Uroš Velepec se je nekoč kot tekmovalec preizkušal v smučarskem teku, biatlonu in triatlonu. Pred skoraj dvajsetimi leti je presedlal v trenersko okolje in v naslednjih dneh bo na Pokljuki vodil slovensko biatlonsko reprezentanco na domačem svetovnem prvenstvu.
Na kakšni ravni je slovenska vrsta pred začetkom tekmovanja?
"Na zadnjih tekmah v Oberhofu in Anterselvi so nekaterim tekmovalcem uspele najboljše tekaške predstave v sezoni, kar kaže na to, da je forma v vzponu. Klemen Bauer je med novim letom preboleval covid in zanj so bili v zadnjem času pomembni predvsem intenzivni treningi, da smo ugotovili, kam sodi. Alex Cisar se je pred tremi meseci srečal s koronavirusom in še vedno čuti posledice okužbe. Pridejo dnevi, ko je njegovo počutje brezhibno, potem pa gre znova na slabše. To ni povezano s treningi, ampak s fantomskimi dogajanji v organizmu."
Kako se znajde trener, ko se okuži skoraj vsa reprezentanca?
"Sezona je namenjena dirkanju. Na start gremo tudi takrat, ko nismo optimalno pripravljeni, saj je to naše delo. Nihče ne ve, kaj na dolgi rok pomeni okužba za organizem. Ko imaš gripo, lahko s prezgodnjo vrnitvijo na trening poškoduješ srčno mišico in ne moreš več tekmovati na najvišji ravni. Covid je velika neznanka, kakor tudi cepljenje, saj ne vemo natančno, kakšni bodo stranski učinki."
Kako poteka prilagajanje v praksi?
Tudi konkurenca ima podobne težave in s tujimi trenerji si izmenjujemo veliko mnenj. Vsi imajo težave. Namesto da bi se Češka borila za najvišja mesta, je po okužbah občutno popustila v pokalu narodov. Moravec in Krčmar sta izjemna atleta, a jima ne uspe doseči vrhunske ravni. Pri Italijanih je Hofer zelo dober, Windischu pa nič ne uspeva. Bolgare so v Oberhofu poslali domov, potem pa Todorova in Ilijev nista nič naredila na evropskem prvenstvu. Takšnih primerov je v karavani ogromno."
Vas je pomirilo tretje mesto Jakova Faka v Anterselvi?
"Nisem preveč čustven trener, zato ne zganjam evforije ob dobrih rezultatih, in prav tako nisem depresiven, ko se kaj zalomi. Naše delo temelji na analitičnem pristopu. Poskušamo odpraviti pomanjkljivosti. Pri streljanju lahko napake hitro odpraviš, tek pa je dolgotrajen proces. Ne smemo biti preveč nestrpni, ampak je treba počakati, da tekmovalci dozorijo."
Kakšna je vloga trenerja, da biatlonci ohranjajo mirno kri na strelišču?
"Obstajajo različni pristopi. Dogaja se, da tekmovalci v skupini ne morejo prejemati enakih informacij. Z nekaterimi je treba govoriti bolj na trdo, druge je treba umiriti, s tretjimi se moraš pošaliti. Skupni sestanki so informativne narave in takrat se osredotočamo predvsem na logistiko. Preostala komunikacija poteka na individualni ravni. Enkrat zadenemo, drugič nam spodleti. S strelskim trenerjem morava poiskati pravo ravnotežje, da tekmovalci dobijo koristne informacije in so umirjeni. Tekmujemo na fronti in v boju ni popuščanja. Nihče ne more zbežati pred pritiskom, ampak se je treba z njim spopasti. Če ni pritiska, je tekmovalcu vseeno za rezultat."
Kaj potrebuje Jakov Fak za osvojitev kolajne na Pokljuki?
"V osnovi sta pomembna talent in zavzeto delo, v praksi pa odloča ogromno detajlov. Veliko je odvisno od priprave smuči in celovite podpore. Ko gre za najvišja mesta, odloča tudi faktor sreče, ki je bolj izrazit kot pri nekaterih drugih športih, recimo v smučarskem teku. Če za milimeter zgrešiš tarčo, lahko hitro ostaneš brez vsega. Konkurenca je izjemno ostra in na Pokljuki bo vsaj dvajset biatloncev, ki lahko posežejo po kolajnah."
Kako velika bo prednost domačega terena?
