Zgodovina električno gnanih avtomobilov je bistveno daljša, kot je splošno znano. Na začetku avtomobilske dobe so bili resen konkurent bencinskemu in dizelskemu pogonu, nato so utonili v pozabo. Toda njihov tehnični napredek v zadnjih letih je silovit; ni je avtomobilske tovarne, zlasti evropske ne, ki v njihov razvoj ne bi vlagala pošastno veliko denarja. Primerjava med tistimi »električarji«, ki so se pojavili pred recimo desetletjem, in današnjimi bi potrdila skoraj megalomanski napredek v smislu dosega, uporabnosti, praktičnosti, voznih lastnosti ipd. Ne gre gladko, ampak videti je, da bodo električni avtomobili vsaj po tehnični plati še najprej ujeli avtomobilske klasike.
Cenovno so še daleč od konkurenčnosti. Toda za njimi stoji prepričanost, da jim je na tej poti mogoče in nujno pomagati s subvencijami, davčnimi olajšavami in še marsičim iz arzenala splošnih, naj rečem družbenih ali državnih podpor. Tipičen primer te vrste je dogajanje v slovenskem avtomobilskem prostoru, kjer bodo z uvedbo novega zakona o davku na motorna vozila električni avtomobili po novem letu nedvomno cenejši. In gotovo je, da ima vsaka država v rokah še vrsto drugih ukrepov, s katerimi jim zmore utreti pot do hitrejše uveljavitve.
Okoljsko so vsaj glede izpustov neproblematični. Drugo vprašanje je, kaj in kako bod(m)o uredili reciklažo iztrošenih baterij, ki so in bodo ob elektromotorju srce teh avtomobilov. Že s klasičnimi akumulatorji je veliko težav, z baterijami jih zanesljivo ne bo nič manj. Temu je treba dodati že znano in potemtakem staro dilemo: če je elektrika za pogon električnih avtomobilov pridobljena iz problematičnih oziroma neobnovljivih virov, potem je problem onesnaževanja zgolj prostorsko premaknjen. Ali povedano slovensko razumljivo: električni avto med vožnjo po Portorožu v ozračje ne bo izpustil niti grama ogljikovega dioksida, a bo termoelektrarna v Šoštanju zlahka nadomestila ta manko.
Verjetno pa je najtrši oreh električne avtomobilske prihodnosti infrastrukturni in logistični. Skromna novinarsko aktualna izkušnja kaže, da večina novinarjev s področja avtomobilizma največ hodi tedaj, ko ima na preskušnji električni avtomobil – če nima polnilnice doma ali za prvim vogalom. Napredek je očiten in hiter, ampak na vprašanje, kako napolniti električni avto v velikem stanovanjskem naselju, še ni pravega odgovora. In ga verjetno še nekaj ali precej časa ne bo.
