Imeli smo Slovenci skakalne olimpijske junake in svetovne prvake že pred njim. Imeli smo jih, vključno z rekorderjem v vseh mogočih kategorijah, tudi za njim. A ni je večje ikone slovenskih smučarskih skokov, kot je Primož Peterka. Kot nekakšen odrešenik je prišel na novoletno turnejo leta 1996, da bi nadomestil neuspešne starejše kolege - in začel pisati nova zgodovinska poglavja. Novo zavezo smučarskih skokov. Komaj polnoleten je postal, ko je prvič osvojil veliki kristalni globus, drugi je prišel leto kasneje. In to v časih, ko se Slovenija ni mogla ponašati z najsodobnejšim skakalnim centrom na svetu. Ko je letalnica malodane razpadala. Kot eden prvih res velikih slovenskih športnih zvezdnikov pa je Peterka začel hitro polniti tudi stolpce tabloidov. Zategadelj danes o njem vemo vse. Vsaj tako si mislimo. Pa še vedno je ekstremno zanimiv sogovornik. Tudi ko ga kot člana organizacijske ekipe v Planici zmotiš med delom.
Primož, kakšna je bila vaša vloga v Planici?
"Sem med organizatorji. Prvič sem bil že na decembrskem svetovnem prvenstvu. Šele zdaj vidim, koliko je to enega dela. Prava živčna vojna, dokler se tekmovanje ne začne. Ko se začne, pa je vse urejeno."
Kaj je najbolj naporen del organizacije?
"To, kar želim, bi moral malce bolj politično povedati … Zelo uživam in upoštevam navodila ljudi, ki vedo, kaj delajo. Se pa vedno kje najde kak brihtnež, ki pojma nima, o čem govori. Tako."
Trenutno je vaša trenerska kariera na pavzi. Zaradi koronavirusa?
"Zaradi koronavirusa v našem poslu ni toliko dela, zato sem začasno zaključil. A to ne pomeni, da je dokončno konec. Bomo videli. Nekatere stvari se že pogovarjamo. Morda bom sprejel kak nov izziv, če se mi bo zdel zanimiv."
"Če bo kdo trdil, da planiški center ni najboljši na svetu, sem se pripravljen skregati"
Koronavirus zapira predvsem tujino, ki vas je zadnje čase tako ali drugače vlekla, drži?
"Vse je posledica koronavirusa. Bile so odločitve takšne ali drugačne, dejanja takšna ali drugačna. A kot nihče ne more biti name jezen, tudi jaz ne morem biti na nikogar, saj je koronavirus naredil svoje."
Še najbolj smo si vas pa zapomnili po delu v ženski reprezentanci, ki je zdaj končno žanje uspehe ...
"S Stanetom Balohom in še prej z Matjažem Triplatom ter Jožetom Berčičem, s katerimi sem med letoma 2010 in 2018 sodeloval v ženski reprezentanci, smo že prej videli, koliko potenciala imajo ta dekleta. A Emo so mučile poškodbe, Nika je bila premlada …"
Od ena do pet
1. S čim se zdaj preživljate?
"S servisom in prodajo alpskih smuči v športni trgovini Intersport v Kranjski Gori."
2. Kakšen je odziv strank, ko zanje poskrbite vi?
"Čisto različno. Ene se obrnejo stran, druge so zelo vesele. Vse sorte ljudi imaš. Večina je pozitivnih."
3. Kako naporno je biti Primož Peterka?
"A greva kakšen dan skupaj preživet, da vidite? (smeh) Včasih mi ljudje ne dajo miru niti toliko, da bi v miru spil kavo."
4. Kaj vas najbolj moti v odnosu do vas kot javne osebnosti?
"Na to, da ljudje včasih buljijo vame, sem se sicer navadil. Nič takega. A čez 20 metrov se začnejo obračati in govoriti neumnosti. Nekega dne sem naredil preizkus - 20 metrov za menoj so hodili moji prijatelji in poslušali, kaj so ljudje govorili. Eden je bil bolj pameten kot drugi. Veliko grdih stvari. Takšna je pač slovenska nevoščljivost."
5. Kakšen pa je bil odnos, ko ste bili na vrhuncu popularnosti?
"V Sloveniji sem bil le v ponedeljek in torek, morda v sredo. Mobitelov in interneta ni bilo. Življenje je bilo precej bolj preprosto. Pri 16, 17 letih me za popularnost tudi ni brigalo. Užival sem, pač bil najboljši na svetu, za kavo in bencin sem imel, za drugo pa mi je bilo vseeno. Je pa res, da so me povsod, kamorkoli sem prišel, poznali. Smotano. Sicer sem bil pa običajen srednješolec s svojim krogom prijateljem in punco."
