(INTERVJU) David Garrett: Mozartove arije niso tako zelo drugačne od današnjih pop komadov

David Garrett ima za sabo fascinantno glasbeno pot. Nemški violinist je obiskoval prestižni konservatorij Juilliard v New Yorku in se je že v času študija uveljavljal kot vzhajajoče ime klasične glasbe. Potem pa je po prelomu stoletja začel ob klasikih igrati tudi violinske priredbe popularnih pop in rock komadov, zadeva pa se je pokazala za tako uspešno, da je postopoma to postal njegov osrednji pristop, s katerim danes polni dvorane po vsem svetu.

Tokratni nastop Davida Garretta v Stožicah bo že njegov tretji v Sloveniji. "Prvič sem pri vas nastopil takoj po končanem študiju na Juilliardu, ko sem v Ljubljani s tamkajšnjim orkestrom izvedel Sibeliusov koncert. Potem pa sem v Ljubljani gostoval še v sklopu turneje po izidu albuma Explosive (2015)," nam je povedal pred gostovanjem v stožiški dvorani.

Kot pravi, ima na Slovenijo lepe spomine, a bolj v glasbenem kot turističnem smislu. "Žal še nisem imel časa, da bi si ogledal mesto. Po navadi se držimo izredno strogo načrtovanega urnika, da v finančnem smislu turneja deluje, kot mora. Tako da se mesta na turneji kar nizajo eno za drugim. Se pa vseeno veselim, da bom spet igral pri vas. Še vedno se zelo dobro spomnim svojega prvega koncerta z orkestrom pri vas, zato se z veseljem vračam."  

V javnih nastopih pogosto razlagate, da se niti ne spomnite, kdaj ste začeli igrati violino, ker je ta inštrument z vami že od zelo mladih nog. Kdaj pa je nastopila točka, ko se se odločili, da ne boste šli po običajni poti igranja klasične glasbe, ampak da bo vaša prihodnost bolj v preigravanju pop in rock uspešnic?

"V resnici ni šlo toliko za odločitev. Ni šlo za to, da bi si rekel, da se bom od neke točke naprej lotil mešanja žanrov. Bolj je šlo za to, da sem s tem pristopom malo eksperimentiral v svojem prostem času, s prijatelji. Večkrat so me prosili, da bi zanje odigral kakšne skladbe za njihove projekte. Ko sem jih vprašal, kakšno glasbo bi želeli, so se njihove preference gibale vse od področij igralstva, plesa in podobno. Poleg tega oddelki na Juilliardu ne vključujejo samo klasične glasbe. Že tam sem večkrat dobil priložnosti izvajati violinske priredbe popularnih skladb. Sprva je šlo bolj za zabavo. V resnici je še vedno tako. Vse skupaj se je zgodilo po neki naravni poti. Veste, ko sem se prvič odselil od staršev, me je začela zelo zanimati glasba v vseh možnih oblikah. Do takrat, ko sem dopolnil 18 ali 19 let, sem bil namreč obkrožen samo s klasično glasbo. Lahko si predstavljate, kako zanimivo je potem nekomu na novo odkrivati vse te glasbene žanre, s katerimi prej nisi bil seznanjen. Imel sem močan motiv za poslušanje, preizkušanje in pridobivanje znanja o vsem, kar na glasbenem področju obstaja poleg klasične glasbe. V prvi vrsti je šlo za željo po odkrivanju nečesa novega."  

Zanimivo pri vašem pristopu je seveda to, da ima predvsem rock glasba velikokrat zelo drugačne vrednote kot klasična. Pri rocku gre pogosto za improvizacijo namesto napisanih not, pozitivna vrednota pa je celo namensko delanje napak. Sloviti rock glasbeniki velikokrat rečejo, da so na njihovih najboljših albumih prisotne napake, ki tem skladbam dajo še piko na i. Kakšen je torej vaš pristop – ali pri svojih priredbah striktno sledite izvirnim skladbam ali si dajete duška, da odjadrate stran?

