Pogovor je potekal v Levičinem, zdaj tudi Vesninem meščanskem generalštabu na Prešernovi v Ljubljani. Levo-vesni kvartet se je odločil, da se bodo z mano pogovarjali naenkrat. Kar je bil izziv za vse. Bilo jih je veliko in bilo je veliko besed. Že samih uradnih nazivov: sokoordinatorica in sokoordinator Levice ter sopredsednica in sopredsednik Vesne. Pa tudi veliko izrečenega. Tudi vsevprek, čeprav uglašeno.
Asta Vrečko in Luka Mesec sta ministrica za kulturo – verjetno najopaznejša po Majdi Širca, četudi za mnoge bolj politkomisarka kot pa kulturna menedžerka – in minister za delo, nemesis nosilcev kapitala in delodajalcev, ki da v življenju še kao nikoli ni delal, a je pred kratkim le sforsiral povišanje minimalke.
Na drugi, a v bistvu isti strani pa sta Urša Zgojznik, prej okoljevarstvena aktivistka in pobudnica akcije Očistimo Slovenijo, množične civilnodružbene iniciative, in Uroš Macerl, tudi aktivist, ki je z Eko krogom ustavil delovanje (in svinjanje) cementarskega giganta Lafarge, sicer pa po poklicu ovčerejec. Tristoglavo čredo Macerl oskrbuje z odraslima otrokoma – ima še dva nedoletna –, živijo pa v Ravenski vasi nad Trbovljami. Nad tistim 360-metrskim dimnikom.
Ekosocializem
Levica se s povezovanjem z Vesno vrača h koreninam, pravi Mesec. Torej k ekosocializmu, s katerim so začeli. Da poleg socialnih tem, ki da so jih pripeljali zelo daleč, pripeljejo nazaj tudi trajnostni razvoj, ekologijo, podnebje. Začeli so kot opozicija kapitalizmu in strankam enega obraza. Zato so zdaj štirje za to mizo. Že od takrat je z njimi Dušan Plut, ki je kot poslanec v začetku 90. let postavljal ekosocializem, ga dopolni Vrečkova. To so družbene spremembe skozi spremembo produkcijskega načina in prehod v trajnostno družbo. Nehajmo izkoriščati ljudi in naravo.
Intrigira me usoda zelenih. V 70. in 80. letih so bile te stranke močne v tujini, v 90. pa tudi pri nas, a so zamrle. Ekologija je poniknila v civilno družbo – ki je za ozaveščanje veliko naredila –, dokler ni ponovno priplavala na površje z zelenim prehodom. Kako je zdaj s tem?
Urša Zgojznik razlaga, da se zeleni prehod ni izrodil, le da je napačno razumljen. Desne stranke so ga zreducirale na vprašanje energetike, kot da gre samo za solarizacijo in vetrno energijo. Zeleni prehod je še marsikaj drugega. To so ukrepi za preprečevanje in zmanjšanje onesnaževanja zemlje, zraka, vode. Kmetijska politika, ekološko kmetijstvo. Asta Vrečko pa pravi, da kapitalizem komodificira zeleni prehod in mu s tem jemlje emancipatorno moč. Zeleni prehod je priložnost za bogatenje kapitala.
Macerl pripominja, da so bile zelene stranke (v narekovajih) tudi pozneje. A kadarkoli je kot aktivist poskušal rešiti problem, ni od njih dobil podpore. Dobil pa jo je od Levice. Za Zagorje in za Anhovo. Ne moreš sodelovati s tistimi, ki že v osnovi zanikajo okoljske probleme in podnebne spremembe.
Samopreskrbnost
V zvezi s samopreskrbnostjo teče beseda o protestu kmetov v petek (prejšnji petek). Protestirati po zadnji seji vlade je po njegovem blef ugrabljene KGZS. Ekološki kmetje se ne pritožujejo. Rejci drobnice se ne pritožujejo. Zgrožen je nad nedavnim napadom NSi na ekološke kmete. Imamo specifično kmetijstvo in ne moremo konkurirati velikim. Ne po količini hrane na hektar, niti v ceni na hektar. Naša prednost je čista in zdrava zemlja. Zato je treba poskrbeti, da kmetije ne bodo umirale. Brez subvencij ne bodo konkurenčne. Sedanja vlada je naredila veliko pri podpori malim, ekološkim in hribovskim kmetom. Stvari gredo na boljše. Ampak pridelki naj pridejo na trg. Ekološko pridelana hrana je dražja, zato je treba poskrbeti, da bo dostopna tudi manj premožnim.
Spet vskoči ministrica. Z ekološko pridelano hrano oskrbujmo šole, vrtce, bolnišnice, domove … To je cena zdravja. Kapitalistična produkcija je absurdno poceni, ker temelji na izkoriščanju. Slovenski zajtrk v šolah je kot 8. februar, ko se nekateri končno enkrat na leto zanimajo za kulturo. Da ne omenjamo sistema javnega naročanja. Če gre za ekološko gradnjo ali hrano, najnižja cena ne bi smela biti kriterij za naročanje.
Sociala
Luko Mesca in Asto Vrečko prosim, naj se v imenu moje mame zahvalita ministru Maljevcu za dobrih petsto evrov nižjo položnico za DSO. Tako pridemo do sociale. Luka ima tu veliko povedati. Govori o ravnotežju med interesi gospodarstva in solidarnostjo in razlaga vlogo mediatorja socialnega dialoga, ki mu po funkciji pripada. Prepričan je, da se za ekonomskega analfabeta – kar mu podjetniki kar naprej očitajo – ni slabo odrezal. Imamo najvišjo zaposlenost, najnižjo brezposelnost, eno najnižjih v EU, gospodarska rast pa je nad povprečjem EU.
Ko jih provociram, da desnica uzurpira teme kot recimo demografsko zimo – ki je dejansko problem, a ga sami ne naslavljajo dovolj resno –, so kar malo užaljeni. Začnejo mi dopovedovati, da smo v svetovnem vrhu po dolžini porodniškega in da je najpomembnejša sociala, ki omogoča planiranje in varno družinsko življenje.
Družinsko srečo poskušam relativizirati s pripombo, da je danes pač tak lifestyle, da se ljudem ne mudi z družinami, tudi če si jih lahko privoščijo. Ker padanje rodnosti ni samo naš problem, temveč tudi problem bogatih držav. Rodnost je zame totalna uganka.
Luka tu hoče končati z antikapitalistično mislijo: vse je usmerjeno v to, da moraš v življenju uspeti in čim več zaslužiti. A Macerl se ne da. Zaključek je zato njegov:
"Imejte se radi in imejte otroke. To je nekaj najlepšega. Včasih sem vozil skozi življenje po konici noža. Življenje je težko. Vsak mesec zlagam položnice in računam, ali se bo izšlo. A najbolj srečen sem, da imam otroke. Pri starejših dveh me je skrbelo, kakšen zrak dihata, pri mlajših dveh pa me skrbijo politične razmere. Tudi zato sem šel v politiko. Zaradi naših otrok jo je treba prezračiti. Zato je zdaj čas odločitve."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
