Živeti v laži

Vemo, da lažejo.

Oni vedo, da lažejo.

Oni vedo, da vemo, da lažejo,

Mi vemo, da oni vedo, da mi vemo, da lažejo,

Pa še zmeraj lažejo.

(Aleksander Solženicin)

Takole je, v svojem času o režimu nekdanje Sovjetske zveze, menil takratni disident Solženicin. Najlepša hvala za te besede. Več kot očitno so ga preživele in jih lahko uporabimo, ne da bi ponovno izumljali toplo vodo. O čem govorim? O naši politiki in njihovem sredstvu za manipulacijo, uradno stroko, ki vodi politiko spopada z epidemijo.

Nekje v aprilu ali na začetku maja se je pojavila dilema, kako se spopasti z epidemijo. Takrat je laž vstopila v slepo ulico, iz katere očitno izhod ne bo preprost. Takrat se je pojavila dilema, kako se lotiti problema epidemije. Švedi so bili izjema, prav tako Belorusi, a slednji seveda v medijsko kontaminiranem ozračju veljajo za praskupnost, še bolj kot recimo Rusi ali kakšen drug narod, ki ni slepo vdan diktatu borz. A pustimo to zgodbo za kdaj drugič. Mi smo se odločili za pot, ki jo živimo. No, mi … Naša politika, polimedija (politika, medicina, mediji). Ker sem bil na čakanju, kot sem tudi zdaj, sem imel čas raziskovati na spletu. Kaj pa naj, te teme se bom kasneje še dotaknil. V tistem trenutku nam je polimedijski aparat sporočal, da o virusu ne vemo dovolj, da je treba ravnati po navodilih WHO. In smo. Tako kot preostanek sveta, se strinjate? Po mojem se.

Glede na vse podatke, ki sem jih takrat zbral, sem že v aprilu začel na družbenih medijih aktivno podajati informacije, ki so bile precej razpršene, nezaokrožene v neko idejo, ki se ji je kasneje nadel ljubkovalen naziv "koronaidiotizem". Mislim, da ga je prvi uporabil ekonomist Rado Pezdir. Morda je bil "covididiot", kar je sinonim, sam uporabljam prvega. Že v prejšnji kolumni sem priznal, da sem. A vrnimo se nazaj v april, maj. Takrat sem trdil, da je švedski model boljši, da bo rezultat na koncu enak, kvaliteta življenja pa bistveno drugačna. Neki znani novinar, ki ga ne bom omenjal, ker se mi z njegovim infantilnim egom ne da ukvarjati, kot tudi s številnimi njegovimi somišljeniki, mi je očital, da sem darvinist.

Pred nekaj dnevi sem spremljal pogovor Vesne Milek z dr. Škodlarjem. Pogovarjala sta se o psihozi, ki jo povzročajo "teorije zarot". Torej o tem, zakaj je nekdo, kot sem sam, "koronaidiot". Torej bolnik. Dr. Škodlar je govoril v smeri, da se je treba umakniti od teh patoloških misli, da se je treba družiti, a se je vmes spomnil, da se ne da. Ker pa se ne da, je treba najti nekaj drugega. In potem je iskal tisto drugo, se zapletal sem in tja. Ni našel. Tudi Vesna Milek, ki ga je usmerjala proti cilju, mu ni pomagala, na koncu sta pristala pri njegovi metodi zdravljenja s čuječnostjo, meditacijo in njegovo izkušnjo v samostanu Pleterje. Tam naj bi se bil menda zgodil globalizacijski preskok na ravni religije, spoj budizma in krščanstva, holizem religije, ki ni nič drugega kot nova metoda psihiatričnega zdravljenja, kjer človek išče predvsem osebni fokus. Iskreno povedano, ušlo mi je: kakšno nakladanje, težko spraviš svet v samostan!

Zakaj omenjam to debato? Zato, ker živimo v laži, preberite si še enkrat zgoraj Solženicinove besede. Če sta omenjena mislila, da nam bosta podala rešitev, kako se v tem zaprtju znajti, sta se zmotila. Odgovora ni bilo, če pa je bil, sta ga iskala v okviru pred "novonormalnostnega" časa. Izpadlo je groteskno. A naj se vrnem k novinarju, ki me je obtožil darvinizma. Resnica je preprosta: Švedska ima boljšo epidemiološko sliko, kot jo imamo mi. Pa ne le mi, večina, ki je zapirala. Večina! Virusa se ne da zaustaviti, virus je življenje, terja, kar pač terja, dlje od tradicionalnih navodil v boju proti virusu nismo prišli. Sporočilo je preprosto: higiena. In to je to, kar se tiče epidemioloških nasvetov, v zdravljenje se ne mislim mešati, ker nisem usposobljen zanj. Če bi igral pingpong, bi omenjenemu novinarju poslal žogico z vprašanjem: kdo je že darvinist, kaj pravijo številke?