"Proga je nova in ni se zgodilo, da bi odtekli veliko več krogov kot tekmeci. Vsi najboljši tekmovalci so že bili na Pokljuki in poznajo prizorišče. Proga nam ne bo omogočila veliko dodatne prednosti, je pa čutiti poseben naboj zaradi domačega okolja. Zame in za tekmovalce bo to prvo in zadnje svetovno prvenstvo na Pokljuki, zato velja z obema rokama zgrabiti priložnost. Na olimpijske igre greš lahko večkrat, Rajmond Debevec je pod olimpijskimi krogi tekmoval že osemkrat, priložnost na domačem prvenstvu pa se ponudi samo enkrat. To pomeni, da lahko tekmovalci v zadnjem tekaškem krogu prenesejo malenkost več bolečine in realizirajo svoj maksimum."
Kakšne so razmere v panogi po vaši vrnitvi pred tremi leti?
"Leta 2015 sem odšel zaradi negodovanja, da sem preveč strog. V Ukrajini mi je uspela sijajna zgodba z žensko reprezentanco. Uvrščali smo se na stopničke, osvajali kolajne na svetovnih prvenstvih, dobili svetovni pokal, bili tretji v pokalu narodov … To je bila zame dobra izkušnja, potem pa me je Fak nagovarjal, da bi znova sodelovala. Takrat je bila raven našega biatlona precej slaba in skoraj bi izgubili kvoto štirih tekmovalcev, medtem ko je bila organizacija razvoja dobro zastavljena. Z regijskimi centri smo povečali število mladih biatloncev. V času moje tekmovalne kariere je bilo na Pokljuki šest tekmovalcev, sedaj pa imamo 140 predstavnikov v vseh kategorijah. To je za Slovenijo spodbudno in prihodnost je na vsak način svetla. Ko bo Fak nekoč končal kariero, bodo v ospredje stopili nadarjeni tekmovalci."
"Zgodilo se je že, da je Fak tekmoval za kolajno, nacionalna televizija pa je prenašala žensko skakalno tekmo"
Ima biatlon primeren status v družbi?
"Globalno je biatlon veliko bolj gledan in priljubljen kot pri nas. Zgodilo se je že, da je Fak tekmoval za kolajno, nacionalna televizija pa je prenašala žensko skakalno tekmo. Po srebrnem olimpijskem odličju v Pjongčangu smo se nadejali, da bo postal biatlon bolj prepoznaven, a se ni spremenilo praktično nič."
Kako na slovenski biatlon gledajo druge države?
"Cenijo našo stroko in tekmovalce. Uživamo visok ugled glede na pogoje s štirimi serviserji, ki drgnejo smuči. Imamo nekajkrat manjši proračun kot velesile in razpolagamo samo s štirimi članskimi tekmovalci. Kljub temu smo se na lanskem svetovnem prvenstvu v štafeti borili za četrto mesto z Rusijo. Konkurenca prepozna naše delo in so presenečeni, da smo uspešni ob tako omejenih zmožnostih in kadrovski podhranjenosti."
Kje črpate navdih in motivacijo, da vztrajate na trenerski poti?
"Čas, ki ga preživim v službi, je posredno namenjen tudi moji družini, da lahko otrokom pomagam omogočiti večje možnosti za prihodnost. Na tekmovalce gledam skoraj kot na svoje otroke. Ker mi namenjajo svoj čas in energijo, bi bilo nepošteno do njih, če ne bi bil v celoti predan svojemu delu. Trudim se, da iz vsakega tekmovalca iztisnemo največ, kar je sposoben. Ni mi težko, vendar na dolgi rok tako ne bo več šlo, saj sem veliko preveč časa odsoten od doma."
Kaj mladim biatloncem prinaša zaprtje športa?
"Selekcije s kategoriziranimi biatlonci delujejo nemoteno, zato na tej ravni ne vidim bistvenih pomanjkljivosti. Lahko bi trenirali še več, saj jim to omogoča šola na daljavo. Upam si trditi, da je za njihov razvoj bolje, če pozimi več trenirajo in manj tekmujejo. Ko bodo nekoč prestopili v starejše kategorije, bo pozimi več tekem in manj treningov. Zdaj se lahko v trenažnem procesu posvečajo tehniki in streljanju, s čimer napredujejo. Drugačna slika je pri registriranih športnikih. Moj sin je star štirinajst let in od oktobra lani nima nogometnih treningov, zato vsak dan teče eno uro, da ohranja kondicijo. Bojim se, da bo padec pri registriranih športnikih ogromen, saj je veliko vprašanje, koliko mladih bo še vztrajalo v športu, ko bodo spet odprli treninge."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
