Problematika Akvarija-terarija je bila že pred časom opisana v Večeru. Takrat je bilo omenjeno, da se je MO Maribor "izkazala" z vložkom 6000 evrov za nujno sanacijo, da jih niso zalile fekalije.
Očitno na občini stanje Akvarija nikogar preveč ne vznemirja. Raje denar zakopavamo v zemljo in beton ali mečemo v Dravo.
V mislih imam nekatere megalomanske investicije. Megalomanske pravim zato, ker bi mnoge lahko bile izvedene gospodarneje in predvsem ceneje ali pa so bile nepotrebne. Med slednje prištevam predvsem brv, ki so jo strokovnjaki in tudi občani v veliki večini zavračali. Sama ideja je nastala ob izvedbi nekega natečaja pred desetletji in ni bila nikakršna obveza za izvedbo menda zmagovitega, mislim, da španskega, predloga. Župan si je pač želel postaviti spomenik, ki pa ga občani ne častimo preveč.
Druga taka stvar je obnova promenade v parku. Razumem, da je bila obnova promenade potrebna, ne pa tudi porušenje vsega od promenade naprej. Razen stopnišča, ki vodi proti najstarejši mariborski gostilni.
Ta pa je seveda zgodba zase. Ne samo, da je bila kupljena brez jasnega cilja, kaj z njo početi, tudi nadaljnja aktivnost se je skrčila na to, kako pod nemogočimi pogoji gostilno dati v najem. O teh pogojih je sploh škoda zgubljati besede, saj občani v glavnem vejo, kakšni so pogoji najema.
Zadnje, v kar so zakopali milijone, je še vedno nedokončana obnova Lenta. Manjkajo menda neke stopnice, za katere je župan čudežno našel denar. Pri tem pa razpadajoči Akvarij ne predstavlja problema. Niti ni problem denar za tožbe župana proti mestnemu svetu. Ali bo visoki honorar Zidar Klemenčičevi župan plačal iz svojega žepa? Lahko bi za to namenil najemnino, ki jo zaračunava Večeru.
Valter Masten, Maribor