In zdaj k številkam. Tole so besede dr. Logarjeve: "V Sloveniji beležimo kot smrt zaradi covida vse smrti pri osebah, ki so dokazano pozitivne, ne glede na vzrok smrti." To so njene besede, ne moje. Izpostavil bom besede "ne glede na vzrok smrti". Bi se smejal, pa mi ni do smeha. A se zavedate teže teh besed? Ne glede na vzrok smrti! Pošteno je povedala. Povedala je, kakšna je metodologija določanja razlogov za smrt. Če se z razlogi za smrt abstraktno igramo z besedami, lahko na jezikovni, semantični ravni rečemo: beseda smrt je zastarela, zdaj imamo zanjo nadomestno, imenuje se covid!

Sam nisem novinar, zato nimam možnosti sodelovati na tiskovnih konferencah, a če bi bil, bi jo o tem povprašal malo več. Nihče je ni nič vprašal na to temo. Pa veste, zakaj? Preberite si uvodne misli Solženicina še enkrat, tam najdete odgovor na tole.

Na srečo njene besede pomenijo tudi to, da v primerjavi s Švedsko naša epidemiološka slika le ni tako slaba, rešuje jo laž, v kateri živimo in jo širijo, spet v skladu z navedenim citatom. Če ni to zgolj lastno opravičilo pred javnostjo.

Na tem mestu je smiselno vprašanje: zakaj laž?

Tukaj izstopamo s področja, ki naj bi zadevalo epidemiološko sliko, stopamo na področje, ki ima s samo epidemijo bistveno več kot medicina sama. Seveda, politika in gospodarstvo - oziroma obratno, ker prioritete so znane, mar ne? Medicine ne potrebujemo več v hipu, ko imamo zanjo cepivo. Za nas in za pobeg s spolzkega terena medicinske znanosti. Tam so odgovori precej manj jasni, kot na področju biznisa in sociološkega novega reda, področja, ki je v domeni novega, velikega reseta, nove svetovne ureditve. Cepivo kot rešitev ima en sam problem, da bi postalo verodostojno sredstvo odrešitve: medicinsko znanost, ki je v abstraktnem smislu največja žrtev celotnega projekta polimedije. Če je sprva bila sestavni del, zlorabljeni partner v smislu velikega reseta, postaja v tem hipu njegov največji sovražnik. Sovražnik cepiva! Vsak odgovorni zdravnik se bo strinjal s temi besedami, nekaj drugega pa je, če se pogovarjamo o čem drugem, recimo dobrimi medcehovskimi povezavami med medicino in farmacijo, kajne?

Kot sem že aprila in maja govoril o tem, bo nastopil trenutek, ko se ne bodo postavljala vprašanja o smiselnosti cepljenja proti covidu, pač pa bo medijska dikcija smiselnost cepljenja prezrta in bo njen uradni refren, na kakšen način se bomo cepili, torej zgolj tehnična izvedba precepitve v praksi. Tako tudi je v praksi. Ne bom dokazoval, prižgite TV. Vprašanje je eno samo, kako pri minus 70, nekaj takšnega, prepeljati odrešitev po svetu. Podobno, kot da bi se pogovarjali o oskrbi Napoleonovih ali Hitlerjevih čet v Rusiji in popolnoma prezrli dejstvo, da gre za moralno sporni osvajalni vojni.{infobox-quote_full}147149{/infobox-quote_full}

Tokrat je, na srečo, medicina na naši strani in bo seveda na veliki preizkušnji. Morala nam bo odgovoriti na temeljna vprašanja: ali je cepivo varno? Kdo vse se mora cepiti, če je, ker brez tega, da je, je seveda treba cepljenje zavreči? Ali je cepljenje obvezno za vse in kakšni so razlogi za to? Temeljito se bo treba pogovoriti tudi o pravnih vidikih cepljenja. Mednarodne konvencije o zaščiti človekovih pravic, ki jih je podpisala - v nekoliko drugačnih časih - tudi Slovenija, namreč izrecno govorijo o tem, kako se lahko posega v človekovo telo. Brez osebne privolitve ne gre! Še enkrat bi rad poudaril: medicina je na veliki preizkušnji. Potrebujemo verodostojne odgovore in predvsem: javno debato, ki jo, če kaj da nase in na opevano neodvisnost medijev, mora zagotoviti RTV! To so ključna vprašanja, ki nas zadevajo. Žal me nasveti psihiatrov, kako naj živim v pohabljeni družbi, kakšen naj bo moj fokus, kam usmerjen, ne zanimajo. Želim odgovore, ki bodo kredibilni, na vprašanja, ki sem jih zgoraj zapisal. Pomembno je predvsem, kdo nam to zagotavlja, ker pojasnila predstavnikov farmacije me ne zanimajo. Kaj o tem menijo oni, mora zanimati medicinsko stroko, nas pa, kaj meni o njihovih zagotovilih medicinska znanost. Seveda, neodvisna. Kako to zagotoviti, ne vem. Vem pa, da bodo posledice napačnih odločitev nosili tudi sami.

Do zdaj imam vtis, da je stroka več kot za to, da se ubije virus, storila za ubijanje življenja samega. Težke besede, vem. Če vam težko padejo, skočite na začetek kolumne, preberite Solženicinove besede.