Sta pa že zmagovali Špela Rogelj, Maja Vtič …
"Čas teče … Posamezniki postanejo starejši, da mladi lahko pridejo. A po Emi in Niki imamo še več potenciala. Pričakovanja v prihodnjih letih bodo lahko še višja."
Ali čutite, da je košček medalj omenjenih deklet tudi plod vaših izkušenj, nasvetov, znanja …?
"To bi morali ta dekleta vprašati, koliko so hvaležne vsem trenerjem, ki so kadarkoli z njimi delali."
A se da primerjati delo z dekleti in fanti? S slednjimi ste kasneje sodelovali v Turčiji.
"Ne da se. Fantje smo iz druge opice. Dekleta so čustvena, fantje manj, čeprav zna kak potočiti tudi kakšno solzico."
"Ne vidim razloga, zakaj neki Afričan ne bi bil dober v skokih. Le najti ga je treba"
S kom raje delate?
"Težko bi rekel. Morebitne ponudbe ne bi presojal po tem. Delal bom, kjer bom sam videl izziv."
Zelo zanimiv je ta izziv v Turčiji. Če vas ne bi bilo tam, najbrž tudi mi, Slovenci, ne bi vedeli, da se Turki sploh ukvarjajo s tem športom. Še za sneg nisem prepričan, ali ga imajo.
"Kolikor ga hočejo! Več ga je kot tukaj! Tam je hotel na 2500 metrih nadmorske višine, skakalnica na dobrih 2000 metrih."
Vremenske pogoje torej imajo …
"Super so."
Denarja jim pa tudi najbrž ne manjka.
"Tu pa zna biti problem."
Morda v dolgovih do vas, da …
"Hja. Skakalni center imajo vrhunski. Enega boljših na svetu; vse od skakalnic za začetnike do 120-metrske. Dobro, ne more se primerjati s Planico, a vse pogoje imajo."
A je planiški center najboljši na svetu?
"Če bo kdo trdil drugače, sem se pripravljen skregati. Ali pa naj mi pokaže, kje je boljši."
In če se vrneva k Turčiji … V čem je potem njihov problem?
"Vse pogoje imajo. Kakšna je pa njihova mentaliteta oziroma delavnost … To je pa druga zgodba."
Vse jasno. Še bolj nenavaden pa je bil vaš projekt s Kitajkami, v katerih ste menda zaznali talent, jih pripeljali v Planico in jih učili skakati. Tu pa menda ni bilo težav z denarjem? Kitajci vendarle gostijo zimske olimpijske igre 2022.
"Denar sploh ni bil problem. Neki mariborski inštitut za investicije je stal za njimi in se dogovarjal s Šanghajem. Tu smo imeli na voljo vse. Ni da ni. Karkoli smo potrebovali, smo dobili. S Kitajkami smo skupaj živeli v veliki hiši v Podkorenu. Izziv mi je bil s čiste ničle - še sneg so videle prvič - v enem letu pripraviti enajst deklet, da so skočile s 60-metrske skakalnice."
Do kod je prišla ta zgodba? Ima kakšno nadaljevanje?
"Saj pravim - do 60-metrske skakalnice. Saj ne, da bi bili to skoki, primerni za svetovni pokal. Niti za slovenskega ne. A to doseči z nič v enem letu … Še na rolerjih niso znale stati. To si pa štejem kot osebni uspeh."
Kje so danes ta dekleta? Širijo to znanje in zavest o skokih na Kitajskem?
"Po mojih informacijah so se vrnila v 'svoje' športe oziroma so se bolj posvetila šolanju. Vse te kitajske ekipe - podobni projekti so bili še v Avstriji, na Finskem in Norveškem - so zdaj ukinjene. Kolikor vem, delujeta le še kitajski moška in ženska reprezentanca. Pa še vodstvi obeh teh reprezentanc menda ne smeta nikamor, morajo biti le na Kitajskem."
Torej ob množični kritiki skokom, da se z njimi ukvarja le peščica držav, lahko ugotovimo, da si želijo stik z vrhom vzpostaviti tudi novi igralci z velikim bazenom potencialnih tekmovalcev?
"Takole bom rekel: ne vidim razloga, zakaj neki Afričan ne bi mogel biti dober skakalec. Le najti ga je treba."
Ne nazadnje so Afričani odlični atleti.
"Tako je. Naj se ne sliši rasistično, a temnopolti športniki v drugih športih so znani po odličnem odrivu. Konec koncev skoki niso zelo drag šport, da se ga določene države ne bi mogle iti. Edina težava je, da se mora proces treninga odvijati v srednji Evropi. Ali v Planici, kjer je najbolje in imaš vse, ali pa v Avstriji, Nemčiji ali na Poljskem. To so države, kjer se ta šport goji. Ali pa v Skandinaviji, kjer pa je vse skupaj malo dražje."
