(V SPOMIN) Dušan Konda – Človek z velikanskim srcem

Nikoli si nisem mislil, da bom moral kdaj spisati te vrstice. Spomin in poklon človeku, za katerega sem bil prepričan, da bo vedno nekje tam. Na Špici. Ob Savinji. Na odru z Boro iz Riblje čorbe. In med ljudmi, ki so ga imeli tako zelo radi, saj si je za vsakega vedno vzel čas, pa četudi ga nikoli ni zares imel. S svojim značilnim nasmehom, dobro voljo, orjaškim zanosom, trmo, idejami za nove in nove projekte ter velikim srcem, ki bi ustavilo tudi vojno. Res se mi ni niti sanjalo, da se bom moral od svojega velikega prijatelja in zaveznika posloviti na papirju.

Dušan Konda ni bil samo predsednik Kajak kanu kluba Nivo Celje, esenca priljubljene gostilne Špica in organizator izjemnih koncertov ter športnih dogodkov, bil je tudi institucija. Bil je simbol in ikona Celja ter je vedno poskrbel, da se je kaj finega dogajalo. Da smo imeli kres za prvega maja in skok v Savinjo za novo leto. Bil je eden tistih redkih ljudi, ki za seboj ne puščajo zgolj spominov, ampak cele svetove in filme, če sem malček poetičen in zasanjan. Filme prijateljstev, zgodb, dogodkov, pomoči in neštetih trenutkov, ko je znal biti tam za druge, tudi takrat, ko ga nihče ni prosil. Enostavno je čutil, kdaj je pravi čas, da pomaga. In kdaj je pravi trenutek, da vpraša: "Kako si?"

V življenju srečaš veliko ljudi. Nekateri pridejo in odidejo. Nekateri pustijo sled. Potem pa so tu ljudje, kot je bil Dušan. Ljudje, ki postanejo del tvojega življenja tako močno, da si sveta brez njih sploh ne znaš predstavljati. Bil je človek dejanj. Ko sem bil na tleh, ni spraševal - prišel je in mi pomagal. Ko sem potreboval prijatelja, ga nisem iskal. Bil je tam. Vedno. Ko sem izgubljal vero v ljudi, mi je prav on dokazoval, da dobrota še obstaja. Saj veste, tista velika razlika med "mislim nate" in "pazim nate". In Dušan je vedno pazil name. Tudi takrat, ko sem bil prepričan, da to ne bo mogoče, zato sem z velikim veseljem kot voditelj vedno sodeloval pri številnih prireditvah, ki jih je pripravil, in mu pomagal tam, kjer sem pač lahko.

Danes vsi govorijo o njegovih uspehih. O kajakaštvu. O Špici. O njegovih projektih, idejah in sanjah. In prav je tako. A jaz bom najbolj pogrešal človeka, ki je znal stisniti roko tako iskreno, da si vedel, da nisi sam. Človeka, ki je dal več, kot je prejel. Človeka, ki je znal pomagati, ne da bi o tem govoril in se hvalil. Človeka, ki je bil velik predvsem takrat, ko ga nihče ni gledal. Zato me danes ne boli samo zato, ker je odšel Dušan Konda. Boli me zato, ker je odšel moj veliki prijatelj. Človek, ki mi je stal ob strani v najtežjih trenutkih življenja. In ki mu nikoli ne bom mogel vrniti vsega, kar je storil zame.

Pravijo, da človek zares umre šele takrat, ko ga ljudje pozabijo. Če je v tem kaj resnice, potem Dušan ne bo nikoli zares odšel. Živel bo v Savinji. Živel bo na Špici. Živel bo v zgodbah, ki jih bomo pripovedovali. Živel bo v vseh ljudeh, ki jim je pomagal in ki so ga imeli iskreno radi. Živel bo v srcih dobrih ljudi, ki ne bodo nikoli pozabili, kaj vse je naredil za Celje, za kajakaški šport in za dobro voljo vseh nas, ki smo ga poznali. Počivaj v miru, dragi prijatelj. Hvala ti za vse. Celje bo brez tebe drugačno. Jaz pa tudi ne bom nikoli več isti.

Ali kot je nekoč dejal neki modrec: "Ljudje pozabijo, kaj si rekel. Pozabijo, kaj si naredil. Nikoli pa ne pozabijo, kako so se ob tebi počutili." In ob Dušanu smo se počutili sprejete, varne in domače. Kot da smo vsi skupaj ena velika družina njegove Špice. Zato ga ne bomo nikoli pozabili.