Anže Lanišek je v tej sezoni prvo ime slovenske reprezentance v smučarskih skokih. Na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju v Oberstdorfu je 24-letnik osvojil bronasto kolajno na srednji skakalnici, v skupnem seštevku svetovnega pokala je pred finalom v Planici na šestem mestu.
Pred vami je še finale zime na domačih tleh. Kakšni so vaši prvi spomini na Planico?
"Zelo dobro se spomin, ko sem šel prvič na trening v Planici na staro 20-metrsko skakalnico, saj sem imel povsem nove, resnično prave skakalne smuči in najmodernejše vezi. Nato smo s klubom vsako leto hodili na tekme v Planico. To je bilo nekaj najboljšega, saj smo zbirali avtograme največjih asov. Tisti, ki jih je imel največ, je bil največji frajer. Imel sem podpis Koflerja ali Morgensterna, ena punca ga je želela zamenjati, pa ga nisem hotel."
Dolgo časa ste potrebovali, da ste postali prijatelj z letalnicami.
"Ko sem šel prvič na letalnico, sem imel povsem napačno predstavo. Na zaletišče sem prišel prepričan, bolj ko se bom vrgel naprej po zobeh, po smučeh, dlje me bo odneslo. Imel sem velika pričakovanja, kako daleč bom skočil, na koncu pa doživel razočaranje. Nikogar nisem poslušal. Robi Kranjec mi je svetoval, da sem se pošteno zmotil, če sem mislil, da bom takoj skočil svetovni rekord. Moj pristop je bil povsem napačen in potreboval sem nekaj časa, da sem se naučil skakati tudi na letalnicah. Lani v Kulmu sem končno postal prijatelj z letalnico. Tedaj mi je glavni trener Gorazd Bertoncelj dejal, naj se umirim in skočim enako kot na 90-metrski skakalnici, torej sledim svoji tehniki, ker ni razlogov za spreminjanje in dodajanje."
Decembra ste prvič leteli daleč v Planici, saj ste osebni rekord pomaknili na 234,5 metra. Sta postala prijatelja?
"Ostali so dobri občutki iz decembra, a vseeno se bo treba pripraviti tako kot na vsako skakalnico. Najbolj pomembno je, da ostanem miren in zbran na svojo tehniko. Vem, da me pretiravanje ne bo pripeljalo nikamor."
V Planico prihajate po 14-dnevnem premoru brez tekem. Kako ste preživeli minule dneve?
"Ker smo nekaj časa doma, je vse skupaj lahko dvorezen meč. Po eni strani je dobro, da bodo težave s hrbtom sanirane. Že takoj po prvenstvu v Oberstdorfu je bilo stanje boljše. Verjetno zaradi injekcij, mišice so popustile in od takrat ne čutim več bolečine. Ostaja še rahla zakrčenost. Po drugi strani bi bilo bolje, da bi bili še vedno v tekmovalnem ritmu."
Kako doživljate to sezono v vlogi slovenskega orla številka ena?
"Moj cilj ni biti najboljši le med Slovenci, ampak na svetu. Letos se je zgodilo, da sem najboljši Slovenec. Vem, da tudi drugim fantom ne manjka veliko, in verjamem, da bomo v prihodnjih letih kot ekipa še močnejši."
Letos ste bili štirikrat na stopničkah v svetovnem pokalu in osvojili kolajno s svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu. Ste zadovoljni z dosežki?
"Zelo. Takšne dosežke bi podpisal pred sezono, ni pa je še konec. Pred sezono je bil cilj uvrstitev med deset. Nisem pričakoval kolajne med posamezniki. Bolj ko se je bližalo svetovno prvenstvo, bolj se je dvigovala moja forma."
Vzpon je neverjeten glede na dogodke med svetovnim prvenstvom decembra v Planici. Vi ste že teden dni pozneje skočili na stopničke v Engelbergu.
"Stvari za nazaj ne moremo spreminjati. Ko sem vstopal v letošnjo sezono, sem vedel, da nisem v najboljši formi, a sem se zavedal, da vse ni slabo. V lansko sezono sem prišel resnično vrhunsko pripravljen, saj sem že jeseni dva meseca skakal vrhunsko, zato je bilo logično, da je prišlo skozi tekme do padca, pa še sam nase sem si naložil preveč pritiska. Ko sem na prvi tekmi v Visli po prvi seriji celo vodil, sem spoznal, da sem celo bolje pripravljen, kot sem si mislil. Šli smo korak za korakom in skušali stopnjevati formo. Kakšen tekme bi se lahko razpletle še boljše. Najbolj sem zadovoljen, kako dobro sem deloval skozi celotno sezono."
V zadnjih petih letih ste doživeli preobrazbo od tekmovalca, ki je pogosto reagiral preveč čustveno, do skakalca, pri katerem ni več opaziti evforije.