Torej je pomembno biti v centru znanja in prave infrastrukture …
"Ja, treba je biti v stiku z ostalim svetom, da veš, kje si."
"Če pričeska koga moti, da ne more skočiti, pa naj se vsi ostrižejo na balin"
Delujete kot nekakšen ambasador smučarskih skokov po svetu. Najbrž pa se drugim tudi zdi fino, da jih uči dvakratni zmagovalec svetovnega pokala?
"Kjerkoli sem bil, je bilo fajn. Dobival sem pozitivne odzive. A ne to, kako sprejmejo mene, bolj je pomembno je, kako resno sprejmejo projekt. Kitajska zgodba je bila resna, turška, nekajmesečna, pač ne."
Koliko vam v iskanju novih izzivov, služb, zaposlitev pomaga vaš renome, vaše ime? Navsezadnje vsak v Sloveniji ve, kdo je Primož Peterka.
"Niti ne. V tujini veliko bolj. Slovenija pozablja, tujina se spomni. Sicer pa sam niti ničesar ne iščem. Če priložnost pride, pride. Bolj je pomembno, koga vse poznam. Denimo v Lillehammerju točno vem, kje je čevljar, ali koga poklicati, če karkoli potrebujem. Ker v tem športu živim 25, 30 let, povsod vem, na koga se obrniti. Poznam ljudi po celem svetu. To je najbolj pomembno. Organizacija."
Zakaj pa pravite, da v Sloveniji ljudje malce pozabljajo na vaše uspehe? Saj se ob vašem imenu avtomatsko vzbudi nostalgija za 90-imi leti …
"Ni čisto tako. Enako je, kot če bi v Planico prišel Andreas Goldberger. Nosili bi ga po rokah."
Torej na vas pa smo se navadili? Ste 'preveč' domač, so nam vaši uspehi že samoumevnost?
"Saj veste, da je kovačeva kobila zmeraj bosa. Na ta način, da."
Nekateri menijo, da vam kot ikoni slovenskih skokov v smučarski zvezi ne dodelijo prave vloge. To drži? Ali je bila vaša osemletna funkcija pomočnika trenerja pri ženski reprezentanci ta joker?
"Srečo sem imel, da mi je takoj, ko sem smuči postavil v kot, zveza ponudila to priložnost. Osem let sem bil z dekleti, tako da jih dobro poznam. Ni res, da mi zveza ni dala možnosti. Dobil sem jo. Je pa res, da nikdar nisem imel želje, da bi bil glavni. Raje sem v ozadju, da organiziram vse zadeve."
Se še niste počutili dovolj zrelega za glavno vlogo ali vam je delovanje iz ozadja vendarle bolj pisano na kožo?
"To drugo. Vse tri svoje šefe, ki sem jim asistiral, zelo spoštujem. Kakšen mi je dal malo več svobode, kakšen malo manj. Sem se pa od vseh veliko naučil, kako se stvarem streže. Z danes na jutri sem potem lahko šel v Turčijo. Težav ni bilo, hitro sem se adaptiral, tudi po njihovi zaslugi. Sem pa bil v življenju dovolj časa v ospredju. Še preveč. Pa saj sem še zdaj …"
Kot tekmovalec ste se v ospredje prebili ekspresno - začeli ste kot menjava na novoletni turneji, še v istem mesecu prvič zmagali, v enem letu postali najboljši skakalec na svetu. Kako se spominjate tega vzpona?
"Ko danes gledam mlade skakalce - saj se točno vidi, kdo ima kaj v sebi in kdo ne. Tako je bilo z mano. Tako hitrega napredka res nisem pričakoval. Imel sem srečo, da mi je uspelo. Nekateri so čakali deset let, drugi niti dočakali niso."
Kaj je razlog, da ste imeli srečo?
"Ne vem; kmečka logika - enostavno je najbolje. Sploh se nisem obremenjeval, ničesar nisem pričakoval. Enostavno zgodilo se je - dva svetovna pokala na mah. Po rahli krizi sem se potem znova pobral z dvema zmagama, olimpijsko medaljo in medaljo s SP. Ta povratek mi je veliko pomenil, saj z vrha prej ali slej pade vsak, pobere se pa težko. No, meni je enkrat uspelo. Po letu 2003 pa je bilo res konec …"
Ali je bilo takrat Slovencu tovrstne uspehe težje doseči kot danes?
"Ne bi rad primerjal. Je pa res, da takrat ni bilo centrov v Planici in Kranju, kot ju imajo naši zanamci. Takrat smo mi hodili trenirat v tujino, ne tujina k nam."
Kaj pa strokovno vodstvo? Zakaj ste v karieri doživljali tako strme padce? Ste bili dobro vodeni?
