanstveniki in intelektualno mladino 17. stoletja je bila znanost rezervirana za višje sloje in načeloma bi ga popolnoma izključili iz znanstvene skupnosti njegovega časa. A kljub vsem pomanjkljivostim je Leeuwenhoeku s spretnostjo, marljivostjo, neskončno radovednostjo in odprtim umom uspelo narediti nekaj najpomembnejših odkritij v zgodovini biologije. On je bil tisti, ki je odkril bakterije, prostoživeče in parazitske mikroskopske protiste, semenčice, krvne celice in še marsikaj. Njegove raziskave so znanstvenikom odprle cel svet mikroskopskega življenja.
"Pripovedujem le pravljice o malih živalih"
Leeuwenhoek se je rodil v Delftu 24. oktobra 1632. Njegov oče je izdeloval košare, medtem ko je bila družina njegove matere pivovarska. Posloval je kot trgovec s tkaninami; delal je kot zemljemerec, ocenjevalec vina in kot nižji mestni uradnik. Antony van Leeuwenhoek se je naučil brusiti leče, izdelal je preproste mikroskope in začel z njimi opazovati. Najverjetneje ga je za mikroskopijo navdušil izvod ilustrirane knjige Roberta Hooka Micrographia, ki je prikazoval Hookova lastna opazovanja z mikroskopom. A čeprav je Leeuwenhoek črpal iz Hookovega dela, je oblikovanje mikroskopa popeljal na nove ravni sofisticiranosti. Kot trgovec je s preprostim mikroskopom pregledoval blago, kot znanstvenik je začel eksperimentirati z novimi načini brušenja leč, da bi izboljšal njihovo optično kakovost. Skupno je izbrusil približno 550 leč, od katerih so nekatere imele linearno povečavo 500 in ločljivost milijoninke palca - za tiste čase osupljiv dosežek.
Leeuwenhoek je te dosežke podrobno opisal v skoraj 200 pismih Kraljevemu društvu v Londonu, kjer jih je potrdil nihče drug kot Robert Hook. A ni šlo vseskozi tako lahko. Znanstvenika brez pravega zaledja in z osupljivimi odkritji so sodobniki tudi zasmehovali. Ali kot je Leeuwenhoek zapisal Hooku nekaj let pozneje: "Trpim zaradi številnih protislovij in pogosto slišim reči, da pripovedujem le pravljice o malih živalih." Nevidni svet malih živali je bil tako raznovrsten kot deževni gozd ali koralni greben, vendar ga ni mogel videti nihče drug kot Leeuwenhoek. Ni čudno, da so kolegi dvomili. "Leta 1675 sem odkril živa bitja v deževnici, ki je le nekaj dni stala v novem lončenem loncu, steklasto pihana znotraj. To me je vabilo, da sem z veliko pozornostjo opazoval to vodo, zlasti tiste male živali, ki se mi zdijo desettisočkrat manjše kot tiste, ki jih predstavlja gospod Swamerdam (nizozemski mikroskopist in zoolog) in jih imenuje vodne bolhe ali vodne uši, ki jih je v vodi mogoče zaznati s prostim očesom." Preprost jezik njegovega pisanja, pa tudi nekonvencionalne metode, ko je denimo ljudem naročal morsko vodo, ko so šli na morje, so sprožili nadaljnje posmehe. A znanost ni mogla prav dolgo mižati, Leeuwenhoek je prestopil prag novega sveta.
Vsa ta živa bitja!
Ves čas je izpopolnjeval ter brusil leče in rezultat vsega tega dela je bil preprost ročni mikroskop z eno lečo. Preparat je bil nameščen na vrhu kazalca, nad katerim je ležala konveksna leča, pritrjena na kovinsko držalo. Vzorec so nato pogledali skozi luknjo na drugi strani mikroskopa in ga fokusirali z vijakom. Morda je bil njegov najbolj znan poskus leta 1674, ko je opazoval jezersko vodo: "Zdaj sem zelo jasno videl, da so bile to majhne jegulje ali črvi, ki so ležali stisnjeni skupaj in se zvijali, kot da bi s prostim očesom videli cel kup majhnih jegulj in vode, pri čemer se jegulje zvijajo ena med drugo; in zdelo se je, da je vsa voda živa. To je bilo zame med vsemi čudesi, ki sem jih odkril v naravi, najbolj čudovito od vseh; in moram reči, da mi še vedno ni prišel pred oči noben bolj prijeten prizor, videti vsa ta živa bitja v kapljici vode, kako se premikajo med seboj, pri čemer ima vsako svoje lastno gibanje."
Odkril je bakterije in prislužil si je naziv oče mikroskopa. Zanimivo je, da je trajalo do leta 1839, skoraj dvesto let, preden so bile celice končno priznane kot osnovne enote življenja.
Od svetlobe do elektronov
Tudi mikroskopija je prav napredovala šele v 19. stoletju, leta 1830 je Joseph Lister rešil problem sferične aberacije (svetloba se upogne pod različnimi koti, odvisno od tega, kje zadene lečo), leta 1863 je eden od številnih novih proizvajalcev mikroskopov, podjetje Ernsta Leitza, rešilo mehansko težavo menjevanja povečav z uvedbo prve vrtljive kupole z nič manj kot petimi objektivi. Nadaljnji razvoj mikroskopov pripada podjetju Zeiss, kjer so v veliki meri zaslužni za podobo današnjega svetlobnega mikroskopa.
A do fotografije virusa je človeštvo prišlo šele z razvojem elektronskega mikroskopa, ki je zaobšel slabosti svetlobe, največja zmogljivost svetlobnega mikroskopa je 500- do 1000-kratna povečava, ločljivost pa do 0,2 mikrometra. Žarek elektronov, ki ga prežarčimo skozi vzorec, je bistveno učinkovitejši. Dvajseto stoletje je bilo tako posvečeno elektronski mikroskopiji, kjer sta vajeti v roke vzeli podjetji Zeiss in Leitz.
