Gobe so že od nekdaj del človeške prehrane, a med njimi se skriva ena najbolj zloglasnih in nevarnih – zelena mušnica (Amanita phalloides). Na pogled privlačna in povsem nedolžna je v resnici ena najsmrtonosnejših gob na svetu. Njen strup je tako učinkovit, da je v zgodovini za seboj pustil cele vrste tragedij, od cesarskih miz do sodobnih domačih kosil.
Primer Erin Patterson – tragedija na avstralski mizi
Avgusta 2023 je svet pretresla zgodba iz Avstralije, kjer je domačinka Erin Patterson za družinsko kosilo pripravila jed z gobami. Njeni gostje – tašča, tast in še ena sorodnica – so po obroku hudo zboleli. Vsi trije so zaradi odpovedi jeter umrli, medtem ko je Erin preživela, saj jedi ni zaužila v enaki meri.
Policija je kmalu posumila, da so bile v obroku zelene mušnice, ena sama napačna sestavina pa je zadoščala za smrtonosni izid. Primer je dvignil veliko prahu in znova opozoril, kako zahrbtne so lahko te gobe, ki jih pogosto zamenjajo z užitnimi vrstami. Sodišče jo je obsodilo na dosmrtno zaporno kazen. Do pogojnega odpusta bo 50-letna Patterson upravičena po 33 odsluženih letih.
Strup, ki je premagal cesarje
Zelena mušnica ima tudi bogato in temno zgodovino. Že v antičnih časih je bila povezana s političnimi spletkami in umori. Eden najbolj znanih primerov je rimski cesar Klavdij, ki naj bi bil umrl prav zaradi zaužitja te gobe. Po nekaterih virih naj bi mu jo bila skrivaj postregla žena Agripina, ki je s tem želela zavarovati prestol za svojega sina Nerona. Tudi v srednjem veku so številni plemiči in samostani beležili primere zastrupitev z gobami, pogosto prav z mušnicami, ki so zaradi svojega privlačnega videza hitro našle pot na mize.
Zastrupljen papež
V zgodovinskih virih obstaja precej ugibanj, da je zelena mušnica igrala vlogo tudi pri smrti enega papeža. Najpogosteje se omenja papež Klemen VII. (1478–1534), ki je umrl po hudi prebavni krizi. Po opisu simptomov, ki vključujejo močne bolečine v trebuhu, bruhanje, drisko in postopno odpoved jeter, mnogi zgodovinarji in toksikologi menijo, da je bil žrtev zastrupitve z zeleno mušnico. Takrat seveda niso poznali pravega vzroka, zapisano je le, da ga je zadela “vročina in želodčna bolezen” po obroku, a opis poteka bolezni zelo ustreza tipični klinični sliki zastrupitve s to gobo. Poleg Klemena VII. so v zgodovini še druga ugibanja, da naj bi se bili tudi visoki cerkveni dostojanstveniki zastrupili z mušnicami, vendar gre večinoma za posredne zapise ali ljudske govorice. Najbolj prepričljiv in pogosto citiran primer ostaja prav smrt Klemna VII.
Zakaj je zelena mušnica tako nevarna?
Njena smrtonosnost izvira iz kompleksnih toksinov, imenovanih amatoksini. Ti zavirajo encime, ki so ključni za delovanje človeških celic, predvsem v jetrih in ledvicah. Težava je tudi v tem, da so prvi simptomi zastrupitve varljivo podobni običajnim prebavnim težavam – slabost, bruhanje in bolečine v trebuhu. Pogosto po prvem valu težav pride do navideznega izboljšanja, kar žrtve zavede, da verjamejo, da je kriza mimo. Toda prav v tem času toksini nadaljujejo tiho uničevanje jeter. Ko nastopijo resni znaki odpovedi, je pogosto že prepozno. Brez presaditve jeter smrtnost presega 50 odstotkov.
Sodobni odmevni primeri
Poleg primera Erin Patterson je bilo v zadnjih desetletjih veliko dokumentiranih zastrupitev po vsem svetu. V Evropi, kjer zelena mušnica uspeva v gozdovih od Baltika do Balkana, so skoraj vsako leto zabeleženi smrtni primeri. Posebej nevarna je za neizkušene nabiralce, ki jo zamenjajo z gobami, kot sta golobica ali celo šampinjon. V Nemčiji so v 20. stoletju zabeležili več sto primerov letno, zaradi česar so razvili posebne protistrupe in opozorilne kampanje.
Tiha spremljevalka človeka skozi zgodovino
Zelena mušnica je skoraj emblematičen primer naravne nevarnosti, ki spremlja človeštvo. Njena lepota vara, njen strup pa ubija počasi in zanesljivo. Čeprav je medicina danes bolje pripravljena, primeri, kot je tragedija v Avstraliji, kažejo, da je nevarnost še vedno zelo resnična. Goba ne izbira svojih žrtev – od rimskih cesarjev do sodobnih družinskih srečanj.
Zelena mušnica je dokaz, da narava skriva smrtonosne pasti tudi tam, kjer jih najmanj pričakujemo. Videz užitne gobe, prijeten vonj in okus zavajajo že tisočletja. Vendar pa je ena sama napačna odločitev lahko usodna. Ko se sprehajamo po gozdu in polnimo košare, se velja spomniti: bolj kot polna košara je dragoceno varno življenje.
