Odhod maršala

Stranka, ki je - razen z nikoli ponovljenimi desetimi mandati leta 2014 - bolj kot ne pri zadnjih vratih vstopala v parlament in se po svežih anketah nevarno giblje na robu parlamentarnega praga, se je odločila za zgodovinski prelom. Bil je nujen, a ne le zaradi kulta osebnosti Karla Erjavca, pač pa predvsem zaradi porazne volilne in javnomnenjske statistike - tudi pregled gibanja podpore Desusu v celotnem preteklem letu namreč napoveduje katastrofalne tri odstotke podpore. Če že ne drugega, bi jih moralo skrbeti, da je tistih, ki jih nosijo v imenu, toliko, da bi morali biti med najmočnejšimi v državi. Pa so svetlobna leta daleč od tega.
Upokojenci jih, razumljivo, niso jemali za svoje, saj Desusa v tej pomembni populaciji niso občutili, sploh ob dejstvu, da jih levji delež živi na pragu revščine ali pod njim. Če k temu prištejemo še dejstvo, da so v različnih vladnih kombinacijah veljali za jeziček na tehtnici in s tem za stranko, ki bi zaradi svoje izjemne pozicije za svojo volilno bazo lahko naredila veliko, potem številke o njeni (ne)priljubljenosti niti niso presenetljive.
Bila pa je tu še osrednja težava - tako kot v nekaterih drugih strankah, kot sta SDS in SNS, se je tudi Desus srečeval z maršalskim statusom predsednika. Erjavec s tem, da bi imel položaj predsednika "bez ograničenja mandata", ni imel nikakršnega problema, kot ga ni imel s slabimi rezultati in še slabšimi projekcijami. Pomemben je bil položaj, ne stranka, še manj volilna baza. Seveda ni nujno, da bo Aleksandra Pivec, ki relativno neizkušena stopa med prvokategornike, karkoli od tega spremenila, a za politično higieno so spremembe ključne, kot je ključno to, da nekdo ni predolgo na položaju. Za politike, ki v učbeniku politične kulture niso prišli daleč, pač ni bolj strašljivega trenutka, ko bi morali novim silam predati žezlo. Redki so (bili) tisti, ki so parket in žaromete zapustili na vrhuncu slave. Pogosti pa tisti, ki se vsem radostim in privilegijem politike ne bi odpovedali niti takrat, ko so na dnu.