Začetna netransparentnost ustanovljenega obrambnega holdinga nas lahko navdaja z dvomi in strahovi. Pa ne le zaradi korupcijskih tveganj, ki jih pri nas prinaša vsaka nabava orožja ali pa recimo zaščitne opreme v času prejšnje vlade in njenega boja proti covidu. Bo na račun tega šlo vse, kar še je ostalo od socialne države, v franže? Bomo čez noč počasi vse javno spremenili v privatno? In ne nazadnje, ali ni grozno, da nihče še ni predlagal nobenega znanstveno-raziskovalno-kulturnega holdinga? Počasi nam bodo vse bliže parole, da je bolje imeti deset dobrih tankov kot tisoč neprofitnih stanovanj. Ali da je bolje imeti doma kakšno sodobno kalašnikovko kot polico s knjigami. Eni nas že tako in tako prepričujejo, da naj postanemo člani lovskih zvez, da bomo prišli do orožja. /.../
Zdaj pa še malo optimizma v treh točkah. Prvič, ker smo premajhni, se moramo usesti v naročje velikih. Bodimo veseli, da nas še marajo. Drugič, tudi Donaldu Trumpu se bo nekoč iztekel mandat. Tretjič, vse skupaj je le igra za medije in mednarodno skupnost. Če samo pogledamo seznam obrambnih ministrov zadnjih sedem let, nam je jasno, da je vse skupaj navadna šala. Karl Erjavec, Aleš Hojs, Marjan Šarec, Matej Tonin in Borut Sajovic pač niso resni obrambni ministri. Nihče ni po duši vojak ali pa zadrti avtokrat. Še Hojsu je šlo ob vsaki avtokratski potezi na smeh. Vsi na neki način vrženi v funkcije, ki jih niso razumeli in še manj obvladali. Kar pomeni, da nobena vlada do sedaj obrambe ni jemala resno. Razen takrat, ko je bil na funkciji Janez Janša. V svoji majhnosti se pač moramo priklopiti na velike. In ni nobenega orožarskega nakupa, ki bi nas ubranil ob morebitnem napadu. Na koncu gre za ustvarjanje vtisa in upanje, da nas ne bodo spregledali …"