"Padci so bili bolj ali manj splet naključij. Na Fakulteti za šport vsako leto dvakrat testirajo skakalce. Ko sem imel najslabšo sezono, sem bil, sodeč po teh testih, najbolje fizično pripravljen."
Ampak vodilni na zvezi so se raje spotikali ob vašo pričesko …
"Če pričeska koga moti, da ne more skočiti, pa naj se vsi ostrižejo na balin. (smeh) Svet se uči od tistega, ki je v danem trenutku najboljši. Zdaj se vsi učijo od Graneruda. Kot so se pred tremi leti od Prevca. Ko se naučijo takšnega počepa, odskoka in leta, ga ujamejo."
Zakaj se vsako leto učijo od nekoga novega - enkrat od Prevca, drugič od Kobajašija, tretje leto od Graneruda? Zakaj so skoki tako specifičen šport, da ne moremo vedeti, ali se bo jeseni na vrhu pojavilo neko povsem novo ime?
"Vsak detajl lahko spremeni razmerja moči. Že če pride nova oprema, je lahko odločilen faktor to, kdo se je najhitreje in najbolje privadi. Tehnika se spreminja glede na novosti v opremi, profile skakalnic … Jaz denimo še nikdar nisem poskusil teh nekih novih zagozd, ki zdaj menda fiksirajo gležnje."
Bi si vi zdaj, enajst let po koncu kariere, sploh še upali skočiti?
"Še vprašate?! Lani februarja sem skočil na 90-metrski. Tudi zdaj bi, takoj. Le ne bi želel, da me ljudje gledajo, ker to ne bi bilo gledljivo. Za užitek bi pa skočil. Na 120-metrski bi bila pa že težava. Moram pa priznati, da sem po štirih skokih imel tri dni 'musklfiber' v hrbtu."
Ali je prav to, da se s skoki ne da rekreativno ukvarjati, največja finančna težava tega športa? Poznamo zgodbo o skromnih 20 tisočakih za zmago na novoletni turneji, načeloma prestižnem tekmovanju.
"Res je. Skoki so za ožji krog ljudi. To ni alpsko smučanje, ne tenis ali nogomet. V ozadju ni industrije, ki bi proizvajala za množično prodajo. Skakalne smuči in dres lahko prodaš le peščici ljudi, ki se ukvarja s tem. Kdo drug bo pa potreboval skakalno okovje?"
Dekleta so zadnje čase vse bolj glasna, da fantje tudi za zmago v kvalifikacijah dobijo 3000 do 5000 evrov, one pa le rožico …
"Takole bom rekel, čeprav jih imam v srcu in navijam zanje: napredek, ki so ga fantje delali sto let, je dekletom uspel v desetih letih. Počasi. Naj bodo za zdaj zadovoljne s tem, kar imajo."
Kakšno pa je vaše mnenje o dekletih in poletih?
"Ni še čas za to. Premalo jih je, ki bi bile sposobne. Obenem bi morebitna poškodba vse podrla in zavrla razvoj za nadaljnjih nekaj let. Kar lepo počasi."
Kako pa danes z distance gledate na znameniti spor z decembrske Planice - tekmovalec, Timi Zajc, proti sistemu? Prilagajanje najbolj talentiranemu skakalcu ali čvrsta hierarhija, ki se ji ne sme podirati avtoritete - čemu dati prednost?
"Vsekakor sta bila čas in kraj najbolj neprimerna, to je jasno. Decembra sem bil tukaj delavec in sem od strani spremljal dogajanje, ne vem pa, kako dolgo se je vse skupaj kuhalo. Je pa res, da imamo v Sloveniji sistem, ki deluje, funkcionira in prinaša rezultate. Če nekdo želi zrušiti dober sistem … S kom je potem nekaj narobe? Samo logično razmišljam, na nikogar ne želim kazati s prstom. Je pa res, da je bil sistem nekoč še boljši in da z odhodom nekaterih ljudi malce peša. Pa ne bom o imenih."
In čeprav je, kot pravite, še vedno dober, pa ni povsem imun na koronavirus. Blagajne so prazne, osip mladih je 20-odstoten. Se moramo za skoke v prihodnje kaj bati?
"Sam sem iz sistema izstopil pred tremi leti. Takrat sem deloval pri dekletih. Pri deset-, enajstletnicah sem videl kakovosten podmladek. Nika Prevc in še nekaj njenih konkurentk imajo lepo tehniko, pa še malce utrgane so. Take ta prave skakalke. Tudi nekaj talentiranih fantov sem videl, a jih premalo poznam. Vsaj za punce pa lahko rečem, da se ni kaj za bati. Dvajsetodstoten osip se ne bi smel preveč poznati."
Vi se v prihodnje še kaj vidite v slovenskih skokih ali morda spet kje bolj v mednarodnih vodah?
"Če sploh v skokih. Pustimo času čas. Bomo videli, če bo kje kak izziv."