"V delu tega, kar ste rekli, se ne strinjam z vami. Če poslušate posnetke velikih violinistov, potem vidite, da tam koncept povsem uglašenega igranja ne obstaja. Tudi v klasični glasbi moraš imeti svojo intonacijo. Če denimo poslušate velikega čelista Pabla Cazalsa ali pa Isaaca Sterna, je to zelo očitno. Pri Sternu celo najdete odkrite slabosti, zato lahko rečemo, da je popoln samo v kontekstu njegovega lastnega pristopa. Če igraš popolnoma uglašeno, je to tudi v klasični glasbi dojeto kot napačno. Takšna glasba je sterilna. Če bi vsi igrali popolno, potem ne bi obstajala težnja po iskanju lastne intonacije, zvoka, svojih lastnih napak. Če bi bilo tako, klasična glasba ne bi bila osebna. Glasba pa mora biti osebna. Prav napake so tisto, kar klasično glasbo dela osebno, s tem pa tudi živo. 

Vsekakor pa drži, kar se tiče improvizacije. V klasični glasbi obstaja manko improvizacije. Kot glasbenik interpretiraš notni zapis, kar je povsem drugače kot v rock glasbi. Ampak veste, jaz sem zelo radovedna vrsta človeka in improvizacija mi je bila vedno fascinantna. Ko sem obiskoval Juilliard, je bil zraven tudi jazzovski oddelek. Večkrat sem preigraval glasbo z njihovimi glasbeniki in bilo mi je fascinantno opazovati, kako vadijo oni. Pri jazz glasbenikih gre za popolnoma drugačen način vaje. Pri njih je bolj pomembno, da je improvizacija bolj tekoča. Tam sem se veliko naučil o tem, kako ustvarjajo glasbeniki, ki ne igrajo klasične glasbe. Tudi kadar grem sam v studio na snemanje demo posnetkov, je večina mojega igranja improviziranega. Tako da veliko improvizacijskih veščin morda nimam, nekaj jih pa vsekakor imam."  

Ali je rock glasba kdaj dosegla vsaj približno podobno kompleksnost, kot jo ima klasična glasba?

"Odvisno, kaj primerjamo. Tudi v klasični glasbi imate veliko preprostih in lahkotnih kompozicij, ki so jih napisali veliki skladatelji. Mozart, Beethoven, Brahms in Čajkovski niso pisali samo simfonij in oper. Pri rock ali pop komadih gre za tri- do petminutne skladbe, in če to primerjate s tako dolgimi skladbami klasične glasbe, potem, po pravici povedano, razlika niti ni tako velika. Če vzamete recimo kakšno Mozartovo arijo, imate tudi tam verz, refren, potem most, drugi verz, refren, in skladbe je konec. Tako da sam koncept strukture pesmi sploh ni tako drugačen. Seveda če rock komad primerjate z opero, je to povsem druga zgodba. Ampak tudi opera je pravzaprav nekakšna zbirka več skladb, podobno kot so to glasbeni albumi v današnji popularni glasbi."  

Ko sem prvič pogledal seznam pesmi na vašem zadnjem albumu Millenium Symphony, mi je v oči padel neverjeten žanrski razpon izbranih skladb. Na eni strani ste izbrali plesne komade kot Moves Like Jagger in Titanium, latino hite kot Senorita in Despacito pa vse do rockovskih klasik, kakršna je Seven Nation Army. Kateri dejavnik je torej odločilen pri vašem izboru pesmi za priredbo in uvrstitev na album?

"Najprej zagotovo izberem tiste, ki so dobro napisane in premorejo dovolj glasbenega materiala, s katerim lahko delam. Tudi v smislu orkestracije. Seveda je pomembno, da so to skladbe, ki jih rad poslušam in so mi nasploh všeč, ker imajo določeno kakovost. V drugi fazi je treba razmisliti, kakšen aranžma bo imela priredba. Recimo, kje bodo prisotna pihala, kje so določeni ritmi, ki bi jih lahko prevzela najnižja godala, kot sta čelo in kontrabas. V originalnih skladbah je namreč največkrat prisotnih dosti elektronskih ritmov. Potem je tu še vprašanje, ali se melodija v pesmi dobro obnese na violini. Če se ne, me zanima, ali lahko poleg vokalne izvedbe ustvarim tudi kaj iz riffov in drugih motivov. Ko imam vse to domišljeno, se začnem ukvarjati s snemanjem demo posnetkov, bodisi s klavirjem in violino ali pa s klasično kitaro in violino. Te posnetke poskušam poslušati objektivno. In če deluje z dvema inštrumentoma, je v večini primerov tako, da je dokaj enostavno narediti aranžma za večjo zasedbo."

