Od leta 2000 je opazen trend upadanja samomorilnega vedenja. Kje smo danes po številu samomorov v evropskem merilu?
"Na srečo nismo več med vodilnimi na tem področju. A še vedno smo nad evropskim povprečjem."
Je mogoče napovedati, ali se bo trend upadanja nadaljeval?
"Upam, da se bo. Veliko se namreč dela na ozaveščanju in številnih programih, ki naslavljajo najbolj ranljive. Je pa težko reči, kaj bo od tega preventivno delovalo. Zgodi se namreč, da menimo, da imamo dober program, a nas potem lahko neka družbena situacija preseneti, kot je recimo epidemija novega koronavirusa, in lahko izniči vse pozitivne učinke programa oziroma jih zmanjša."
Ali je mogoče že razvidno, ali je koronavirus kakorkoli vplival na število samomorov?
"Za zdaj sicer nimamo indikatorjev, da bo zagotovo prišlo do povečanega samomorilnega vedenja. To bomo ugotavljali čez približno leto dni, ko bomo primerjali statistiko."
Kako pa pristopiti do nekoga, ki denimo reče, jaz ne morem več ali bolje bi bilo, da me ne bi bilo več?
"To je zelo pomembno vprašanje. Prvi korak je, da si vzamemo čas in najdemo prostor, kjer se lahko tej temi posvetimo. Drugi korak je, da posameznika vprašamo bodisi direktno, recimo, ali razmišljaš o samomoru ali o tem, da bi si kaj naredil. Po drugi strani pa lahko zastavimo vprašanje bolj posredno, recimo, če mu je hudo. Pomembno je torej, da zastavimo vprašanje na ta način, da bo začel govoriti, kaj ga teži. In najbolje je, da nato poslušamo, zaradi katerih razlogov ne more več živeti, zakaj razmišlja o samomoru. Ko se o tem razgovori, je naslednji korak iskanje razlogov, zakaj je vredno, da živi. Ali oseba začuti olajšanje, upanje po pogovoru, preverimo naslednji dan, kako je. Če pa ni takih ali podobnih pozitivnih občutij, potem poiščemo pomoč. Včasih se tudi izkaže, da je tako osebo treba takoj pripeljati v psihiatrično kliniko."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
