Mimo je prvi teden, pa so zimske olimpijske igre v severni Italiji že spisale krasne zgodbe za slovenski šport. Da se ne bo ponovil scenarij z zadnjih iger, ki so jih gostili naši zahodni sosedi – v Torinu 2006 je Slovenija zadnjič ostala brez medalje –, je že v prvem dnevu s končnimi odločitvami poskrbela Nika Prevc. Šampionka smučarskih skokov s srebrom ni bila (povsem) zadovoljna, je pa prebila led, vzela zalet za skok do zlata na mešani ekipni tekmi.
Ker tekme na veliki, naši skakalni šoli bolje prilagojeni napravi še sledijo, se štetje kolajn najbrž ne bo ustavilo, a že z dvema lahko odgovorni igre za slovensko reprezentanco razglasijo za uspešne. So pa presežki na skakalnicah lepo zakrili tegobe preostalega dela naše olimpijske odprave. Že dejstvo, da je Slovenija na tokratne igre poslala najmanj športnikov v tem stoletju, je ponudilo jasen signal, rezultati na tekmovališčih pa so potrdili, da je prepad med našo realnostjo in svetovnim vrhom vedno večji.
Presežki dinastije Prevc ter ostalih orlov in orlic niso zgolj posledica nespornega talenta in dejstva, da ima resno tradicijo skakanja na smučeh precej manj nacij kot kakšen globalno bolj razširjen šport. Olimpijske medalje, svetovni rekordi in globusi v svetovnem pokalu so se skovali tudi z intenzivnim vlaganjem v infrastrukturo, programe, stroko, v skakalcem prilagojene srednješolske razrede …
Presežki na skakalnicah so zakrili tegobe preostalega dela naše olimpijske odprave
Skoki so danes praktično edina športna panoga, v kateri se lahko slovenski športnik pohvali, da ima primerljive, če ne kar boljše pogoje od mednarodne konkurence. Drugod pa zaostajajo. Pošteno zaostajajo. Deskar Tim Mastnak je bil na paralelnem veleslalomu za malo daljši noht ob odličje. Rezultat je dober, v primerjavi z uvrstitvami preostalih Slovencev, izvzemši skakalce, celo odličen, a zaskrbljujoče je, da je bil Celjan pri 35 letih najmlajši član naše deskarske četverice. Ob smoli najmlajšega so odmevale tudi kritike najstarejšega. Žan Košir je izustil kar nekaj bodic proti vodstvu panoge in razglasil, da je naše deskanje končano. Ni bil prvi, opozorila o netransparentnem razdeljevanju denarja v reprezentanci, ki kot taka obstaja le na papirju, dejansko pa so deskarji prepuščeni sami sebi in svoji iznajdljivosti, so glasna že nekaj let.
Da je zasebna ekipa učinkovitejša kot reprezentanca, je vrsto let v hitrih disciplinah alpskega smučanja dokazovala Ilka Štuhec, olimpijska zgodba dvakratne smukaške svetovne prvakinje pa se je sklenila brez želenega presežka. Tudi Miha Hrobat je v Bormiu zaman iskal formo, ki ga je v prejšnji sezoni postavila ob bok največjim mojstrom kraljevske discipline. Verjetnost, da bo njegovo 12. mesto na smuku najboljši rezultat slovenskih alpincev na igrah, je precej večja, kot da bo drugi teden prinesel presežek. Pa čeprav prihajajo na spored tehnične discipline, s katerimi se je Slovenija (športno) osamosvojila, in čeprav se bo Žan Kranjec na sobotni veleslalom odpravil kot aktualni olimpijski podprvak.
V teku na smučeh so naši predstavniki že postali eksoti, pri njihovih kolegih s puško na rami so upi na odmevnejšo uvrstitev položeni na pleča adutov, ki so že krepko zakorakali v drugo polovico svoje kariere. Olimpijski praznik v Italiji ni ponudil lepih obetov slovenski športni prihodnosti.
Bilo bi nerealno in ekonomsko nevzdržno, da bi vsaka panoga dobila svojo, z javnim denarjem izdatno financirano Planico, a brez vložkov vendarle ne bo šlo. Orli naj bodo vzor, ne potuha odgovornim.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
