Lektorje in odgovornega urednika prosim, naj enkrat naredijo izjemo in ne prevajajo naslova v slovenščino. Gre za namerno uporabo tujega jezika, ki opozarja na nevarnost, da bomo v bližnji prihodnosti vsi morali znati angleško. OK, tole pojasnilo ni najbolje izpadlo, ampak vseeno, pustite naslov pri miru – vsaj Štajerci bi morali razumeti, o čem govorim.
Digitalni medijski konglomerat Politico je nedavno za najvplivnejšo politično osebnost v Evropi izbral ameriškega predsednika Donalda Trumpa. To je približno tako, kot če bi za najvplivnejšo nogometno osebnost v Ljubljani izbrali Zlatka Zahoviča. Morda drži, boli pa vseeno.
V vsakem primeru gre za izbiro, ki pove več o Evropi kot o Donaldu Trumpu. Če gre res za politika, ki ima največ vpliva na dogajanje v Evropi, je to predvsem zato, ker mu to evropska politika omogoča in dovoljuje.
Zadnja submisivna samopoškodba, ki si jo je privoščila evropska odločevalska elita, je odziv oziroma neodziv na nedavno objavo nove ameriške zunanjepolitične strategije.
V tem osupljivem uradnem dokumentu ameriške administracije Evropi grozi nevarnost "civilizacijske erozije". "Pomembnejši izzivi, s katerimi se sooča Evropa, vključujejo delovanje Evropske unije in drugih nadnacionalnih teles, ki spodkopavajo politično svobodo in suverenost, migracijske politike, ki preoblikujejo celino in ustvarjajo napetosti, cenzuro svobode govora in zatiranje politične opozicije, strmo padajočo rodnost ter izgubo nacionalnih identitet in samozavesti."
Po drugi strani pa dokument vendarle najde nekaj razlogov za optimizem. Poudarja "naraščajoč vpliv patriotskih evropskih strank", zato "strategija poziva k spodbujanju odpora proti trenutni usmeritvi Evrope znotraj evropskih držav".
"Evropa umira," je dokument kratko in jedrnato povzel ameriški predsednik v intervjuju za Politico.
Ko sem vse to prebral, sem kljub vsej otopelosti kakršnihkoli pričakovanj glede bolj hrbtenične drže evropske politike v odnosu do ZDA vendarle pričakoval, da bo tokrat prišlo do ostrega odziva. Porka špinača, sem si rekel, tokrat je šlo pa res predaleč. Pa saj vendar ne morejo mirno gledati in pogoltniti, da tradicionalni zaveznik Evropsko unijo obtožuje uničevanja Evrope in odkrito napoveduje podporo tistim, ki želijo evropski mirovni in civilizacijski projekt, izgrajen kot odgovor na drugo svetovno vojno, razbiti od znotraj. Pa saj ne morejo … Pa so.
Kaj se bo zgodilo v ZDA, ne vemo. Prav mogoče je, da bo tam prišlo do sprememb. Vprašanje pa je, ali bo Evropa preživela do takrat.
Z redkimi izjemami med vodilnimi in najvplivnejšimi politiki – med njimi gre omeniti predsednika Sveta EU Antónia Costo – so bile reakcije takšne, kot jih pogosteje zasledimo v tragičnih primerih nasilja v družini: ampak kadar je trezen, me ima vseeno zelo rad. Paradoksalno sem eno od bolj načelnih izjav zasledil pri vodji francoske stranke Rassemblement national Jordanu Bardelli, torej enem od tistih patriotskih voditeljev, ki mu ZDA ponujajo nesebično pomoč pri rušenju liberalno-demokratične
Evrope. "Ne potrebujem takšnega velikega brata," se je jasno odzval politik, ki očitno bolj skrbno spremlja in razume, kaj si o vsem tem mislijo evropski volivci.
Kmalu po objavi strategije so ameriške oblasti napovedale možnost, da bodo potnikom v ZDA še pred prihodom pregledovali objave na družbenih omrežjih, da bi preprečili prihod tistim, ki ZDA ne marajo in grdo govorijo o predsedniku Trumpu. Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi pri kom našli vsebino, ki bi ZDA opisovala tako, kot ZDA govorijo o Evropi.