"Zavedal sem se, da bom moral za uspehe narediti velike spremembe. Ko sem gledal šampiona Malysza in Ahonena, nista kazala pretiranih čustev. Moral sem se umiriti. Še vedno se mi zgodi, da kakšen rezultat jemljem preveč čustveno - kot v Zakopanah, kjer sem skočil čez zeleno črto, pa ni bilo dovolj za zmago. Takšne stvari moram še izpiliti in dodelati, da bom ostal bolj miren."
V mladosti ste bili vihravi in zelo jezikavi.
"Pri 15 letih me je zelo razganjalo. Takrat sem dobil veliko svobode, menil sem, da je cel svet moj in da mi nihče ne more nič. Skakal sem vrhunsko, a nekje se je moralo ustaviti. Na srečo sem imel ob sebi mami, očija in trenerja Aleša Selaka, ki so me znali umiriti. Ko sem v članski konkurenci že prišel do prvih točk svetovnega pokala, se mi je znova ustavilo. Spoznal sem, da na hitro čez noč ne bo šlo, ampak da bo potrebnega veliko trdega dela."
Žabi zavidajo skakanje
Anže Lanišek o svojem vzdevku Žaba: "Ko sem bil otrok, me je motilo, ko so me klicali po vzdevku Žaba, ki sem ga dobil leta 2002 med svetovnim prvenstvom v nogometu, ko sem po izgubljeni igrici moral skakati kot žaba. Na začetku sem vse skupaj dojel kot zafrkavanje, pa me je mami potolažila, da morda ni tako hudo, če me kličejo Žaba, ampak mi morda zavidajo. Od takrat sem sprejel ta vzdevek in nimam težav, če me nekdo pokliče Žaba."
Kako velik je vpliv trenerja Aleša Selaka na vašo kariero?
"Če gledamo s trenerskega zornega kota, je tisti, ki je naredil največ zame. Ko mi gre dobro in ko mi ne gre, mi vedno stoji ob strani. Zadnja leta manj sodelujeva na skakalnici, se pa vseskozi slišiva, le o skokih se ne pogovarjava veliko."
Del vaše osebnostne rasti je bilo rojstvo sina Iana Luka pred dobrimi tremi leti, ko ste bili na tekmah v Saporu na Japonskem, in poroka z dolgoletno sopotnico Nastjo lani poleti.
"Vse se je zgodilo spontano. Že nekaj časa sem vedel, da je žena tista, ki je prava zame. Poroka je bila le vprašanje časa. Za otroka sem se hitro odločil, želel sem si ga, bil sem pripravljen na očetovstvo. Vse je bilo ob pravem času."
Kako je bilo s padci v vaši karieri?
"Veliko jih je bilo. Že na 20-metrski skakalnici sem se obrnil na glavo. Vsaj desetkrat sem padel na glavo. Morda me je prav zaradi padcev tudi manj strah. Naučen sem, da se s padcem ne gre spat. Po vsakem padcu sem šel takoj znova na zaletišče. Prav na mojem prvem treningu v Planici, o katerem sva govorila na začetku intervjuja, smo naredili osem skokov, pa sem le po enem obstal na nogah, šestkrat pa sem šel na glavo in se enkrat zvrnil v izteku."
Kako ste se ujeli z glavnim trenerjem Robertom Hrgoto?
"Super. Dolgo se že poznava. Ko sem prišel star 15 let v ekipo, sem tudi njemu šel zelo na živce in mu na začetku verjetno nisem bil najbolj všeč, a je tudi on videl, da sem se začel spreminjati in sem drugačen. Ko se nisem uvrstil v ekipo za novoletno turnejo, sem šel na celinski pokal in Robi je bil pomočnik pri Igorju Medvedu v reprezentanci B. Takrat sem videl, da ima pravi občutek za treniranje in vesel sem bil, ko je prišel v reprezentanco A. Upam, da se bo tako nadaljevalo."
Hrgota se pritožuje, da z njim ne igrate več igric.
"Ker je menil, da preveč časa preživim na playstationu, sva imela pogovor. Dejal sem mu, da nimam težav in igrice lahko kadarkoli ukinem. Naslednji konec tedna na pot nisem vzel igralne konzole in to se je nato ponavljalo iz tedna v teden."
Imata s Timijem Zajcem še skupni profil na instagramu, Žaba in Zajc?
"Že dolgo časa nisva nič objavila. Bomo videli, kako bo v prihodnje."
Ste velik športni navdušenec. Koliko spremljate druge športe?
"Skušam čim več in vse športe. Lige NBA ne morem gledati, ker so tekme ponoči, vsako jutro pa pogledam rezultate. Spremljam vse etape kolesarjev Rogliča in Pogačarja. Zelo pozorno sem spremljal tudi testiranja ekip formule ena pred sezono."
