Dario Cortese: Spoznajte zakladnico zdravja v naravi

O tem, zakaj smo, kljub čezmerni telesni teži, v resnici izstradani in kaj pomeni uživati prehransko bogato hrano, bomo med drugim govorili na Večeru v živo v četrtek, 22. avgusta. Spoznali bomo poceni in bogat vir vitaminov in mineralov, ki je zastonj in ga najdemo na vsakem koraku.

Nekoč za prašiče in kokoši

Divje, negojene rastline so prehransko bistveno bogatejše od gojenih, pravi Dario Cortese. Rastejo tudi na našem vrtu in jih poznamo kot nadležen plevel. Po svoji prehranski vrednosti so od tri- do štirikrat močnejše in polnejše od gojenih rastlin, hkrati so vsem na dosegu roke in brezplačne. Čeprav zanimanje za tovrstne rastline narašča, večina ljudi nanje še vedno gleda zviška, saj jih pozna kot hrano za prašiče, kokoši in podobno. Divjo, negojeno hrano lahko kombiniramo s tisto, ki jo gojimo na vrtu ali kupimo v trgovini. Tako jo lažje zaužijemo, saj ima divja hrana močan, aromatičen okus, ki je za nekatere lahko moteč. V kombinaciji z gojeno zelenjavo se intenzivnost njenega okusa zmanjša, zato jo lažje zaužijemo. Zaradi intenzivnosti okusa je divja hrana tudi bolj nasitna, zato je zaužijemo manj, vendar v telo vnesemo veliko več hranljivih snovi, vitaminov in mineralov kot z gojeno hrano. Okus divje rastline veliko pove o njeni prehranski moči; bolj intenziven in aromatičen ko je, dlje časa ko ostaja njen okus v ustih, bolj hranljiva in živa je.

Izstradani debeluhi

Ko jemo divjo hrano, ki raste na skoraj vsakem koraku, nam ni treba šteti, koliko mineralov, maščob in beljakovin smo zaužili in ali smo jih dovolj. Divja hrana na vrhuncu svojih hranilnih moči in okusov daje zadostno količino vsega naštetega. Gojena hrana je osiromašena z vitamini in minerali. Ljudje, ki imajo težave zaradi čezmerne telesne teže in so ves čas lačni, so v resnici izstradani, ker z ogljikovimi hidrati in maščobami vnašajo prazne kalorije. Hrana, ki jo uživajo, je prehransko osiromašena, brez vitalnih snovi, kot so vitamini in rudnine, ki jih organizem nujno potrebuje za svojo prehranjenost. Take, prehransko zelo bogate snovi vsebujejo divje rastline.
Surova hrana je težka, in če nimamo dovolj močne prebave, taka hrana obteži in uniči prebavni ogenj. Dobra je kombinacija termično obdelane in presne divje hrane, poleti več presne in pozimi več kuhane. Če divjo hrano kuhamo, pri tem uporabimo čim manj vode, še bolje je, če kuhamo na sopari. V vodi, v kateri smo kuhali, je veliko izločenih rudnin, zato je prav, da jo uporabimo. Tako bomo kar najbolje izkoristili prehransko bogatost divje hrane.

Solata kot nitratna bomba

Razlika med gojeno in divjo hrano ni samo v vsebnosti hranljivih snovi, ampak tudi v posledicah, ki jih na gojeni zelenjavi pušča konvencionalen način pridelave, predvsem uporaba pesticidov. Ta največ negativnih sledi pušča na krompirju in žitu. Pod lupino krompirja in žitnih zrn je namreč največ rudnin in hkrati največ ostankov pesticidov, če so ti uporabljeni pri njihovem gojenju. Zelena listnata solata, ki je gojena, že nasploh rada kopiči nitrate. To posebej velja za solato, ki je gojena v rastlinjakih in v senčnih legah oziroma tam, kjer ni dovolj sonca. Tudi če jo gnojimo s hlevskim gnojem ali če pretiravamo z njim, bo taka solata vsebovala nitrate, vendar manj. Ko tako solato zaužijemo, se nitrati v prebavilih spremenijo v nitrite, ti pa v karcinogene nitrozamine.

Prahrana

Divja hrana je bila prva hrana, ki smo jo uživali. Lahko bi rekli, da je bila prahrana, iz katere so se pozneje razvile vse gojene rastline, ki jih danes poznamo. Dario Cortese svetuje, da nabiramo tiste divje rastline, ki jih res dobro poznamo. Zaradi geografske raznolikosti Slovenije se lahko pohvalimo z izjemno bogatim rastjem. Pri nas raste okoli 1500 divjih rastlin, od tega jih je dve tretjini užitnih. Divja hrana ima precej več bioaktivnih snovi od gojenih rastlin, saj pogosto raste na nerodovitnih terenih, zato se mora za svojo rast zelo potruditi. Za takšno rast potrebuje izjemno moč. Z zaužitjem takih rastlin pa smo te moči deležni tudi mi.