Ravenska gimnazija ima zgodovinsko in danes nesporno ključno vlogo pri izobraževanju koroških intelektualcev, ki so skozi desetletja ostali doma ali odšli v širni svet. Prva generacija 24 maturantov je končala šolo leta 1949, torej pred 70 leti!
Te dni so se nekdanji maturanti srečali na starem, zanje pomembnem kraju - na Ravnah. Osmerica od 24 je še živih in šesterica devetdesetletnikov je prišla na Ravne, nas je prijazno opomnil dr. Drago Plešivčnik, član te generacije in kasneje dolgoletni direktor slovenjgraške bolnišnice in vsestranski družbeni delavec. Spomnil je, da so vsi tedaj bili tudi pripadniki 1. koroške dijaške mladinske delovne brigade, ki je leta 1948 začela kopati temelje za novo gimnazijsko poslopje na Ravnah. Zbrali so se pred starim gradom, kjer je danes Koroška osrednja knjižnica in kjer so maturirali, nato pa jim je ravnatelj Drago Benko nazorno, s sliko in besedo prikazal utrip življenja na sedanji šoli. Prišli so Mina Rojnik Pengov, Marjan Lebič, Berta Ring Plešivčnik, Drago Plešivčnik, Jožica Cizej Rapoš in Jakob Palir. Od še živečih sta manjkala le Anica Raušl in Franc Pečnik, ki živita v tujini.
Obletnice se te dni kar vrstijo. Danes se bo denimo srečala tudi generacija, ki je maturirala pred 50 leti, in kmalu zagotovo še katera, saj je srednješolski čas za mnoge čas lepih spominov, obletnice pa priložnost za ponovna snidenja in tudi prenašanje izkušenj na mlajše generacije.
Ravnatelj: Ko se po sedemdesetih vrneš v mladostno okolje...
O tem, kaj pomenijo sedanji gimnaziji in nekdanjim maturantom tovrstna srečevanja, smo vprašali ravnatelja Benka, ki je zapisal takole:
"V gimnaziji (srednji šoli) se začneš zavedati samega sebe. Štiri zoreča leta, leta odraščanja pustijo v nas vrsto spoznanj, znanj, vedenja, tudi razočaranj ... In ko se po sedemdesetih letih vrneš v mladostno okolje (stavbo gimnazije so slavljenci gradili z lastnimi rokami), čutiš po eni strani nostalgijo, po drugi pa radovednost, pričakovanje ... Veš, da se je vse spremenilo, in nič hkrati. Nove generacije so se pač prelile v sodoben, tehnološki čas. Čas se nikoli ne ustavi, mladost pa je vedno živa. Spomniš se učiteljev, sošolcev, parka, kakega predmeta ... In ko poveš zdajšnjim maturantom, da bodo sedemdeseto obletnico praznovali leta 2089, nastane tišina ... "