Seveda je jasno, da živimo v kompleksnem in nevarnem svetu, v katerem morajo politični odločevalci neprestano tehtati med etičnimi načeli in realnostjo. Moralna politika je kul, ampak vendarle ne more in ne sme ignorirati življenjsko pomembnih varnostnih, ekonomskih, energetskih in drugih interesov. Problem je v tem, da je trenutna evropska politika zbegana in izgubljena tako glede zvestobe svojim najbolj temeljnim načelom kot pri uveljavljanju svojih najbolj osnovnih interesov. Očitno upajo, da bo te moreče godlje enkrat konec same od sebe, če bomo le dovolj dolgo molčali in si zatiskali ušesa.
Strategija je obsojena na neuspeh - najmanj iz treh razlogov.
Prvič, ker ignorira psihološki profil "najvplivnejše politične osebnosti v Evropi". Ta ljubi prilizovanje, a zaničuje prilizovalce. Kakršnekoli koncesije, ki si jih kdo uspe priboriti s klečeplazenjem, pozlačenimi darili in medaljami, so lahko zelo kratkotrajne in preklicane takoj, ko se gospodu sprdne, da je dovolj. Po drugi strani je dokazano mogoče doseči bistveno več z načelnejšo držo kot z neprestanim priklanjanjem novim in novim muham ter zahtevam. Trumpu ne rečejo zaman Taco – oziroma Trump always chickens out, kar bi lahko pomensko prevedli kot Trumpa na koncu vedno stisne prpa. Gre za vzdevek, ki ga je Trump dobil zaradi svojega popuščanja vsakič, ko je v trgovinskih vojnah naletel na nasprotnika, ki ni takoj spustil hlač.
Drugič, ker v času pred morda odločilnimi vmesnimi volitvami v ameriški kongres prihodnjo jesen prihaja do znakov, da se stvari v ZDA vendarle spreminjajo. Trumpov jekleni primež nad lastno stranko, podpora med volivci in občutek, da ga nihče ne more ustaviti pri rušenju demokratičnih institucij, so pod vedno večjim pritiskom. Daleč od tega, da bi zagovarjal vmešavanje v ameriško notranjo politiko na podoben način, kot se ZDA vmešavajo v našo. O tem, kako bodo živeli v ZDA, morajo odločati ameriški državljani. A ko se imidž njegove absolutne moči sesuva od znotraj, Evropi morda ni treba metati rešilnega pasu z vzdrževanjem percepcije, da je na mednarodni sceni še vedno edini in najmočnejši gazda.
Na koncu se morajo evropski politiki zavedati tudi tega, kako njihova šibkost in uklanjanje ponižujoči politiki ZDA do Evrope – ker "zunanje strategije" res ne moremo označiti drugače – vpliva na njihove lastne volivce. Evropa je soočena z doslej najtežjo eksistencialno krizo. Ali jo bo uspela prebroditi in ohraniti svoj civilizacijski model na temeljih vrednot, ki jih trenutna ameriška politika odkrito ruši, je odvisno tudi od njene sposobnosti, da prepriča in mobilizira svoje državljane v obrambo teh vrednot. To, kar počne zdaj v odnosu do Trumpovega odkritega napada na te vrednote, ima milo rečeno nasproten učinek. Nič ji ne bo pomagalo sklicevanje na zlajnano parolo o tem, kako EU iz vsake krize pride še močnejša. Kar ne ubija, krepi. Morda – a le dokler ne ubije.
Kaj se bo zgodilo v ZDA, ne vemo. Prav mogoče je, da bo tam prišlo do sprememb. Vprašanje pa je, ali bo Evropa preživela do takrat. Ni se nam treba boriti proti svoji tradicionalni zaveznici. A ko se ta obnaša tako, kot se, se moramo postaviti zase. Najti hrbtenico in pogum. Morda ne bomo nikoli večji in ne bomo nikoli močnejši, se bomo pa vsaj lahko pogledali v ogledalo. In še vedno sami odločali o svoji usodi.
Angleško pa se lahko naučimo v vsakem primeru.
* Prevod naslova: Narediti Evropo spet majhno