Ste naleteli na pesmi, ki jih ni bilo mogoče prirediti v klasično različico?

"Problem je, kadar se melodija preveč ponavlja. To postane problem. Primer tega je recimo rap, kjer melodija ni glavni motiv skladbe. Neke motive že najdeš, ampak sama melodija pa se v rapu preveč ponavlja v istem tonu. Na violini to nikoli ne bi zvenelo dobro. Ne pravim, da se to zgodi pri vsakem rap komadu, pri velikem številu pa."  

Trend prirejanja rock glasbe v klasično in to, da rock skupine spremlja orkester, je nekaj, kar je že kakšnih 30 let zelo popularno na svetovni glasbeni sceni. Kako se pa ta trend umešča v širšo zgodovino klasične glasbe? Ali je klasična glasba tudi pred 20. stoletjem imela podobne glasbenike, kot ste vi, ki so igrali priredbe popularnih napevov in so bili s svojo violino frontmani, ki se premikajo po odru v slogu današnjih rockovskih frontmanov in ki so imeli za nameček tudi zvezdniški status?

"Če na primer pogledate v 18. stoletje, boste videli, da takrat niso bili izredno popularni samo pevci, ampak tudi violinisti. Poglejte Niccola Paganinija kot najbolj slovito figuro v zgodovini, ki je igral violino. Paganini je bil pravzaprav prvi rock zvezdnik v zgodovini. Do tiste točke v zgodovini mu ni bilo podobnega. Ljudje so bili naravnost nori nanj. On je celo že takrat prodajal svoje uradne izdelke. In to čisto nore. Lahko ste kupili Paganinijev parfum ali Paganinijevo milo. (Smeh) To je bil del magije njegove osebnosti. Seveda ste kasneje imeli tudi mojstre drugih inštrumentov, ki so bili izredno slavni, kot recimo Liszt in Chopin. Ampak Paganini je bil prvi rock zvezdnik, pa sploh ni bil pevec." 

Vaši performansi izgledajo zelo fizično. Kako lahko kombinirate vse to premikanje na odru z vrhunskim igranjem na violino?

"Seveda je zadeva lahko fizična. Vendar pa je v mojem primeru izredno pomembno to, da v tem ne pretiravam do te mere, da bi s tem začel kvariti zvočno podobo tistega, kar igram. Tako da to lahko delaš samo do takrat, dokler je zvok, ki ga proizvajaš, enak, kot če bi violino igral v strogo umirjenem položaju. Če vadiš premikanje po odru in si v dobri formi, je to možno. To še posebno velja za skoke, ki jih lahko izvajaš, ampak res samo v trenutkih, ko ti ni treba proizvajati določenega zvoka. Skratka, tudi ta vidik je treba vaditi, ampak pri meni je vedno v ospredju kakovost zvoka."

Glede na razpon glasbe, ki jo igrate, morate zagotovo biti tudi strasten poslušalec vseh zvrsti glasbe. Kaj si zavrtite, ko se vozite v avtu ali imate slušalke v ušesih?

"Poslušanje vseh zvrsti glasbe mi je zelo pomembno. Že s tega vidika, da na violino na nastopih ne bi mogel igrati samo enega žanra. Vaše uho bi se utrudilo. Zato moram zelo pametno izbirati, kaj bom zaigral. Vendarle nisem vokalist. Kljub temu pa morajo koncerti biti zanimivi in sveži. Imeti različne harmonije, ritme, aranžmaje. Samo tako lahko ustvariš dvourni dogodek, pri katerem se ti kot poslušalcu ne zdi, da traja dolgo."